Bitka pri Ajn Džalutu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bitka pri Ajn Džalutu
Del mongolskih osvajalnih vojn
Datum 3. september 1260
Prizorišče Ajn Džalut, Palestina
Rezultat Prepričljiva zmaga Mamelukov
Udeleženci
Mameluki,
Egipčani
Mongoli,
Gruzinci,
Kilikijski Armenci
Poveljniki
Saif ad-Din Kutuz,
Bajbari
Kitbuga
Moč
10.000-20.000[1] 8.000[2]-20.000[1]
Žrtve
velike skoraj cela vojska je bila uničena

Bitka pri Ajn Džalutu (arabsko عين جالوت, kar pomeni Golijatov studenec) je bila bitka med egiptovskimi Mameluki in Mongoli, do katere je prišlo 3. septembra 1260 v Izraelski dolini (Emek Jizre'el) v Palestini.

Mnogi zgodovinarji menijo, da je imela bitka velik makrozgodovinski pomen, ker je označila konec mongolskih osvajanj in njihov prvi prepričljiv vojaški poraz. Mongoli so si po prejšnjih porazih vedno opomogli in nadomestili izgube, po porazu pri Ajn Džalutu pa tega niso bili več sposobni narediti. Mongolski poveljnik Hulegu kan ni bil več sposoben nadaljevati prodiranja v Egipt in njegov Ilkanat se je lahko samo še branil pred napad Mamelukov. Mameluki so kmalu po mongolskem porazu zasedli Sirijo, leta 1300 pa za nekaj časa tudi Palestino.

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Ko je Mongke leta 1251 postal veliki kan Mongolskega cesarstva, je takoj začel izvrševati načrt svojega starega očeta Džingiskana za vzpostavitev svetovnega imperija. Za poveljnika vojaških operacij na zahodu je izbral svojega brata Hulegu kana. Mongke je ukazal lepo ravnje z vsemi, ki se bodo vdali brez odpora in uničenje vseh, ki se bodo upirali.

Zbiranje ekspedicijske armade je trajalo pet let, dokler ni bila leta 1256 pripravljena na pohod. Izhodišče vojaških operacij je bila Perzija, od koder je Hulegu krenil proti jugu.

Vojska je na svoji poti podjarmila Asasine in nadaljevala pohod proti Bagdadu, kjer so se ji pridružili Armenci iz Kilikije in nekaj Frankov iz Kneževine Antiohije. Združena vojska je februarja 1258 zavzela mesto in ga nato popolnoma porušila. Enako usodo so doživeli Ajubidi v Damasku. Hulegu je po obeh zmagah krenil skozi Palestino proti Egiptu, kjer se je srečal z zadnjo veliko islamsko državo – Mameluškim sultanatom.

Mongolsko odposlanstvo v Egipt[uredi | uredi kodo]

Hulegu je leta 1260 poslal v Kairo svoje odposlance in od sultana Kutuza zahteval njegovo vdajo:

Od kralja kraljev Vzhoda in Zahoda, velikega kana, Mameluku Kutuzu, ki je pobegnil pred našimi sabljami!
Moral bi razmisliti, kaj se je zgodilo z drugimi državami in se nam vdati. Slišal si, kako smo pokorili veliko cesarstvo in očistili zemljo nereda ki jo je kazil. Osvojili smo obsežna ozemlja in poklali vse ljudi. Ne moreš pobegniti pred nasiljem naših armad. Kam lahko pobegneš? Po kateri cesti nam lahko pobegneš? Naši konji so hitri, puščice ostre, naše sablje so kot blisk in grom, naša srca trda kot gora, naši vojaki številni kot pesek. Niti vaše trdnjave niti vaša vojska nas ne bo zaustavila. Vaše molitve k Bogu proti nam nimajo moči. Ne ganejo nas niti solze niti tožbe. Varen bo samo tisti, ki bo prosil za našo zaščito. Pohiti z odgovorom, preden se vname ogenj vojne. Če se boš upiral, te bodo doletele najstrašnejše nesreče. Uničili bomo vaše mošeje in razkrili slabotnost vašega Boga, potem pa bomo pobili otroke in starce. Trenutno si edini sovražnik, proti kateremu se borimo.[3]

Kutuz je na ultimat odgovoril tako, da je odposlance pobil in njihove glave razstavil na kairskih mestnih vratih Bab Zuvejla.

Vojaški premiki[uredi | uredi kodo]

Vojaški premiki pred bitko pri Ajn Džalutu

Dinamika mongolskega vojnega pohoda v Palestini se je zaradi smrti Mongke kana upočasnila, ker so se morali Hulegu in drugi visoki mongolski plemiči vrniti domov na volitve njegovega naslednka. Hulegu je kot potencialni veliki kan s seboj odpeljal večino vojske in za seboj pustil samo enega ali dva tumena, se pravi 10.000-20.000 mož, pod poveljstvom svojega najboljšega generala, pokristjanjenega Turka[4] Kitbuka.[5]

Konec avgusta je Kitbukova vojska krenila iz svoje baze v Baalbeku proti jugu in po vzhodni strani obšla Genezareško jezero.

