Pojdi na vsebino

Predlog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Prêdlog (izpeljanka iz predložiti, »postaviti spredaj«) ali prepozícija je nepregibna in nepolnopomenska besedna vrsta, ki skupaj s samostalniško in/ali pridevniško besedo, katere sklon določa, uvaja predložno zvezo. Odnosi znotraj predložne zveze imajo lahko krajevni, vzročni, načinovni ali časovni pomen.

V razširjenem smislu predlog izraža razmerje med dvema neenakovrednima besedama (cvet na steblu) ali besednima zvezama (tridnevni izlet v Slovenske gorice).

Predlogi poimenujejo naslednja razmerja:

  • prostorsko (npr. v rokah, iz stanovanja, pod mizo)
  • časovno (npr. v ponedeljek, med obiskom, pred maturo)
  • načinovno (z vlakom)
  • vzročno (zaradi suše)

Vezava

[uredi | uredi kodo]

Predlogi ob sebi zahtevajo določen sklon:

  • rodilnik: brez, do, iz, od, s/z, za
  • dajalnik: h/k, proti, kljub
  • tožilnik: čez, skozi, zoper, po
  • mestnik: o, pri, po
  • orodnik: s/z
  • tožilnik ali mestnik: na, ob, v
  • tožilnik ali orodnik: med, nad, pod, pred, za

Predlogi vplivajo na sklonsko obliko izraza za seboj (npr. v iztegnjenih orokavičenih rokahpod iztegnjenimi orokavičenimi rokami). Predlog in besedna zveza, ki mu sledi v določenem sklonu, tvorita predložno zvezo.

Izgovor

[uredi | uredi kodo]

Pravi predlog je vedno nenaglašen. Izgovarjamo ga povezano z besedo, ki mu sledi. Izgovora predloga ne smemo podaljševati s polglasnikom oz. ga ne smemo izgovarjati ločeno.

Pisanje skupaj oz. narazen

[uredi | uredi kodo]

Navadni predlogi se pišejo samostojno pred nanašajočo se besedo oziroma besedno zvezo (npr. v šolo, s seboj). Narazen se pišejo tudi besednozvezni predlogi, npr. glede na, s pomočjo.[1]

Skupaj se pišejo enozložni predlogi s tožilniško vezavo skupaj z navezno obliko osebnih zaimkov. V tem primeru so predlogi naglašeni: náme, prédnjo, váme.[1]

Nepravi predlogi

[uredi | uredi kodo]

Pogosto uporabljamo kot predloge besede, ki prvotno niso predlogi, temveč:

Nepravi predlogi ob sebi povečini zahtevajo samostalniško besedo v rodilniku (blizu, bliže, konec, koncem, mimo, vrh ...), z dajalnikom se vežejo kljub, vkljub, navkljub, navzlic, nasproti, s tožilnikom pa zoper.[2]

  1. 1,0 1,1 Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 65.
  2. Toporišič J: Novi, šesti slovenski pravopis: http://www.zrc-sazu.si/pravopis/pdf/LK_Toporisic_r32.pdf; vpogled: 29. 6. 2012.