Winchester, Anglija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Winchester
Winchester center iz St Giles's Hill
Koordinati: 51°03′48″N 1°18′29″W / 51.0632°N 1.308°W / 51.0632; -1.308
Suverena država Združeno kraljestvo
Konstitutivna država Anglija
Regija South West England
Občina Hampshire
okrožje Winchester
Prebivalstvo (2011 stanje)
 • Skupno 44.714
Časovni pas GMT (UTC0)
 • Poletje (DST) BST (UTC+1)
Postcode district 01962
Hamo Thornycroft - kip kralja Alfreda Velikega v Winchestru.

Winchester je mesto in okrožje v Hampshiru, Anglija. Mesto leži v osrčju širšega mesta Winchester, in se nahaja na zahodnem delu narodnega parka South Downs, ob reki Itchen. Od Londona je oddaljen 109 km jugozahodno in 21,9 km od Southamptona, njemu drugo najbližje mesto. Ob popisu 2001, je imel Winchester 41.420 prebivalcev. [1]

Winchester se je razvil iz rimskega mesta Venta Belgarum, ki se je razvil iz obrambnega naselja iz železne dobe (oppidum). Pomembna znamenitpst Winchestra je stolnica, ena največjih v Evropi, ki ima najdaljšo ladjo in skupno dolžino od vseh gotskih stolnic v Evropi. Mesto je tudi sedež Univerze in Winchester College, najstarejše javne šole v Združenem kraljestvu. Arhitekturne in zgodovinske zanimivosti mesta in njegove hitre povezave z drugimi mesti so pripomogle k temu, da je to eno najdražjih in zaželenih območij države.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja obdobja[uredi | uredi kodo]

Območje okoli Winchestra je bilo naseljeno že v prazgodovini. Tri železnodobna gradišča so našli v neposredni bližini: Iron Age hillforts, Oram's Arbour, St. Catherine's Hill in Worthy Down. V mlajši železni dobi so bolj urbani tip naselja imenovali oppidum, vendar arheologija te faze še vedno ni jasna. Po rimski osvojitvi Britanije, je to mesto postalo prestolnica lokalnega plemena ali civitas, znana kot Belgae, konfederacija galskih plemen, ki so osvojila velik del južne Britanije okoli leta 100 pr. n. št.. Mesto je znano kot Venta Belgarum, kar lahko pomeni "trg" ali "kraj srečevanj Belgaelvec". V prvih letih rimske province je bilo manj pomembno kot Silchester in Chichester, sčasoma pa je v polovici drugega stoletja zatonilo. [2]

Na začetku tretjega stoletja je Winchester dobil kamnito obzidje. [3] V tem času je mesto obsegalo površino 58 ha in je bilo med največjimi mesti v rimski Britaniji. Imelo je tudi omejeno primestno območje izven obzidja. Kot veliko drugih rimskih mest pa je Winchester začel nazadovati v kasnejšem četrtem stoletju.

Anglosaško obdobje[uredi | uredi kodo]

Mestno življenje je propadlo okrog leta 450, toda upravno središče se je najbrž nadaljevalo na mestu kasnejše kraljeve palače. Pokopališče datira v šesto in sedmo stoletje in kaže na oživitev naselja. Leta 648 je kralj Cenwalh iz Wessexa zgradil cerkev sv. Petra in Pavla, ki je kasneje postala znana kot Stara stolnica (Old Minster). Postala je stolnica, ko se je zahodno-saška škofija preselila iz Dorchester-on-Thames v Winchester v 660-tih. Sedanja oblika mestna je bila zgrajena v poznem devetem stoletju po načrtu omrežja, ki ga kralj Alfred Veliki pripravila za obrambo pred Vikingi. Prva mestna kovnica naj bi bila iz tega obdobja. [4]

V začetku desetega stoletja sta bili tukaj dve novi cerkveni ustanovi, samostan Nunnaminster, ki ga je ustanovila Alfredova vdova Ealhswith in nova stolnica. Škof Æthelwold Winchesterski je bil vodilna osebnost v samostanskem reformističnem gibanju v kasnejšem desetem stoletju. Izgnal je sekularne kanonike obeh stolnic in jih nadomestiti z menihi. Zgradil je tudi drenažni sistem Lockburn, ki je služil za iz beg mesta do leta 1875 in je še vedno ohranjen. V poznem desetem stoletju je bila stara stolnica razširjena kot središče kulta Svetega Swithuna, winchesterskega škofa. Tri stolnice opisuje arhitekturni zgodovinar John Crook kot "vrhovne umetniške dosežke" winchesterske šole.

