Pojdi na vsebino

Zaporniška literatura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Zaporniški roman je pripovednoprozni žanr, ki tematizira zaporniško izkušnjo ali je bil v zaporu celo napisan. Širši pojem je zaporniška literatura, ki vključuje pa poleg romana še dramo, pesmi, pisma in dokumentarno literaturo. Zaporniški roman je privlačen za ekranizacijo (gl. zaporniški film).

Značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Zaporniško življenje avtor popisuje iz druge roke ali pa iz lastne travmatične izkušnje in ima torej avtobiografske poteze. Zaporniški roman vključuje lahko tudi pisma iz zapora in pesmi. Pisci zaporniškega romana imajo tri skupne pobude:

  • komunicirati (s pismi),
  • informirati javnost,
  • preseči travmatično zaporniško izkušnjo.

Teme v zaporniškem romanu so komuniciranje s trkanjem po inštalacijskih ceveh, mučenje, zasliševanje, boj za preživetje, upor, nasilje med zaporniki. Avtorji popisujejo svojo zaporniško izkušnjo, da bi se z njeno artikulacijo razbremenili.

Slovenski zaporniški romani

[uredi | uredi kodo]

Zaporniški romani v drugih jezikih

[uredi | uredi kodo]

Zaporništvo v poeziji

[uredi | uredi kodo]

Zaporništvo v dramatiki

[uredi | uredi kodo]
  • Maja Šučur. Fikcija kot resničnejša avtobiografija: Diplomsko delo, 2014.
  • Mojca Štih. Slovenski zaporniški roman v osemdesetih letih: Diplomsko delo. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1995. Knjižnica Oddelka za slovenistiko in slavistiko, FF UL.
  • Nika Lampret. Zaporniški roman: Diplomsko delo. Mentorica Vanesa Matajc. Ljubljana, 2013. Knjižnica Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, FF UL.
  • Vanesa Matajc. Človek v krogu za samim seboj. V: Vitomil Zupan, Levitan, 2001, 337-370.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]