Človekove pravice v Bolgariji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

 

Bolgarija se je Evropski uniji pridružila leta 2007,[1] spoštovanje norm za človekove pravice pa v bolgarski državi še zdaleč ni popolno. Čeprav imajo mediji zgodovino nepristranskega poročanja,[2] pomeni pomanjkanje posebne zakonodaje za zaščito medijev pred vmešavanjem države teoretično slabost. Razmere v dvanajstih bolgarskih zastarelih in prenatrpanih zaporih so na splošno slabe. Reforma sredi leta 2005 naj bi razbremenila prenatrpanost zaporov.

Policijo obtožujejo zlorabe zapornikov in uporabe nezakonitih preiskovalnih metod, institucionalne spodbude pa skušajo zavreti popolno poročanje in preiskave številnih kaznivih dejanj. Ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi, vendar so lokalne vlade poskušale uveljaviti posebne zahteve za registracijo nekaterih skupin, ki niso bile zgodovinsko upravičene do popolne zaščite. Poleg Bolgarske pravoslavne cerkve so pod zaščito države judovska, muslimanska in rimskokatoliška vera. Preobremenjeno sodstvo in šibka sodna uprava v nekaterih primerih otežujejo ustavno zaščito pravic obdolžencev. [2]

Zavodi za otroke in odrasle z duševnimi motnjami[uredi | uredi kodo]

Razmere v bolgarski mreži zavodov za otroke in odrasle z duševnimi motnjami so vzrok za zaskrbljenost. Nevladna organizacija Validity je pri Evropskem odboru za socialne pravice sprožila kolektivno pritožbo zaradi nezmožnosti izobraževati otroke v domovih socialnega varstva pod vodstvom ministrstva za delo in socialno politiko; in trenutno pred Evropskim sodiščem za človekove pravice teče primer zaradi suma, da se nečloveško in ponižujoče ravnanje v institucijah za odrasle ne preganja. Dokumentarni film "Bolgarski zapuščeni otroci" (TrueVision, 2007), ki ga je BBC Four v Veliki Britaniji predvajal septembra 2007, kaže pomanjkanje hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja za otroke v zavodu v Mogilinu. V Bolgariji razširjeno zapiranje otrok v zavode verjetno ni v skladu s koristmi otrok in skoraj zagotovo krši 23. člen Konvencije o otrokovih pravicah in 11., 12. in 13. člen Mednarodnega sporazuma o ekonomskim, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR). [3]

Makedonska manjšina[uredi | uredi kodo]

V bolgarski provinci Blagoevgrad živi majhno število posameznikov, ki se opredeljujejo kot etnični Makedonci. Po popisu prebivalstva leta 2011 se je 1.654 ljudi izjasnilo, da so etnični Makedonci, 561 od njih je živelo v provinci Blagojevgrad. Grški Helsinki Monitor poroča, da "bolgarska država in javno mnenje zanikata svojo pravico do samoidentifikacije in da "so vsi koraki, povezani z javnim prikazovanjem makedonske identitete v Bolgariji, bolj ali manj neposredno žrtve zatiranja in zanikanja". [4] Makedonščina je pri popisu prebivalstva ena od možnih narodnosti. Bolgarska večina (vključno s tiskom) Makedonce, ki živijo v Bolgariji, obravnava kot "čiste" Bolgare.

Makedoncem je bila zavrnjena pravica do registracije političnih strank (glej Združeno makedonsko organizacijo Ilinden in UMO Ilinden - PIRIN) z obrazložitvijo, da gre pri stranki za "etnično separatistično organizacijo, ki jo financira tuja vlada", kar je v nasprotju z bolgarsko ustavo. Ustavno sodišče pa ni prepovedalo strank Evroroma (Евророма) in MRF (ДПС), ki veljata za narodnostne stranke. Evropsko sodišče za človekove pravice je "soglasno razsodilo, da gre za kršitev 11. člena (svoboda zbiranja in združevanja) Evropske konvencije o človekovih pravicah." [5] [6]

Novembra 2006 so poslanci Milan Horáček, Joost Lagendijk, Angelika Beer in Elly de Groen-Kouwenhoven v Evropskem parlamentu predlagali amandma k protokolu Evropske unije ob pristopu Bolgarije, v katerem so pozvali „bolgarske oblasti, da naj preprečijo nadaljnje oviranje registracijo politične stranke etničnih Makedoncev (OMO-Ilinden PIRIN) in odpravijo vseh oblike diskriminacije in nadlegovanja te manjšine." [7]