Mameluški sultan Kutuz se je medtem združil s svojim zaveznikom Bajbarsom I., ki je po izgubi Damaska in večine Sirije hotel obraniti islam.

Mongoli so po drugi strani poskušali skleniti frankovsko-mongolsko zvezo in zato zahtevali podreditev ostankov Jeruzalemskega kraljestva, katerega sedež je bil v Akonu. Papež Aleksander IV. je to prepovedal. Napetosti med Mongoli in Franki so se zaostrili tudi zato, ker je sidonski grof Julian Grenier povzročil incident, zaradi katerega je umrl eden od Kitbukovih vnukov. Besni Kitbuk je iz maščevanja napadel in oropal Sidon.

Gospoda iz Akona se ni pogajala samo z Mongoli, ampak tudi z Mameluki in iskala njihovo vojaško pomoč proti Mongolom. Mameluki so bili sicer tradicionalni sovražniki Frankov, v trenutni situaciji pa so se jim zdeli Mongoli bolj nevarni in so v precepu med obema silama poskušali ostati nevtralni.[6] Kljub temu je nenavadno, da so Mamelukom dovolili neoviran prehod preko svojega ozemlja in celo oskrbovanje njihovega tabora v bližini Akona.

Ko je sultan Kutuz izvedel za mongolske premike, je krenil na jug k Ajn Džalutu v Izraelski dolini.[7]

Bitka[uredi | uredi kodo]

Nasprotnika sta se spodadla 3. septembra 1260. Vojski sta šteli približno po 20.000 mož.[1] Prednost mongolske vojske so bili Gruzinci in kilikijski Armenci, prednost Mamelukov pa njihovo poznavanje terena. Sultan Kutuz je zato skril glavnino svoje vojske na bližnjem višavju in upal, da bo Mongole zvabil v past z majhno vojsko pod Bajbarsovim poveljstvom.

Obe vojski sta se brez predaha bojevali nekaj ur. Bajbars je večino časa uporabljal taktiko hitrih napadov in umikov v upanju, da bo razdražil Mongole, večina njegove vojske pa je ostala nedotaknjena. Ko so Mongoli krenili v drug obsežen napad, se je bajbarsova vojska umaknila v višavje. Mongolski poveljnik Kitbuk je takrat naredil usodno napako: namesto da bi posumil v Bajbarsovo zvijačo, se je z vojsko pognal za njimi in padel v zasedo glavnine Kutuzove vojske. Napadli so ga lokostrelci in konjenica in Mongoli so se zelo silovito poskušali izvleči iz obroča.

Kutuz je z oddelkom svoje zasebne vojske opazoval bitko. Ko je opazil, da mameluško levo krilo popušča pred mongolskimi poskusi preboja, jim je s svojim oddelkom prišel na pomoč in Mongoli so se morali umakniti. Kitbuk sam se ni umaknil, ampak se je bojeval, dokler ga niso ubili. Ko se je bitka končala, je mameluška težka konjenica pokončala če preostale Mongole.[7]

Bitka pri Ajn Džalutu je znana tudi po tem, da so v njej prvič uporabili eksplozivne ročne topove (arabsko midfa). Topove so uporabili Mameluki, predvsem zato, da bi prestrašili mongolske konje in vnesli zmedo v napadalske vrste. Sestava smodnika in načrti topov so bili opisani v arabskih kemijskih in vojaških priročnikih v zgodnjem 14. stoletju. [8][9]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Sultana Saif ad-Din Kutuza so po zmagi pri Ajn Džalutu na povratku v Kairo ubili zarotniški emirji pod Bajbarsovim vodstvom.[10] Bajbars je po njegovi smrti postal novi sultan Egipta in njegovi nasledniki so do leta 1291 osvojili še zadnjo križarsko državo v Palestini. Mongoli so bili leta 1261 ponovno poraženi v prvi bitki pri Homsu in dokončno pregnani iz Sirije.

Notranji spori v Mongolskem cesartvu so Hulegu kanu preprečili, da bi z vso močjo napadel Mameluke in se maščeval za poraz pri Ajn Džalutu. Vladar Zlate horde Berke kan, ki je že pred tem prestopil v islam, je zgrožen opazoval, kako njegovi sorodniki uničujejo Abasidski kalifat, duhovno jedro islama. Muslimanski zgodovinar Rašid al-Din omenja, da je Berke protestiral pri Mongkeju zaradi napada na Bagdad, vendar ni vedel, da je Mongke medtem na Kitajskem umrl.[11] Mameluki so preko svojih vohunov izvedeli za Berkejeve spore s sorodniki, zato so začeli premišljeno navezovati stike z njim in njegovim kanatom.

