Dežela Punt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Domnevna lokacija Dežele Punt in glavne kopenske in morske trgovske poti

Dežela Punt (egipčansko pwnt, alternativno branje Puene(t)[1]) je bila starodavno kraljestvo. Bila je trgovski partner Starega Egipta, znana po proizvodnji in izvozu zlata, dišečih smol, črnega lesa Dalbergiae melanoxylon, ebenovine, slonovine in divjih živali. Dežela je znana iz staroegipčanskih zapisov o trgovskih odpravah vanjo.[2] Punt je morda istoveten z deželo Opone, znane iz kasnejših grških zapisov.[3][4][5] Nekateri biblicisti Punt enačijo s svetopisemsko deželo Put.[6]

Punt se v egipčanskih virih včasih omenja kot Ta netjer (tꜣ nṯr) - Dežela boga.[7] Večina sodobnih znanstvenikov je prepričana, da je bil Punt jugovzhodno od Egipta, najverjetneje v obalnem delu sedanjega Džibutija, Eritreje, severovzhodne Etiopije, Somalije in obalnega dela Sudana.[8] Mogoče je tudi, da je Punt obsegal Afriški rog in južno Arabijo.[9][10] Na skrajnem vrhu Afriškega roga je somalska upravna enota Dežela Punt.[11]

Egipčanske odprave v Punt[uredi | uredi kodo]

Pokrajinska slika Punta, na kateri sta prikazani koči na kolih, datjevi palmi, tri drevesa mire, ptič (Cinnyris metallica), krava, riba in želva v vodi, ki je bila izvirno zelena in kaže na morsko vodo ali somornico;[12] pogrebni tempelj kraljice Hačepsut, Deir el-Bahari
tempelj v Deir el-Bahariju: egipčanski vojaki s Hačepsutine odprave v Deželo Punt
Upodobitev dreves, iz katerih so pridobivali kadilo in miro

Najstarejšo dokumentirano staroegipčansko odpravo v Punt je organiziral faraon Sahure iz Pete dinastije (25. stoletje pr. n. št.). Zlato iz Punta je dokazano prihajalo v Egipt že med vladanjem faraona Keopsa iz Četrte dinastije (26. stoletje pr. n. št.).[13]

Več odprav v Punt je bilo organiziranih v Šesti, Enajsti, Dvanajsti in Osemnajsti dinastiji. Trgovanje s Puntom je opisano tudi v priljubljeni Zgodbi o brodolomcu.

Med vladanjem Mentuhotepa III. (Enajsta dinastija, okoli 2000 pr. n. št.) je uradnik Hannu organiziral eno ali več potovanj v Punt, vendar ni jasno, ali se jih je udeležil tudi on.[14] Uspešne odprave v Punt so organizirali tudi faraoni Senusret I., Amenemhet II. in Amenemhet IV.[15][16]

Štor drevesa pred Hačepsutinim templjem, ki so ga, po zapisih v njenem templju, prinesli z njene odprave v Punt

Kraljica Hačepsut (Osemnajsta dinastija) je na Rdečem morju zgradila ladjevje, ki je olajšalo trgovanje med vrhom Akabskega zaliva in Puntom. Hačepsut sama je organizirala najslavnejšo egipčansko odpravo v Punt. Elat (sodoni Eilat) na skrajnem severu Akabskega zaliva je postal trgovsko središče, v katerem so trgovali z bitumnom, bakrom, graviranimi amuleti, nafto in drugimi dobrinami, ki so prihajale s severa vse od Mrtvega morja, in kadilom in miro, ki sta prihajala z juga.[17]

Zapis o odpravi petih ladij se je ohranil v njenem pogrebnem templju v Deir el-Bahariju.[18] Zapis pravi, da je tja poslala svojega kanclerja Nehsija, da bi »pobral davke od ljudstev, ki so prisegla zvestobo egipčanskemu faraonu«,[19] v resnici pa je šlo za povsem trgovsko odpravo.[19] Razen tega Nehsijeva odprava ni bila kdo ve kako pogumno dejanje, ker ga je spremljalo najmanj pet ladij z egipčanskimi mornariškimi pešaki. V Puntu ga je toplo sprejel lokalni poglavar«.[18][19] Punt ni trgoval samo s svojimi proizvodi, kadilom, ebenovino in živino, ampak tudi z afriškimi dobrinami, vključno z zlatom, slonovino in živalskimi kožami.[19] Zapisi iz templja pričajo da sta v devetem letu Hačepsutinega vladanja v Puntu vladala kralj Parahu in kraljica Ati.[20]