Čeprav se strinjajo zgodovinarji anglosaške Anglije, da je bil dvor v tem obdobju mobilen in ni imel stalnega mesta, se Winchester pogosto opisuje kot starodavno središče Wessexa. [5][6]

Srednji vek in kasneje[uredi | uredi kodo]

Winchesterski Buttercross

Resen požar v mestu leta 1141, v času poraza Winchestra, je pospešil nazadovanje mesta. Pri ponovni vzpostavitvi mesta je igral pomembno vlogo William Wykeham. Kot škof Winchestra je bil odgovoren za velik del sedanje strukture, ustanovil pa je še vedno delujočo javno šolo Winchester College. V srednjem veku je bilo mesto pomembno središče trgovine z volno, preden je šlo v počasen zaton. Policijska ura oziroma večerni zvon je v zvoniku še vedno zvonil ob 20:00. To je bil čas, ko so se prenehale vse domače aktivnosti in se je odšlo spat.

Mestni Križ (znan tudi kot Buttercross) je datiran v 15. stoletje in ima 12 kipov Device Marije, svetnikov in različnih zgodovinskih osebnosti. Kar nekaj kipov je bilo dodanih v vsej zgodovini konstrukcije. Leta 1770 je Thomas Dümmer kupil Buttercross od Corporation of Winchester, ki ga je nameravala ponovno postaviti v parku Cranbury, v bližini Otterbourne. Ko so delavci prišli razstaviti križ, so to preprečila ljudje v mestu, ki so organizirali majhen upor. Dogovor z mestom je bil odpovedan, Dümmer je postavil repliko, ki je stala v parku približno šestdeset let, preden jo je uničilo vreme. Buttercross sam je bil obnovljen leta 1865 (G.G. Scott) in še vedno stoji na High Street. Zdaj je predlagan za status Ancient Monument (arheološko pomembna lokacija).

Pisateljica Jane Austen je umrla v Winchestru 18. julija 1817 in je pokopana v stolnici. Romantični pesnik John Keats je bival v Winchestru od sredine avgusta do oktobra 1819. Tukaj je napisal Isabella, St. Agnes' Eve, To Autumn in Lamia. Dele za Hyperion in pet aktov poetične tragedije Otho Veliki so bili prav tako napisani v Winchestru.

Klima[uredi | uredi kodo]

Winchester se nahaja na podlagi iz krede z majhnimi področji gline in ilovnatih tal. Kombinacija teh tal je bogat vir Fullerjeve zemlje. Najbližji Meteorološki urad je v Martyr Worthy, nekoliko zunaj mesta. Klima je mila s poprečnimi letnimi temperaturami med 6 in 15 oC. Padavin je okoli 748 mm na leto.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Stolnica[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Stolnica v Winchestru.
Stolnica v Winchestru

Stolnica v Winchestru je najdaljša stolnica v Evropi, ki je bila prvotno zgrajena leta 1079. Vsebuje veliko drobnega arhitekturnega okrasja iz 11. do 16. stoletja in je kraj, kjer so pokopani številni škofi iz Winchestra (kot William Wykeham), anglosaški monarhi (kot Egbert iz Wessexa) in kasneje monarhi kot kralj Knut Veliki in William Rufus, pa tudi pisateljica Jane Austen. Nekoč je bilo pomembno romarsko središče in je svetišče svetega Swithuna. Starodavno romarska pot začne v Winchestru in gre do Canterburyja. Tloris prejšnje stare stolnice je viden na travniku, ki meji nanjo. Nova stolnica (originalni grob Alfreda Velikega in Edvarda Elderja je nekoč stal poleg nje.

Območje okrog stolnice, imenovano Close, vsebuje številne zgodovinske zgradbe iz časa, ko je bil tukaj samostan, zlasti dekanija, ki sega v trinajsto stoletje. To je bila prvotno priorjeva rezidenca in je bila rojstna hiša Arthurja, princa iz Walesa, leta 1486. Nedaleč stran je Cheyney Court iz srede petnajstega stoletja, hiša z lesenim ogrodjem in vratarnico za samostanska vrata. Bila je škofijska dvorna hiša.

Najstarejša stavba narejena iz žebljanih nosilcev še stoji v Angliji in se prav tako nahaja v bližini stolnice, poleg dekanovega vrta. Znana je Pilgrims' Hall, saj je bil del objekta, ki se je uporabljal za sprejem številnih romarjev v svetišča Sv. Swithuna. Menijo, da je bila zgrajena leta 1308. Zdaj je del The Pilgrims' School in je dvorana, ki jo šola uporablja za jutranja zborovanja, kulturne prireditve, za vaje pevskega zbora in podobno.

