Andy Warhol
| Andy Warhol | |
 Warhol leta 1977 |
|
| Rojstno ime: | Andrew Warhola |
| Rojstvo: | 6. avgust 1928 Pittsburgh, Pensilvanija, ZDA |
| Smrt: | 22. februar 1987 (58 let) New York, New York |
| Narodnost: | ameriška (ZDA) |
| Področje: | slikarstvo, film |
| Šolanje: | Univerza Carnegie Mellon |
| Gibanje: | pop art |
Andy Warhol (rojstno ime Andrew Warhola), ameriški slikar, filmski ustvarjalec, komercialni ilustrator in pisatelj, * 6. avgust 1928, Pittsburgh, Pensilvanija, ZDA, † 22. februar 1987, New York, ZDA.
Andy Warhol je eden izmed utemeljiteljev umetnostnega gibanja pop art. V svojem delu je izražal vrednote kapitalistične potrošniške družbe, kot so blišč, slava in uspeh.
Warhol je zaznamovan z nekaterimi nenavadnimi življenjskimi dejstvi, ki so povezana z njegovim umetniškim ustvarjanjem: živel je z mamo, bil je homoseksualec, imel je petindvajset mačk z imenom Sam, bil je ustreljen in proglašen za mrtvega in nikoli ni razkril svojega pravega rojstnega datuma. Kontrastno s tem je ustvarjal dela, ki so temeljila na tem, kar je povprečen človek že tolikokrat videl – reklame, slike v časopisih – in šel mimo tega neprizadet.
Znan je tudi po izjavi, da bo v prihodnosti vsakdo imel svojih 15 minut slave.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Andrew Warhola se je rodil v Pittsburghu leta 1928, v obdobju med obema vojnama, kot sin rusinskih priseljencev iz Ogrske (današnje Slovaške). Oče je prišel v ZDA leta 1907, mati pa se mu je lahko pridružila šele leta 1921. Andrew se je rodil v času borznega zloma na Wall Streetu (1929) in velike gospodarske krize. Njegov oče je tako kot veliko drugih ostal brez dela in Andrewovo zgodnje otroštvo je bilo zelo težko. Po nekaj letih se je družini nasmehnila sreča in po osnovnem šolanju je Andrew obiskoval tečaj komercialnega oblikovanja na Carnegijevem inštitutu za tehnologijo v Pittsburgu. V tem času je bil plah, negotov mladenič in je živel v strahu pred neuspehom, čeprav je bil med šolanjem na inštitutu uspešen. Prebiral je dela Josef Albersa in Moholy-Nagyja ter se tako seznanil z oblikovalskim delom nemškega Bauhausa, šole sodobnega oblikovanja.
Leta 1949 se je Andrew Warhola preselil v New York. Eno njegovih prvih naročil je bila serija ilustracij za čevlje. Ko so se pojavile, je pri tisku vrstice s podatki o avtorju izpadel zadnji a iz njegovega priimka, in odtlej je bil Andy Warhol (z imenom naj bi bila poudarjena mladost).
V petdesetih letih je hitro postal uspešen in dobro plačan reklamni slikar, vendar je hrepenel po širšem priznanju in umetniški slavi. V New Yorku je imel številne razstave, a je prodal le malo del. Globoko potrt zaradi premajhnega umetniškega priznanja je kljub temu, da je bil še naprej uspešen kot reklamni slikar (za kar je dobil veliko pomembnih priznanj) – ali pa morda prav zaradi tega – ob koncu leta 1961 ugotovil, da je svet »lepih umetnosti« zavrnil njegovo umetnost kot staromodno in nepomembno.