Egipčani so bili slabo seznanjeni z nevarnostmi dolgega pomorskega potovanja do Punta, zato se zdi, da je bilo primerljivo s sedanjim potovanjem na Luno. Nagrada za tveganje je morala biti temu primerno velika.[19][21] Egipčansko trgovanje s Puntom sta nadaljevala tudi Hačepsutina naslednika iz Osemnajste dinastije Tutmoz III. in Amenhotep III.[22] Trajalo je vse do začetka Dvajsete dinastije in se končalo s koncem Novega kraljestva.[22] Papirus Haris I je izviran dokument, ki podrobno opisuje dogodke med vladanjem Ramzesa III. iz zgodnje Dvajsete dinastije. Eden od njih je bila odprava v Punt in njena vrnitev:

Srečno so prispeli v puščavsko deželo Koptos. Zasidrali so se v miru in raztovorili blago, ki so ga pripeljali. Za potovanje po kopnem so ga natovorili na osle in ljudi in ga v pristanišču v Koptosu ponovno vkrcali na ladje. Blago in ljudi so poslali po Nilu navzdol. Na cilju jih je dočakal slavnosten sprejem in v faraonovi prisotnosti so raztovorili blago.[23]

Po koncu Novega kraljestva je Punt postal pravljična dežela mitov in legend.[24]

Lokacija[uredi | uredi kodo]

Večinsko mnenje, ki postavlja Punt v severovzhodno Afriko, temelji na dejstvu, da bi se proizvodi iz Punta, prikazani na Hačepsutinih ilustracijah, v obilju našli na Afriškem rogu, v Arabiji pa manj pogosto ali sploh ne. Proizvodi, vključno z zlatom, dišečimi smolami, ebenovino in divjimi živalmi, na ilustracijah so žirafe, pavijani, nilski konji in leopardi, izvirajo predvsem iz Afrike. Vse to kaže, da je Punt spadal bolj v Afriko kot v Arabijo.[2][19][25][26]

Dimitri Meeks se s tem mnenjem ne strinja in omenja starodavne napise, ki umeščajo Punt na zahodno obalo Arabskega polotoka od Akabskega zaliva do Jemena.[9]

Genetske raziskave, opravljene leta 2010 na mumificiranih ostankih pavijanov, pripeljanih v Egipt iz Punta, so pokazale njihovo veliko sorodnost s pavijani iz Etiopije in Eritreje in ne Somalije. Znanstvenki na žalost niso opravili primerjav s pavijani iz Jemena, vendar domnevajo, da bi zaradi njihove sorodnosti s pavijani iz Jemena in Somalije dobili zelo podobne rezultate.[27] Znanstveniki so leta 2015 zaključili, da so pavijani iz Egipta najverjetneje izvirali iz vzhodne Somalije in koridorja Eritreja-Etiopija.[28]