Grad Wolvesey in Palača[uredi | uredi kodo]

Grad Wolvesey je bil normanska škofijska palača iz leta 1110, stoji pa na mestu starejše strukture iz časa Sasov. Izboljšan ga je Henry de Blois v času Anarhije, v času vladanja brata kralja Štefana. Bil je nekaj dni oblegan. V 16. stoletju sta bila, tik pred svojo poroko v stolnici, gosta kraljica Marija Tudor in kralj Filip II. Španski. Stavba je danes razvalina (v upravljanju družbe English Heritage), le eno krilo kapele, ki je bila vključena v novo palačo v 1680-tih, je ohranjena.

Grad[uredi | uredi kodo]

"Okrogla miza" v Great Hall gradu Winchester

Winchester je znana po veliki dvorani (Great Hall) gradu, ki je bila zgrajena v 12. stoletju. Velika dvorana je bila obnovljena nekje med letoma 1222 in 1235 in še vedno obstaja v enaki obliki. Znana je po okrogli mizi kralja Arturja, ki visi v dvorani vsaj od leta 1463. Miza dejansko izvira iz 13. stoletja in torej ni iz časa Arturja. Kljub temu ima še vedno precej zgodovinskega pomena in privablja številne turiste. Miza je bila prvotno nepobarvana, vendar so jo poslikali za kralja Henrika VIII. leta 1522. Imena legendarnih vitezov okrogle mize so napisana okoli roba mize, na vrhu sedi kralj Arturja na svojem prestolu. Nasproti mize so princa Charlesa Wedding Gates V sklop Velike dvorane sodi tudi rekreacijski srednjeveški vrt. Poleg dvorane je le nekaj izkopanih ostankov utrdbe ohranjeno med sodobnimi stavbami sodišča. Stavbe so izpodrinile sosednjo kraljevo hišo", ki je zdaj vključen v Peninsula Barracks, kjer je pet vojaških muzejev.

Bolnica Sv. Križa[uredi | uredi kodo]

Ubožnico in veliko normansko kapelo bolnišnice Sv. Križa (Hospital of St Cross) je ustanovil blizu centra mesta Henry de Blois v 1130-tih. Od vsaj 14. stoletja je še vedno v uporabi. Menda so pomagali tudi romarjem na poti v Canterbury.

Winchester Guildhall, zgrajena 1871

Mestni muzej[uredi | uredi kodo]

Mestni muzej, ki se nahaja na vogalu Great Minster Street in The Square, vsebuje veliko informacij o zgodovini Winchestra. Zgodnji primeri Winchester measures (sklop pravnih standardov sprejetih v poznem 15. stoletju, uveljavil jih je kralj Henrik VII. in so v uporabi, z nekaterimi spremembami, še danes), so na ogled. Muzej je bil eden izmed prvih muzejev namensko zgrajen zunaj Londona. Lokalne najdbe kažejo rimsko Venta gallery in nekaj zgodnjih primerov pravih notranjosti trgovin, odvzetih iz bližnje ulice High Street. Drug muzej je Westgate z vitrinami različnega orožja in Center za zgodovinskih virov, ki hrani veliko zapisov, povezanih z zgodovino mesta.

Druge zgradbe[uredi | uredi kodo]

Druge pomembne zgodovinske stavbe so Guildhall (cehovska dvorana), zgrajena leta 1871 v neogotskem slogu, Royal Hampshire County Hospital, bolnica, ki jo je zasnoval William Butterfield in Winchester Mill, eden od številnih mestnih mlinov ob reki Itchen, ki teče skozi center mesta. Mlin je bil nedavno obnovljena in ponovno melje koruzo na vodno energijo. Je v lasti National Trust.

Čeprav je mesto Winchester preživelo drugo svetovno vojno nedotaknjeno, je bilo okoli trideset odstotkov starega mestnega jedra porušeno, da bi naredili prostor za stavbe, ki bolj ustrezajo zahtevam sodobnih poslovnih prostorov (zlasti za Hampshire County Council in mestni svet). Od leta 1980 v mestu postopno menjajo povojne grde strukture s sodobnimi in bolj primernimi za vključitev v srednjeveško urbano strukturo starega mestnega jedra.

