Zeemanov pojav

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zeemanov pojav je fizikalni pojav, ki se kaže v razcepitvi spektralnih črt ob prisotnosti statičnega zunanjega magnetnega polja. Podoben je Starkov pojav, ki pa se pojavlja ob prisotnosti zunanjega električnega polja.

Kadar se pojav opazuje na absorbcijskih spektralnih črtah, se pojav imenuje obratni Zeemenov pojav.

Pojav se imenuje po nizozemskem fiziku Pietru Zeemanu (1865–1943), ki ga je prvi opazil.

Razcepitev spektralnih črt[uredi | uredi kodo]

Razcepitev v magnetnem polju. Levi del slike prikazuje energijske nivoje brez zunanjega magnetnega polja, desni del pa energijske nivoje ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja.

Šibko magnetno polje (običajni ali normalni Zeemanov pojav)[uredi | uredi kodo]

Elektron se lahko obravnava kot električni tok ( kar se lahko zapiše z in )

in se dobi:

Ta tok povzroča magnetni moment:

kjer je:

  • vektor površine
  • na površino pravokoten enotski vektor

Za magnetni moment elektrona se dobi:

Kar se dobi iz izraza za vrtilno količino:

Potencialna energija elektrona v magnetnem polju je , oziroma:

kjer je:

Ta vrednost predstavlja energijski razcep zaradi zunanjega magnetnega polja.

Če se predpostavi, da ima magnetno polje smer osi-z in se vzame za vrtilno količino vrednost, ki je kvantizirana (magnetno kvantno število) , kjer je celo število), potem se dobi:

kjer je:

Energijski nivoji se razcepijo na vrednosti, ki odgovarjajo magnetnim kvantnim številom .

Pri normalnem Zeemanovem pojavu se ne upošteva spina elektrona. Polarizacija posameznih črt je različna za opazovanje vzdolž magnetnega polja in za opazovanje pravokotno na magnetno polje.[1]

Anormalni Zeemanov pojav[uredi | uredi kodo]

Običajni Zeemenov pojav kaže razcep na tri enako oddaljene spektralne črte (tripleti). Pri neobičajnem (nenormalnem) Zeemanovem pojavu pa se opaža cepitev na štiri, šest ali celo več črt. Ta pojav se imenuje anormalni Zeemanov pojav.

Izraz anormalni ima zgodovinski izvor. V času, ko so ga odkrili, še niso poznali spina, in so ga zaradi tega imenovali anormalni.

Razcep energijskih nivojev v zunanjem magnetnem polju in prehodi med njimi (desni del slike). Na levi strani so prikazani energijski nivoji brez prisotnosti zunanjega magnetnega polja.
Cepitev spektralnih črt vodikovega atoma zaradi zunanjega magnetnega polja.

Anormalni Zeemanov pojav nastane takrat, ko je skupni spin vseh elektronov različen od 0. Pri anormalnem Zeemanovem pojavu je torej potrebno upoštevati tudi spin oziroma spinsko tirno sklopitev. Magnetna momenta sta v tem primeru: Magnetni moment zaradi tirne vrtilne količine je enak:

Magnetni moment zaradi spinske vrtilne količine pa je:

kjer je:

Magnetni moment in vrtilna količina nista več vzporedna. Vrtilna količina in magnetni moment precesirata okrog osi z.

Iz kvantnomehanske teorije motenj sledi, da je energijska razlika dveh sososednjih energijskih novojev enaka:

kjer je:

  • magnetno kvantno število
  • skupna vrtilna količina
  • Landéjev množitelj g za skupno vrtilno količino


Razcepitev vodikovih črt v magnetnem polju[uredi | uredi kodo]

Lymanov prehod alfa brez magnetnega polja omogoča dva prehoda:

Če se snov nahaja v zunanjem magnetnem polju, je teh prehodov veliko več, ker se energijska stanja razcepijo. Stanje se razcepi na 2 nivoja in stanje na 4 nivoje z .

Landéjev množitelj g je enak:

za stanje ( za )
za stanje ( za )
za stanje ( za )


Močno magnetno polje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Paschen-Backov pojav.

V izredno močnem magnetnem polju se pojavi dodatna cepitev spektralnih črt. Dodatna cepitev je posledica porušitve sklopljenosti spinske in tirne vrtilne količine. Vpliv spinske vrtilne količine postane zanemarljiv. Obe vrtilni količini postaneta močneje povezani s smerjo zunanjega magnetnega polja. V šibkem magnetnem polju vektorja spinske in tirne vrtilne količine kažeta precesijo, ki ni povezana z zunanjim magnetnim poljem.

Kvadratni Zeemanov pojav[uredi | uredi kodo]

V izredno močnih zunanjih magnetnih poljih se pojavi vpliv druge potence na razcepitev energijskih nivojev. Magnetni moment postane odvisen od kvadrata magnetnega polja:

Uporaba[uredi | uredi kodo]

V astrofiziki je prvi opazil Zeemanov pojav ameriški astronom in strokovnjak za astronomijo Sonca George Ellery Hale (1868–1938) v področjih Sončevih peg. Prvi je opravil meritve Zeemanovega pojava na zvezdi ameriški astronom Horace Welcome Babcock (1912–2003) v letu 1947. Sedaj se s pomočjo Zeemenovega pojava spremljajo magnetna polja na Soncu s pomočjo satelita SOHO (Solar and Heliospheric Observatory). Za opazovanja magnetnih polja na zvezdah se uporablja zvezdni spektropolarimeter ESPaDOns,[2] ki se nahaja v Franciji, ter Kanadsko francosko havajski teleskop in NARVAL.[3] Zeemanov pojav se uporablja tudi v elektronski spinski resonanci, jedrski spinski resonanci, Mössbauerjavi spektroskopiji ter na mnogih drugih področjih.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]