Junija 2018 so poljski arheologi, ki so od leta 1961 raziskovali Hačepsutin tempelj, na reliefu, ki prikazuje odpravo v Punt, odkrili edini prikaz ptiča tajnika (Sagittarius serpentarius) v Egiptu. Ptič živi samo na odprtih travnatih planjavah in savahah v Sudanu, Etiopiji, Eritreji, Džibutiju in Somaliji, v Arabiji pa ne.[29]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Ian Shaw, Paul Nicholson: The Dictionary of Ancient Egypt, British Museum Press, London. 1995, str. 231.
  2. ↑ 2,0 2,1 Shaw & Nicholson, str. 231.
  3. ↑ Punt, Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno 27. novembra 2017.
  4. ↑ Friedrich August Flückiger, Daniel Hanbury (20. januar 2014): Pharmacographia, Cambridge University Press, str. 136, ISBN 9781108069304.
  5. ↑ Michael Wood (2005): In Search of Myths & Heroes: Exploring Four Epic Legends of the World, University of California Press, str. 155. ISBN 9780520247246.
  6. ↑ Rodney Sadler ml. (2009): Put v Katharine Sakenfeld: New Interpreter's Dictionary of the Bible, 4, Nashville: Abingdon Press. str. 691–692.
  7. ↑ John Henry Breasted (1906–1907): Ancient Records of Egypt: Historical Documents from the Earliest Times to the Persian Conquest, collected, edited, and translated, with Commentary, vol.1, str. 433.
  8. ↑ Najovits Simson: Egypt, trunk of the tree, Volume 2, Algora Publishing: 2004, str. 258.
  9. ↑ 9,0 9,1 David B. O'Connor, Stephen Quirke: Dimitri Meeks: Chapter 4 – "Locating Punt" from the book Mysterious Lands".
  10. ↑ Where Is Punt? Nova.
  11. ↑ Puntland profile, BBC News.
  12. ↑ Queen Hatasu and her Expedition to the Land of Punt Arhivirano 2023-05-06 na Wayback Machine..
  13. ↑ Breasted & 1906–07, str. 161, vol. 1.
  14. ↑ Breasted & 1906–07, str. 427–433, vol. 1.
  15. ↑ Joyce Tyldesley: Hatchepsut: The Female Pharaoh, Penguin Books, 1996, str. 145.
  16. ↑ Mahfouz El-Sayed: Amenemhat IV at Wadi Gawasis, Bulletin de l'Institut français d'archéologie orientale A. (BIFAO) 2010, vol. 110, str. 165-173, 485, 491, ISBN 978-2-7247-0583-6,
  17. ↑ Muhammed Abdul Nayeem (1990): Prehistory and Protohistory of the Arabian Peninsula, Hyderabad.
  18. ↑ 18,0 18,1 Tyldesley: Hatchepsut, str.149.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 19,5 Tyldesley, Hatchepsut, str.147.
  20. ↑ Breasted & 1906–07, str. 246–295, vol. 1.
  21. ↑ Tyldesley, Hatchepsut, str.148.
  22. ↑ 22,0 22,1 Tyldesley, Hatchepsut, str.145–146.
  23. ↑ K.A. Kitchen: Punt and how to get there, Orientalia 40 (1971): 184–207.
  24. ↑ Tyldesley, Hatchepsut, str. 146.
  25. ↑ Richard Pankhurst (2001): The Ethiopians: A history, ISBN 978-0-631-22493-8.
  26. ↑ Frederick Monderson: Hatshepsut's Temple at Deir El Bahari.
  27. ↑ Jarus Owen: Baboon mummy analysis reveals Eritrea and Ethiopia as location of land of Punt. The Independent, 26. april 2010. Pridobljeno 26. aprila 2010.
  28. ↑ Nathaniel J. Domini, Salima Ikarim, Gillant L. Morizz, John N. Christensen, Patrick V. Wheatley, Jonathan W. Chipman: Mummified baboons clarify ancient Red Sea trade routes Arhivirano 2016-07-30 na Wayback Machine., American Association of Physical Anthropologists. Pridobljeno 14. junija 2016.
  29. ↑ Szymon Ddziebłowski (20. junij 2018): Polish Egyptologist discovered a secretary bird in the Temple of Hatshepsut. Science in Poland.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bradbury, Louise (1988), »Reflections on Travelling to 'God's Land' and Punt in the Middle Kingdom«, Journal of the American Research Center in Egypt, 25: 127–156, doi:10.2307/40000875.
  • Breasted, John Henry (1906–1907), Ancient Records of Egypt: Historical Documents from the Earliest Times to the Persian Conquest, collected, edited, and translated, with Commentary, zv. 1–5, University of Chicago Press.
  • El-sayed, Mahfouz (2010). »Amenemhat IV au ouadi Gaouasis«. BIFAO. 110: 165–173.
  • Fattovich, Rodolfo. 1991. "The Problem of Punt in the Light of the Recent Field Work in the Eastern Sudan". In Akten des vierten internationalen Ägyptologen Kongresses, München 1985, edited by Sylvia Schoske. Vol. 4 of 4 vols. Hamburg: Helmut Buske Verlag. 257–272.
  • ———. 1993. "Punt: The Archaeological Perspective". In Sesto congresso internazionale de egittologia: Atti, edited by Gian Maria Zaccone and Tomaso Ricardi di Netro. Vol. 2 of 2 vols. Torino: Italgas. 399–405.
  • Herzog, Rolf. 1968. Punt. Abhandlungen des Deutsches Archäologischen Instituts Kairo, Ägyptische Reihe 6. Glückstadt: Verlag J. J. Augustin.
  • Kitchen, Kenneth (1971), »Punt and How to Get There«, Orientalia, 40: 184–207
  • Kitchen, Kenneth (1993), »The Land of Punt«, v Shaw, Thurstan; Sinclair, Paul; Andah, Bassey; in sod. (ur.), The Archaeology of Africa: Foods, Metals, Towns, zv. 20, London and New York: Routledge, str. 587–608.
  • Meeks, Dimitri (2003), »Locating Punt«, v O'Connor, David B.; Quirke, Stephen G. J. (ur.), Mysterious Lands, Encounters with ancient Egypt, zv. 5, London: Institute of Archaeology, University College London, University College London Press, str. 53–80, ISBN 1-84472-004-7.
  • Paice, Patricia (1992), »The Punt Relief, the Pithom Stela, and the Periplus of the Erythean Sea«, v Harrak, Amir (ur.), Contacts Between Cultures: Selected Papers from the 33rd International Congress of Asian and North African Studies, Toronto, 15–25 August 1990, zv. 1, Lewiston, Queenston, and Lampeter: The Edwin Mellon Press, str. 227–235.
  • O'Connor, David (1994), Ancient Nubia: Egypt's Rival in Africa, University of Pennsylvania Press, pp. 41–44.
  • Wicker, F. D. P. (July, 1998), "The Road to Punt", The Geographical Journal. Vol. 164, no. 2. 155-167
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dežela_Punt&oldid=6114497«