Baalbek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Baalbek
بعلبك
Temple of Jupiter in Baalbek
Baalbek se nahaja v državi Libanon
Baalbek
Geografski položaj v Libanonu
Koordinati: 34°0′25″N 36°12′14″E / 34.00694°N 36.20389°E / 34.00694; 36.20389Koordinati: 34°0′25″N 36°12′14″E / 34.00694°N 36.20389°E / 34.00694; 36.20389
Država Zastava Libanona Libanon
Guvernorat Beka
Okrožje Baalbek
Površina
 • Mesto 7 km2
 • Metropolitansko obm. 16 km2
Nadmorska višina 1.170 m
Prebivalstvo
 • Mesto 82.608
 • Metropolitansko obm. 105.000
Časovni pas EET (UTC+2)
 • Poletje (DST) +3 (UTC)
Tip: Kulturni
Kriteriji: i, iv
Razglasitev: 1984 (8. zasedanje)
ID #: 294
Država: Libanon Libanon
Regija: Arabski svet

Baalbek (arabsko بعلبك) je mesto na severu libanonske doline Beka, vzhodno od reke Litani. Leži na nadmorski višini 1.170 m. Večinsko prebivalstvo so šiiti. Najbolj je znano po ostankih templjev iz obdobja Rimljanov, ko je bilo eno največjih svetišč v celotnem imperiju.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Jupitrov tempelj
Bakhov tempelj
Propileja

Najstarejši dokazi dokazujejo poseljenost današnjega Baalbeka že v 3. tisočletju pr. n. št. Iz obdobja Feničanov je znanega malo, je pa že takratno naselje moralo imeti določen pomen zaradi lege ob križišču trgovskih poti in rodovitne prsti v okolici. V 1. tisočletju pr. n. št. je bil zgrajen tempelj posvečen Baalu, po katerem se kraj imenuje še danes.

V 4. stoletju pr. n. št. je bil Baalbek priključen imperiju Aleksandra Velikega in po njegovi smrti selevkidskemu kraljestvu. Ker je Baal ustrezal grškemu bogu Sonca Heliosu, so kraj preimenovali v HeliopolisMesto Sonca«). Leta 64 pr. n. št. ga je Pompej priključil Rimskemu imperiju. Leta 15 pr. n. št. je Gaj Avgust Oktavijan zaradi streteške lege med Palmiro in sredozemsko obalo ustanovil rimsko kolonijo, jo po svoji hčeri Juliji poimenoval Colonia Julia Augusta Heliopolis in v njej nastanil garnizijo.

Že leta 60 pr. n. št., torej kmalu po Pompejevi priključitvi, se je pričela gradnja Jupitrovega templja in trajala vse do leta 60 v času vladavine Nerona. Antonij Pij je pričel z gradnjo kompleksa velikega dvorišča, Bakhovega in Venerinega templja. Septimij Sever in njegov sin Karakala sta pričela graditi še šesterokotno dvorišče (nekateri viri jo sicer pripisujejo Filipu Arabskemu) in propilejo. Ocenjuje se, da je bilo pri skozi več stoletij sodelovalo skupaj okoli 100.000 sužnjev ter kiparji in kamnoseki iz celotnega cesarstva. Približno 90 % vsega materiala predstavljajo apnenčasti kamni iz okoliških kamnolomov, le granitni stebri so bili iz Egipta prepeljani do Tripolija in nato prikotaljeni po kopnem mimo današnjega Homsa do Baalbeka.

Kaj je Rimljane pripravilo h gradnji tako obsežnega kompleksa templjev, ni povsem pojasnjeno. Verjetno so hoteli podjarmljenim bližnjevzhodnim ljudstvom demonstrirati rimsko premoč, po drugi strani pa so lahko nastali kot odgovor na širjenje krščanstva.