Potreboval je novo spodbudo ter nove zamisli in na nekoliko nenavaden način jih je tudi dobil. Znanko, lastnico galerije, Muriel Latow je vprašal, ali mu lahko svetuje, katero smer naj ubere. Pravijo, da mu je odgovorila, da mu lahko, le da ga bo »stalo nekaj denarja«. In ko jo je Andy vprašal koliko, mu je odvrnila da 50 dolarjev. Plačal je in dobil nasvet, naj slika tisto, kar mu je najbolj pri srcu – denar ali pa kaj, kar vsi poznajo, na primer jušne konzerve. Posledica tega nasveta so njegove slike z začetka šestdesetih let in začetki skoraj neprekosljivega denarnega uspeha ter mednarodne slave. Razvoj njegovih podob od konzerv dalje prikazujejo slike, ki so sledile.
V začetku šestdesetih je bil Warhol zelo uspešen komercialni ilustrator. Še posebej je bila priljubljena njegova elegantna in detajlna slika čevljev.
Ilustracije so ustvarjene predvsem z »zapackanim črnilom« - ta tehnika se pojavlja v zgodnjem času njegovega ustvarjanja. Čeprav je veliko umetnikov tega časa zelo diskretno ustvarjalo komercialno umetnost, pa je to zelo uspešno obdobje Warholu preprečilo, da bi ga smatrali za resnega umetnika.
Warhol pa ni bil pomemben le kot slikar, temveč tudi kot mecen, sponzor. V svojem ateljeju imenovanem Factory je rad zbiral okoli sebe ljudi, ki so ga navdihovali. Sponzoriral je recimo skupino Velvet Underground & Nico in javnost opozoril na starleto Edie Sedgwick, ki je bila njegova muza. Rad se je družil z znanimi ljudmi kot so Bob Dylan, David Bowie, John Lennon in Yoko Ono.
Kasneje se je preobrazil iz slikarja v oblikovalca slik.
Warhol je v času svoje ustvarjalne poti uporabil številne različne tehnike in izrazna sredstva, še več – isti motiv je ustvaril v različnih izraznih sredstvih in z različnimi tehnikami. V vseh primerih ne moremo natančno ugotoviti, kako je dosegel končni učinek, toda v glavnem je pred letom 1962 uporabljal barvo – akril in olje – ter svinčnik tudi na ponovljenih serijah podob, npr. pločevinkah juh Campbell. Po letu 1962 je uporabljal različice fotomehaničnega sitotiska.
Umrl je zaradi srčne kapi 22. februarja 1987 v spanju, star 58 let.
[uredi] Dela
[uredi] Slike
Dick Tracy, kazein na platnu, sredina 50. let. Groba risba kaže, da lahko slikar stripovsko podobo preobrazi v umetnost. Ne glede na to kako vsakdanji, plehek in nezanimiv je motiv, ga lahko spremeni v umetnost.
Plesna shema (tango), sintetična polimerna barva na platnu, 1962. Slika kaže Warholovo zanimanje za podobe iz popularne kulture. Ni upal le, da si bo z njimi pridobil sloves, ampak da bo tudi usmeril razmišljanje svojega občinstva na bistveno pomembnost minljivih stvari.
Coca – Cola, 1962. Polna označuje nepotešeno žejo, neizpolnjeno hrepenenje, prazna pa nam prikliče v spomin univerzalni simbol amerikanizma. Kot je izjavil Warhol sam, je kokakola ena sama, in vsi, od predsednikov in filmskih zvezdnikov do najrevnejših članov družbe, pijejo povsem enako.
Steklenice coca - cole Na sliki je prikazanih 210 steklenic. Ker niso vse enako polne, nam Warhol spet pokaže umetniško delo in ne enoličnosti običajne predstavitve. To je sodobna oblika tradicionalnega tihožitja.
Pločevinka juhe Campbell, grafika, 1969. Warhol je različne juhe upodobil na 32 slikah. Te je pokazal na svoji prvi samostojni razstavi. Vse so bile enake, a vendarle različne. Preizkušal je nove barvne načine in jih spreminjal v poškodovane predmete.
