1075

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 10. stoletje - 11. stoletje - 12. stoletje
Desetletja: 1040.  1050.  1060.  - 1070. -  1080.  1090.  1100.
Leta: 1072 · 1073 · 1074 · 1075 · 1076 · 1077 · 1078
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1075 (MLXXV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

Investiturni boj[uredi | uredi kodo]

  • Začetek investiturne krize glede nameščanja škofov med rimsko-nemškim cesarjem Henrikom IV. in papežem Gregorjem VII.. Ker je Gregorja VII. leta 1073 izvolil zbor kardinalov-škofov, Henrik IV. ni priznal njegove izvolitve, hkrati pa je šlo še za ključno vprašanje, kdo ima pravico nameščati škofe: cesar (posvetna oblast) ali papež (cerkvena oblast).
Dictatus Papae s 27. tezami
  • april - Papež Gregor VII. izda dekret »Dictatus papae«, zbirko 27. kategoričnih zahtev o vrhovni avtoriteti Cerkve.
  • 9. junij - Cesar Henrik IV. v bitki pri Langensalzi (Turginija) z zmago zatre upor na Saškem. Poleg represije zmagovalca nadaljuje z nameščanjem njemu ustreznih škofov, kar je bila dotedanja praksa. Sprva se Henrik pretvarja, da podpira papeža v zahtevah.↓
  • junij → Hkrati Henrik IV. kot italijanski kralj poskusi končati nemire v Milanu, ki so jih povzročalo puritanski patareni, in postaviti svojega nameščenca za milanskega nadškofa. ↓
  • 8. decembra → Papež Gregor VII. naslovi brezkompromisno pismo na cesarja Henrika IV. in ga obtoži podpore papeževim sovražnikom, ki jih enači, razumljivo, tudi sovražniki vere. Opominja ga, da mu bo, če bo vztrajal na začrtani poti, preprosto izobčil in grožnjo podkrepi z izobčenjem nekaterih cesarjevih dvorjanov. Potencialno izobčenje bi Henriku odvzelo vse plemiške nazive, vključno s kraljevskim in cesarskim. ↓
  • 25. decembra → Rimski plemič in konzul Cencio I. Frangipane ugrabi papeža Gregorja VII.. Motiv za ugrabitev ni znan. Po osvoboditvi Gregor VII. nemudoma obtoži cesarja Henrika IV., da stoji za ugrabitvijo. Ugrabitev papeža predstavlja neposreden povod v boj za investituro, ki se je pravno formalno zaključila šele z Wormškim konkordatom (1122 ↔), navideznim kompromisom med cesarstvom in cerkvijo, dokončno pa šele s Četrtim lateranskim koncilom leta 1215

Evropa na splošno[uredi | uredi kodo]

Azija[uredi | uredi kodo]

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]