Ko so Mongoli leta 1262 za svojega novega kana končno izvolili Kublaja, ki je bil njihov zadnji veliki kan, se je Hulegu vrnil na Bližnji Vzhod in zbral vojsko, da bi se maščeval za poraz pri Ajn Džalutu. Berke je medtem začel več vojnih pohodov proti Kavkazu, zato se je Hulegu namesto na jug obrnil proti severu. Proti Mamelukom je poslal samo dva tumena vojakov, katera so Mameluki odbili.

Med poskusom invazije na Kavkaz je leta 1263 doživel več težkih porazov. Leta 1265 je umrl. Nasledil ga je sin Abaka.

Spopadi na Kavkazu so pomenili začetek odkrite vojne med Mongoli začetek konca Mongolskega cesarstva.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Cowley (str. 44) trdi, da sta bili obe vojski precej izenačeni in sta imeli po 20.000 mož. Cline (str. 145) trdi, da sta bili vojski približno enako močni in sta imeli po 10.000-20.000 mož, Fage in Oliver pa trdita, da so imeli Mongoli samo oddelek vojakov in da je bila mameluška vojska zato v veliki premoči (str. 43).
  2. ^ Encyclopdeia of Mongolia and Mongol Empire
  3. ^ Tschanz, David W., Saudi Aramco World : History’s Hinge: ‘Ain Jalut http://www.saudiaramcoworld.com/issue/200704/history.s.hinge.ain.jalut.htm
  4. ^ Encyclopædia Britannica Online – Battle of 'Ayn Jalut
  5. ^ Histoire des Croisades II, Rene Grousset, str. 593
  6. ^ Morgan, str. 137
  7. ^ 7,0 7,1 Bartlett, str. 253
  8. ^ Ahmad Y Hassan, Gunpowder Composition for Rockets and Cannon in Arabic Military Treatises In Thirteenth and Fourteenth Centuries
  9. ^ Ancient Discoveries, Episode 12: Machines of the East, History Channel, 2007 (Part 4 and Part 5)
  10. ^ Mnenja srednjeveških zgodovinarjev o njegovem uboju so različna. Sodobni zgodovinarji umor pripisujejo Bajbarsu, ki je za nagrado v zmagoviti bitki pričakoval Sirijo; Perry, str. 150, Amitai-Preiss, str. 47
  11. ^ The Mongol Warlords in Amitai-Preiss, The Mamluk-Ilkhanid War.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Al-Maqrizi, Al Selouk Leme'refatt Dewall al-Melouk, Dar al-kotob, 1997.
  • Bohn, Henry G. (1848) The Road to Knowledge of the Return of Kings, Chronicles of the Crusades, AMS Press, New York, 1969 edition, a translation of Chronicles of the Crusades : being contemporary narratives of the crusade of Richard Coeur de Lion by Richard of Devizes and Geoffrey de Vinsauf and of the crusade of St. Louis, by Lord John de Joinville.
  • Amitai-Preiss, Reuven (1995). Mongols and Mamluks: The Mamluk-Ilkhanid War, 1260-1281. Cambridge University Press, Cambridge. ISBN 978-0521462266. 
  • Bartlett, W. B. (1999). God Wills It! - An Illustrated History of the Crusades. Sutton Publishing Limited. ISBN 0750918802. 
  • Eric H. Cline (2002). The Battles of Armageddon. University of Michigan Press. ISBN 0472067397. 
  • Robert Cowley; Geoffrey Parker (2001). The Reader's Companion to Military History. Houghton Mifflin. str. 44. ISBN 978-0618127429. Pridobljeno dne 2008-03-26. 
  • J. D. Fage; Roland Anthony Oliver (1975). The Cambridge History of Africa. Cambridge University Press. ISBN 0521209811. 
  • Grousset, René (1991), Histoire des Croisades, III, Editions Perrin, ISBN 2-262-02569-X.
  • Hildinger, Erik. (1997). Warriors of the Steppe. Sarpedon Publishing. ISBN 0-306-81065-4
  • Holt, P. M.; Lambton, Ann; Lewis, Bernard (1977) The Cambridge History of Islam, Vol. 1A: The Central Islamic Lands from Pre-Islamic Times to the First World War, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-29135-4.
  • Morgan, David (1990) The Mongols. Oxford: Blackwell. ISBN 0-631-17563-6
  • Nicolle, David, (1998). The Mongol Warlords Brockhampton Press.
  • Perry, Glenn E. (2004) The History of Egypt, Greenwood Publishing Group, ISBN 978-0-313-32264-8.
  • Reagan, Geoffry, (1992). The Guinness Book of Decisive Battles . Canopy Books, NY.
  • Saunders, J. J. (1971) The History of the Mongol Conquests, Routledge & Kegan Paul Ltd. ISBN 0-8122-1766-7
  • Sicker, Martin (2000) The Islamic World in Ascendancy: From the Arab Conquests to the Siege of Vienna, Praeger Publishers.
  • Soucek, Svatopluk (2000) A History of Inner Asia, Cambridge University Press.
  • Tschanz, David W. (July/August 2007). "History's Hinge: 'Ain Jalut". Saudi Aramco World. Pridobljeno dne 2007-09-24.