28. maja 2018 je Evropsko sodišče za človekove pravice izreklo dve sodbi zoper Bolgarijo zaradi kršenja 11. člena (svoboda zbiranja in združevanja) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obeh sodbah: Postopek Vasilev in Društvo zatiranih Makedoncev v Bolgariji in Žrtev komunističnega terorja proti Bolgariji (vloga št. 23702/15); [8] in Postopek Makedonski klub za etnično strpnost v Bolgariji in Radonov proti Bolgariji (vloga št. 67197/13) [9] Evropsko sodišče za človekove pravice je soglasno presodilo, da je Bolgarija kršila 11. člen (svoboda zbiranja in združevanja) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da mora Bolgarija tožiteljem skupaj 16.000 evrov.

Romi[uredi | uredi kodo]

Znano je, da bolgarske državne varnostne sile samovoljno aretirajo in zlorabljajo ulične otroke romskega porekla. [10] Romi so v Bolgariji žrtve nadlegovanj, med drugim se v vojski romski obvezniki maltretirajo, policija pa se na zločine nad Romi slabo odziva. Visok odstotek romskih otrok zaradi revščine in pomanjkljivega znanja bolgarščine ne obiskuje šole. [11]

Po drugi strani pa je stranki Svobodna Bolgarija, v kateri so pretežno Romi, dovoljeno kandidirati na volitvah, tako da je dosegla nekaj uspehov. [12]

Poročilo New York Timesa ugotavlja, da "je v romskem predmestju v Kjustendilu večina cest neasfaltiranih in posutih z odpadki", romski otroci pa med pandemijo nimajo dostopa do računalnikov in širokopasovnega interneta. Kjustendilske oblasti trdijo, da naj bi lock-down v mestu imel cilj preprečiti širjenje virusa, romski aktivisti pa trdijo, da gre za bigotstvo. [13]

Trgovina z ljudmi[uredi | uredi kodo]

Evropa se čedalje bolj zaveda, da je trgovina z ljudmi vprašanje človekovih pravic (glej glavni članek: trgovina z ljudmi). Konec komunizma je prispeval k povečani trgovini z ljudmi, večina žrtev pa je žensk, ki so prisiljene v prostitucijo.[14] [15] Bolgarija je izvorna in tranzitna država za človeško blago, predvsem za ženske in otroke, s katerimi se trguje z namenom spolnega izkoriščanja. Bolgarska vlada je pokazala nekaj zavezanosti boju proti trgovini z ljudmi, vendar so ji očitali, da na področju kazenskega pregona in zaščite žrtev ni razvila učinkovitih ukrepov.[16] [17]

Verska svoboda[uredi | uredi kodo]

Ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi; vendar zakon neregistriranim skupinam prepoveduje javno izvajanje religije. Ustava vzhodno pravoslavno krščanstvo določa tudi kot "tradicionalno" vero. Obstaja nekaj poročil [18] [19] o družbenih zlorabah ali diskriminaciji na podlagi verskega prepričanja ali prakse. Diskriminacija, nadlegovanje in splošna nestrpnost javnosti, zlasti v medijih, so dalje občasni problem za nekatere verske skupnosti.

Mednarodna kritika[uredi | uredi kodo]

Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto meni, da Bolgarija krši Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Leta 2015 je Sodišče izdalo posebno sporočilo za javnost, ki je bilo posvečeno sistemskemu problemu bolgarskega pravosodnega sistema: poudarilo je, da "oblasti po več kot 45 sodbah zoper Bolgarijo ... svoje obveznosti glede učinkovite preiskave niso izpolnile."[20] Evropsko sodišče za človekove pravice je izdalo tudi pilotne sodbe zoper Bolgarijo. Sodišče jih izreka, kadar ugotovi, da gre pri vrsti tožb za podobna dejstva. Sodišče je na primer v pilotni sodbi Neškov proti Bolgariji dalo Bolgariji 18 mesecev časa, da za izboljša pogoje v zaporih.[21] Socialni aktivisti so izrazili zaskrbljenost, da Bolgarija za drugimi državami članicami Evropske unije zaostaja v številnih mednarodnih indeksih, ki merijo zaščito državljanskih pravic in svoboščin.[22] Tudi Svet Evrope je izrazil zaskrbljenost zaradi ogrožanja pravne države v Bolgariji. [23]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  • Pravice gejev v Bolgariji
  • Internetna cenzura in nadzor v Bolgariji

