Bitka pri Novari (1849)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bitka pri Novari
Del prve italijanske vojne za neodvisnost
Battaglia di Novara.jpg
Bitka pri Novari (1849)
Datum 22. marec23. marec
Prizorišče Novara
Rezultat Odločilna avstrijska zmaga, abdikacija Karla Alberta
Udeleženci
Flag of the Kingdom of Sardinia.svg Kraljevina Sardinija Zastava Avstrijskega cesarstva Avstrijsko cesarstvo
Poveljniki
Wojciech Chrzanowski Zastava Avstrijskega cesarstva Josef Radetzky
Moč
85,636 vojakov
156 topov
72,380 vojakov
156 topov
Žrtve
neznano neznano

Bitka pri Novari je bila odločilna bitka med Avstrijskim cesarstvom in Kraljevino Sardinijo med prvo vojno za italijansko neodvisnost. Bitka se je začela 22. marca in končala 23. marca 1849 s težkim porazom sardinske vojske.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Premirje med Avstrijskim cesarstvom in Sardinijo sklenjeno 1848 je trajalo nekaj manj kot sedem mesecev. Sardinski kralj Karel Albert je 12. marca 1849 preklical premirje in znova napovedal vojno. Avstrijska vojska je hitro prevzela pobudo v Lombardiji in zavzela trdjavo Mortaro.

Bitka[uredi | uredi kodo]

Zasedba Mortare je pripeljala do bitke med avstrijsko in sardinsko vojsko pri Novari, 28 milj (45 km), zahodno od Milana. Avstrijska stran je imela manj vojakov, vendar so bili ti veliko bolje organizirani in disciplinirani kot sardinski. V bitki je sodelovalo 70,000 avstrijskih vojakov proti 85,000 sardinskim vojakov. Radetzky je spet zadal težak poraz nasprotniku, podobno kot pred letom dni pri Custozzi. Piemont (Sardinija) se je nadejal tudi podpore od manjših italijanskih držav, ki pa je ni dobil.

Piemontska vojska se je bila prisiljena umakniti vse do Borgomanera, ob vznožju Alp. Avstrijska vojska pa je zasedla Novaro, Vercelli in Trino, in si odprla prosto pot do Torina, prestolnice Piemonta. V tem času je general Julius Haynau krvavo zadušil upor, ki je izbruhnil v Bresciji.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Karel Albert je bil zaradi poraza v bitki prisiljen odstopiti v korist svojega sina Viktorja Emanuela, ki je kasneje postal prvi kralj združene Italije. Karel Albert pa je odšel v izganstvo na Portugalsko, kjer je še isto leto umrl. General Girolamo Ramorino je bil zaradi obtožb, da v bitki ni upošteval ukazov, obsojen na smrt. Piemont je bil prisiljen podpisati mirovni sporazum, ki je bil podpisan 9. avgusta 1849. V njem se je Piemont zavezal, da bo plačal 65 000 000 frankov vojne odškodnine.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Eggenberger, David (1967). A Dictionary of Battles. New York: Thomas Y. Crowell. str. p. 313. 
  • Moro, Roberto, and Claudio Recupito, La Battaglia di Novara.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]