Cerkev Sant'Andrea di Pistoia
| cerkev Sant'Andrea di Pistoia | |
|---|---|
Pieve di Sant'Andrea | |
 | |
| 43°56′7.9″N 10°54′51.4″E / 43.935528°N 10.914278°E | |
| Kraj | Pistoia, Toskana |
| Država | Italija |
| Verska skupnost | Rimskokatoliška |
| Zgodovina | |
| Zgrajena | 8. stoletje |
| Arhitektura | |
| Vrsta arhitekture | cerkev |
| Slog | Romanska arhitektura |
| Konec gradnje | 15. stoletje |
Cerkev Sant'Andrea tudi Pieve di Sant'Andrea, je cerkev v toskanskem mestu Pistoia. Znana je po romanski fasadi v slogu toskanske protorenesanse in prižnici Giovannija Pisana s preloma 13. v 14. stoletje. Tukaj je tudi krstilnica, od tod tudi italijanski dodatek Pieve. Zavetnik je sveti Andrej.
Lega[uredi | uredi kodo]
Cerkev stoji v severnem delu starega mesta Pistoia na ulici Via di Sant'Andrea, imenovani po njej, približno 300 metrov severozahodno od osrednjega trga Piazza del Duomo.
Gradnja[uredi | uredi kodo]
Prva cerkvena stavba na tej točki sega v 8. [1] ali 9. [2] stoletje. Stavba je bila obnovljena v 12. stoletju, okoli 1160 do 1170, njena dolžina se je znatno povečala. To je dalo cerkvi romanski vtis, ki je viden še danes.
Fasada[uredi | uredi kodo]
Pročelje cerkve je zasnovano v treh oseh, ki ustrezajo notranjosti. Površina je strukturirana s štirimi stebri s korintskimi kapiteli, ki podpirajo arkade iz dveh različnih vrst marmorja. V obeh zunanjih oseh so nad vrati spet vrisane slepe arkade, fasada je z zunanje strani omejena z vogalnimi pilastri. Nad arkadnimi oboki, pod vencem, je območje z marmornatimi rombi. Fasada je nedokončana, na vrhu pa jo zapre preprosta dvokapnica z okroglim oknom. Njena zasnova sledi modelom iz Pise.
V fasado so vstavljeni trije bas reliefi v prekladi glavnega portala in spodaj. To so upodobitve Povorke Treh kraljev, Srečanja s Herodom in čaščenja otroka Jezusa.
Notranjost[uredi | uredi kodo]
Osnovna zgradba cerkve je bazilika, zato ima tri ladje z višjo glavno ladjo. Visoke stene glavne ladje podpirajo arkadni oboki na stebrih, kapiteli spet sledijo korintskemu redu. Cerkev nima transepta. Glavna ladja se konča v polkrožni apsidi. Cerkev ni obokana, strešno konstrukcijo je mogoče videti prosto. Zasnova notranjosti ustreza tudi pisanski arhitekturi v najvišji čistosti sloga.[3]
Prižnica Giovannija Pisana[uredi | uredi kodo]
Veličastna[4] gotska prižnica Giovannija Pisana, verjetno narejena s pomočjo Tina di Camaina, je glavno delo srednjeveške italijanske skulpture. Zgrajena je bila med letoma 1298 in 1301. Po strukturi je Pisano zasnoval šesterokotnik s šestimi stebri iz porfirja, ki jih v parih povezuje trilist in srednjim stebrom. Struktura ustreza prižnicam, ki jih je izdelal z očetom Nicolajem Pisanom v Pisi in Sieni. Stebri izmenično sedijo na podnožjih s podstavkom ali na atlantih in levih, srednji steber podpira skupina orlov, grifonov in levov. Kapiteli sledijo korintskemu redu in so odlično izklesani. V paketih trilistov so upodobitve prerokov, v vogalih so dodane Sibile. Prižnica je sestavljena iz petih reliefov, ki prikazujejo Oznanjenje in Rojstvo, Poklon Treh kraljev in Beg v Egipt, Pokol nedolžnih v Betlehemu, Križanje in Poslednja sodba. Figure na reliefih so skoraj v celoti izklesane, upodobitve so ocenjene kot »izrazno dramatične«.[5] V vogalih prižnice je Pisano upodobil figure Arona, Davida, Jeremije, Izaije in angelov.
Druga umetniška dela[uredi | uredi kodo]
Tudi leseno razpelo na prvem oltarju na desni strani je delo Giovannija Pisana, krstilnik mu je še vedno negotovo pripisan in je v levi stranski ladji in spet razpelo na prvem oltarju na levi.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Schomann: Kunstdenkmäler in der Toskana., S. 452.
- ↑ Zimmermanns: Toscana - Das Hügelland und die historischen Stadtzentren., S. 145. (online)
- ↑ Streit: Florenz - Toskana - Umbrien, Land der Etrusker, S. 86.
- ↑ Streit: Florenz - Toskana - Umbrien, Land der Etrusker. S. 84
- ↑ Schomann: Kunstdenkmäler in der Toskana., S. 453.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Heinz Schomann: Kunstdenkmäler in der Toskana. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1990, ISBN 3-534-06894-7.
- Klaus Zimmermanns: Toscana – Das Hügelland und die historischen Stadtzentren. 9. Auflage, Du Mont Buchverlag, Köln 1986, ISBN 3-7701-1050-1.
- Conrad Streit: Florenz – Toskana – Umbrien, Land der Etrusker, Walter-Verlag, Olten und Freiburg im Breisgau 1972 (Sonderausgabe für die Wissenschaftliche Buchgesellschaft Darmstadt)
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