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ HADJIYSKA, NEVYANA (1. januar 2007). »Bulgaria, Romania Join European Union«. Associated Press via Washington Post. Pridobljeno 6. marca 2015.
  2. ↑ 2,0 2,1 Text used in this cited section originally came from: Bulgaria (June 2005) profile from the Library of Congress Country Studies project.
  3. ↑ »Convention on the Rights of the Child«. Pridobljeno 6. marca 2015.
  4. ↑ »Minorities in southeast Europe: Macedonians in Bulgaria«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 6. avgusta 2006.
  5. ↑ »IWPR'S BALKAN CRISIS REPORT, No. 581«. Tharwa Foundation. 28. oktober 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2007. Pridobljeno 6. marca 2015. courtesy Archive.org
  6. ↑ »UMD Dismayed at CoE Committee of Ministers Resolution to Override ECHR Judgement«. United Macedonian Diaspora. 2. december 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 6. marca 2015.
  7. ↑ »Amendments 1-37, Draft Report by Geoffrey van Orden on the accession of Bulgaria to the European Union«. European Parliament. 28. maj 2020.
  8. ↑ "itemid":%5b"001-202528"%5d} »CASE OF VASILEV AND SOCIETY OF THE REPRESSED MACEDONIANS IN BULGARIA VICTIMS OF THE COMMUNIST TERROR v. BULGARIA«. European Court of Human Rights. 28. maj 2020.
  9. ↑ "itemid":%5b"001-202559"%5d} »CASE OF MACEDONIAN CLUB FOR ETHNIC TOLERANCE IN BULGARIA AND RADONOV v. BULGARIA«. European Court of Human Rights. 28. maj 2020.
  10. ↑ »Bulgaria. Country Reports on Human Rights Practices«. 23. februar 2001. Pridobljeno 6. marca 2015.
  11. ↑ Department Of State. The Office of Electronic Information, Bureau of Public Affairs. »Bulgaria«. 2001-2009.state.gov (v angleščini). Pridobljeno 7. julija 2020.
  12. ↑ »Bulgaria: Country Reports on Human Rights Practices«.
  13. ↑ Kingsley, Patrick; Dzhambazova, Boryana (6. julij 2020). »Europe's Roma Already Faced Discrimination. The Pandemic Made It Worse«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 7. julija 2020.
  14. ↑ »Slaves at the heart of Europe«. Council of Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2004. Pridobljeno 6. marca 2015. courtesy Archive.org
  15. ↑ »A modern slave's brutal odyssey«. BBC. 3. november 2004. Pridobljeno 6. marca 2015.
  16. ↑ »Trafficking in Persons Report«. 3. junij 2005.
  17. ↑ »Bulgaria Factbook«. Coalition Against Trafficking in Women. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2010. Pridobljeno 6. marca 2015. courtesy Archive.org
  18. ↑ »Bulgaria«. Christian Solidarity Worldwide. Pridobljeno 6. marca 2015.
  19. ↑ »Pastor Charged with Criminal Child Abuse Over Home Education«. HSLDA. 1. junij 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2015. Pridobljeno 6. marca 2015.
  20. ↑ »Report on Progress in Bulgaria under the Cooperation and Verification Mechanism {SWD(2016) 15 final}«. European Commission. 27. januar 2016. Pridobljeno 29. novembra 2017.
  21. ↑ »Bulgaria Given 18 Months to Improve Prison Conditions«. Liberties. 9. september 2015. Pridobljeno 27. novembra 2017.
  22. ↑ »Bulgaria's Failed Democracy«. bulgarianmagnitsky.com. 25. november 2017. Pridobljeno 29. novembra 2017.
  23. ↑ »PACE, worried about threats to the rule of law, points to recent developments in five states«. Parliamentary Assembly of the Council of Europe. 12. oktober 2017. Pridobljeno 29. novembra 2017.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Človekove_pravice_v_Bolgariji&oldid=5794644«