Z nastopom Konstantina Velikega se je gradnja templjev zaustavila. Teodozij I. je ukazal uničiti oltarje na velikem dvorišču in tam sezidal baziliko. Kljub temu je mesto ostalo zvesto poganstvu vse do časov Justinijana I., ki je ukazal spreobrnitev prebivalstva, da pa bi preprečil nadaljnje skrivno čaščenje poganskih božanstev, je dal več stebrov Jupitrovega templja prepeljati v Konstantinopel, kjer so jih uporabili pri gradnji cerkve Hagia Sofia.

Leta 634 so mesto zasedli Arabci, mu povrnili prvotno ime in svetišče spremenili v citadelo. V njem so se večkrat izmenjevali Mongoli, Seldžuki, več arabskih dinastij, neuspešno so ga napadli križarji, močni potresi so ga stresli v letih 1158, 1203, 1664 in 1759, tako je bilo po vključitvi v Otomanski imperij (leta 1517) že tako poškodovano, da je izgubilo pomen. Leta 1751 sta ga obiskala angleška arhitekta Robert Wood in James Dawkins in ga s tem ponovno »odkrila«. Leta 1898 ga je med bližnjevzhodno turnejoobiskal tudi nemški cesar Viljem II. in dosegel, da so nemški arheologi dobili dovoljenje za izkopavanja. Med obema svetovnima vojnama, so jih nasledili Francozi, po libanonski neodvisnosti pa domači arheologi, ki so do danes z arheoloških najdišč odstranili večino kasnejših hiš in templje v čimvečji meri ohranili v slogu iz časa Rimljanov.

Med libanonsko državljansko vojno, natančneje: v začetku 80. let, so se v Baalbeku nastanili iranski častniki in pričeli novačiti šiitsko prebivalstvo. Mesto je tako postalo pomembno oporišče več šiitskih radikalnih gibanj, npr. Islamski džihad, Amal in Hezbolah. Zelo verjetno so ravno iz tamkajšnjih vadbišč izšli napadalci več terorističnih akcij v Bejrutu, ravno tako je tam bila zaprta večina zahodnih talcev. Šele ob koncu 20. stoletja so se lahko v to sicer dokaj konservativno mesto pričeli vračati prvi tuji turisti.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

A - Jupitrov tempelj
B - Bakhov tempelj
C - šesterokotno dvorišče
D - Veliko dvorišče

Obisk kompleksa templjev se prične ob propileji, ki so jo pričeli graditi v času Karakale. Njeno prvotno stopnišče je bilo široko 50 m in kasneje uporabljeno za gradnjo arabske utrdbe. Portal je podpiralo 12 granitnih stebrov. Pokrivala ga je streha iz cedrovine, utrjen je bil z mozaiki. Od prvotnih dveh stolpov, ki sta v času Arabcev služila kot bastiona, so Francozi leta 1933 obnovili le severnega.

Šesterokotno dvorišče je od propileje ločeno s pragom, ki je označeval začetek posvečenega dela kompleksa. Verjetno so v njem izvajali žrtvovanja in obredne plese boginji Veneri. Osrednji šestkotnik znotraj tega dvorišče je prvotno obdajala arkada 30 granitnih stebrov. Ta osrednji šestkotnik je prvotno bil prekrit z mozaiki in odprt. V času Bizantincev je verjetno bil pokrit s kupolo in spremenjen v cerkev.

Veliko dvorišče je služilo žrtvovanju. Arheološka izkopavanja dokazujejo, da je na njegovem mestu stalo že prvotno feničansko svetišče. S severne, vzhodne in južne strani ga je obdajala pokrita arkada na 84 granitnih stebrih, 12 ekseder in več niš, kjer so stali kipi. V 4. stoletju je Teodozij I. na njem zgradil baziliko, ki so jo francoski arheologi odstranili in na njenem mestu odkrili ostanke dveh stolpov na sredini dvorišča. Večji vzhodnejši je služil kot opazovalni stolp, zahodnejši pa je bil oltar za žrtvovanja. Ob severni in južni stranici dvorišča se nahajata še dva okrašena (z reliefi Meduz, Kupidov, Tritonov in Nereid) bazena, kjer so živali obredno umivali pred žrtvovanjem.