Zvitek bankovcev, svinčnik, pastel in flomaster na papirju, 1962. Iskanje najljubše stvari se je obrestovalo. Nastal je dolarski bankovec. Ta podoba je nenavadna v tem, da je zvitek bankovcev poosebljen in narisan v slikovno-grafičnem slogu – živa risba denarja nekega človeka.
Najbolj iskani možje, sitotisk na mavcu s platneno podlago, 1964. Leta 1962 pri Warholu opazimo spremembo odnosa do tematike. Neosebno predstavitev vsakdanjih predmetov v brezizrazni tehniki je zamenjalo umetniško predelano in skorajda politično opazovanje različnih vidikov ameriške materialistične potrošniške družbe.
Elvis, 1962. Eden velikih idolov tistega obdobja, pevec Elvis Presley, spremenjen v junaško pošteno različico revolveraša in v podobi, ki je izvzeta iz vsakršnega konteksta.
Marilyn Monroe, grafika, 1967. Tragična smrt Marilyn Monroe avgusta 1962 pa ga je navdihnila, da jo je izbral za predmet svojega dela. Bila je ena Warholovih najbolj priljubljenih podob filmskih zvezd.
Mona Lisa, sitotisk in sintetična polimerna barva na platnu, 1963. Warhol je vedno iskal priljubljene ikone za upodobitev. Mona Liza je na razstavi v New Yorku pritegnila tolikšno množico, da se je Warhol odločil, da jo tudi on upodobi. Zanimiva je predvsem zaradi svoje skrivnostnosti.
Veliki električni stol, 1966. Warhol je leta 1963, ko je zvezna država New York opustila usmrtitve z električnim tokom, naslikal več verzij tega motiva. Njegova odkrita obdelava tega simbola obredne smrti in kazni, gledane z vidika navzočih uradnikov, vseeno vzbuja mnoge zapletene plasti čustev.
Nesreča s tunino, sintetična polimerna barva in sitotisk na platnu, 1963. Ponavljanje konzerv tunine s fotografijama žensk, ki sta umrli zaradi botulizma, ker sta jedli takšne konzerve, deluje kot opomin, da bi bili žrtve lahko tudi mi sami. Žrtvi sta videti veseli, ne pa da sta potegnili krajši konec.
Atomska bomba, sitotisk, 1965. Očiten primer človeškega iskanja smrti in katastrofe. Prizor spet zapolnjuje rdeče ozadje, isti primerni simbol krvi. Prehajanje v izničenje in črno pozabo pa razkriva zaporedje podob od leve zgornje do spodnje, ki postajajo čedalje temnejše in manj razpoznavne.
Cvetlice, 1964. Henry Geldzahler je Warholu leta 1964 svetoval, naj se od nesreč preusmeri v upodabljanje cvetja. Spet se je pokazala Warholova sposobnost, da pripombo spremeni v mogočne podobe. Cvetlice so privlačne in uporabljamo jih v razne namene, tudi na grobovih v znak spomina na preminule. Morda je bil to Warholov poklon mrtvi temi nesreč.
Mao, 1972. Mao Zedong je poosebljal protitezo ameriškemu kapitalizmu. Warhol se je zavedal moči antiidola, iz katere bi se lahko porajali odzivi. Ustvaril je 4,3-metrsko podobo v izrazito nenaravni barvi. Belina v Maovih očeh daje sliki blago inteligentnost, v ozadju se pojavijo številne s prosto roko zarisane črte, kar namiguje na osebno zavzetost avtorja.
[uredi] Filmi
|
|
|
[uredi] Knjige
- 25 Cats Name Sam and One Blue Pussy (1954)
- a, A Novel (1968)
- The Philosophy of Andy Warhol (From A to B & Back Again) (1975)
- Popism: The Warhol Sixties (1980)
- The Andy Warhol Diaries (1989)
Warhol je ustvaril revijo Interview, ki izhaja še danes.
[uredi] Zunanje povezave