Jupitrov tempelj je stal na nekoliko privzdignjeni terasi, do katerega je iz Velikega dvorišča vodilo veličastno stopnišče. Notranji prostor z Jupitrovim kipom je obdajala arkada iz skupno 54 stebrov, ki so bili z okoli 23 m višine najvišji na svetu. Ti stebri so nosili gredje višine okoli 5 metrov. Temeljni kamni templja so z merami 19,5 m x 4 m x 3 m največji kamni na svetu, kadarkoli uporabljeni pri gradnji. Še do danes ni pojasnjeno, kako so premikali te 1000 tonske monolitne kamnite bloke. Večina templja je bila porušena, ko so njegov material porabili za gradnjo bizantinske bazilike in arabskega obzidja. Wood in Dawkins sta še leta 1751 poročala o 9 še stoječih stebrih, že poročilo iz leta 1784 omenja le še 6 stebrov, ki stojijo še danes.

Bakhov tempelj, dograjen okoli leta 150 je morda najpopolneje ohranjen rimski tempelj na Bližnjem vzhodu. Verjetno je tudi najlepše okrašen rimski tempelj na svetu. Pravili so mu tudi »mali tempelj«, čeprav je večji od, denimo, atenskega Partenona. Imenu navkljub je pravzaprav bil posvečen boginji Astarti, ime pa je dobil po okrasju monumentalnega vhoda (30 stopnic) na vzhodni strani, ki je okrašen z motivi za kult Bakha značilnega grozdja. Stene notranjega prostora so okrašene z vzidanimi stebri in nišami za kipe. Resnični posvečen prostor je bil za tem prostorom, na zahodni strani templja.

Jugovzhodnega vogala Bakhovega templja se drži mameluški stolp z manjšim muzejem, ki prikazuje predvsem zgodovino islamskega obdobja ter najdbe iz več rimskih nekropol.

Večji muzej se drži jugovzhodnega vogala Velikega dvorišča. Prikazuje rimsko tehniko gradnje ter Burckhardtove fotografije iz časa obiska viljema II.

Zahodno od Bakhovega templja so najbolje ohranjeni ostanki arabske utrdbe. Skupina stebrov v njihovi bližini je verjetno dvorila del nekdanje mošeje.

Poleg kompleksa templjev stojijo ostanki trenutno za javnost zaprtega Venerinega templja, ki je najverjetneje bil posvečen Fortuni. Njegov notranji prostor oblike prisekanega kroga so obdajale stene z vzidanimi stebri, prekrivala pa ga je kupola. V času zgodnjega krščanstva so ga spremenili v cerkev sv. Barbare.

Nedaleč od kompleksa se nahaja tudi Velika mošeja, poleg Andžarja edina omajadska ruševina v današnjem Libanonu. Zgrajena je bila v 7. ali 8. stoletju iz tempeljskih kamnov.

Približno 1 km južno od središča mesta leži »kamen nosečnic« (hadžar al hubla) v enem izmed kamnolomov, kjer so dobivali kamen za gradnjo templjev. Kamen je sicer ostal pritrjen na skalnato podlago, je pa z vseh ostalih strani obdelan v kamnit blok, ki je z dimenzijami 21,5m x 4,8m x 4,2m največji tako obdelan kamen na svetu, večji tudi od temeljnih kamnov Jupitrovega templja. Po grobem izračunu bi bilo potrebnih 40.000 ljudi, da bi ga premaknili, kar so verjetno uvidelitudi kamnoseki in odnehali. Ime je dobil s popačenjem pravilnega imena hadžar al kubla (južni kamen), kljub vsemu pa med lokalnim prebivalstvom velja vraža, da dotikanje tega kamna pomaga povečati žensko plodnost.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunaje povezave[uredi | uredi kodo]