Winchester v domišljiji[uredi | uredi kodo]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

V srednjeveški pripovedni pesmi Sir Orfeo, je glavni lik Sir Orfeo kralj Winchestra. Končni boj romantičnega junaka Guy iz Warwicka proti velikanu Colbrandu poteka zunaj winchesterskega obzidja.

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Scena v Henryju Esmondu (1852) Williama Makepeace Thackerayja, je postavljena v kor stolnice v Winchestru. Winchester je delno model za Barchester v Barsetshireu romanih Anthonyja Trollopela, ki so hodili na Winchester College; The Warden (1855) naj bi temeljil na škandalu v bolnišnici St križa. Literarizirani Winchester se pojavi kot Wintoncester v Hardy's Tess of the d'Urbervilles (1891). Nekateri izmed dogodkov v The Adventure of the Copper Beeches , sira Arthurja Conana Doyla (1892) se odvija v mestu.

V Charlesa Kingsleya romantični zgodovini Hereward the Wake (1866), Hereward strese njegov pepel proti vratom Westgate v Winchestru, kar kaže z močno roko, da je on. William Osvajalec je tako navdušen, da mu odpusti.

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Fiktivne nepremičnine v bližini Winchestra so prizorišče zločina v avanturi Sherlocka Holmesa, The Problem of Thor Bridge (1922).

V letih 1967 in 1968 je v Gerry Andersonovem Captain Scarlet and the Mysterons publicirano gradivo, kjer Anderson opredeljuje Winchester kot rojstni kraj glavnega junaka, Captaina Scarlet, s pravim imenom Paul Metcalfe. [7]

Winchester je glavno mesto v post-apokaliptični znanstvenofantastični seriji Johna Christopherja, Sword of the Spirits. Stolnica se pokaže v Jamesa Herberta romanu The Fog. Obleganje Winchestra leta 1141, del "Anarhije" (državljanske vojne) med kraljem Štefanom in cesarico Matildo, je pomemben element v detektivskem romanu An Exellent Mystery, del kronike Brother Cadfael, Edith Pargeter opisuje kot Ellis Peters. V romanu Philipa Pullmana The Subtle Knife (del trilogije His Dark Materials) glavni moški protagonist, Will Parry, prihaja iz Winchestra, a se le malo knjige tudi dogaja tam.

V filmu Merlin, kralj Uther prvič osvoji Britanijo z začetkom v Winchestru, kjer bi Merlinu sodili.

V romanu The Pillars of the Earth, Kena Folletta, ki prikazuje angleške zgodovinske dogodke od 1123 do 1174, ima Winchester in njegova stolnica pomembno mesto v več poglavjih. Izmišljeno mesto Kingsbridge v romanu temelji na Winchestru, kot je pojasnil Follet v prvi epizodi svoje dokumentarne serije na Channel 4. leta 2013, Ken Follett's Journey into Dark Ages. Opisana je vladavina Štefana in njegove vojaške akcije, vključno poročilo v prvi

21. stoletje[uredi | uredi kodo]

V televizijski oddaji Channel 4 "Najboljše in najslabše za bivanje v Veliki Britaniji 2006", je bil Winchester izglasovan za najbolj primerno mesto za bivanje v državi. Leta 2007 je bil Winchester drugi za Edinburghom.

Od leta 1974 je vsako leto v Winchestru "Ali Fair", festival uličnega gledališča s predstavami in delavnicami po vsem mestu.

Ena od največjih in najbolj uspešnih tržnic v Združenem kraljestvu potekala na več kot 100 stojnicah vsako drugo in zadnjo nedeljo v središču mesta.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Winchester is twinned with:[47]

Winchester, Virginia, ki je poimenovan po angleškem mestu, katerega župan je stalno del festivala ameriških mest Shenandoah Apple Blossom Festival. Winchester je dal tudi svoje ime (Frenchified za Bicêtre) za predmestja Pariza, zaradi dvorca, ki ga je tam zgradil John of Pontoise, škof Winchestra ob koncu 13. stoletja. Zdaj je to občina Le Kremlin-Bicêtre.

Pomembni meščani[uredi | uredi kodo]

  • Edgitha (910-946), kraljica vzhodno-frankovskega cesarstva in prva žena Otona I.]]
  • Richard Cornwall (1209-1272), mlajši brat Henrka III., Vojvoda Poitou in rimsko-nemški kralj
  • Herbert Greenfield (1869-1949), kanadski politik
  • Oswald Mosley (1896-1980), politik
  • Frank Turner (rojen 1981), kantavtor

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "KS01 Usual resident population: Census 2001, Key Statistics for urban areas". National Statistics. Pridobljeno dne 2009-04-23. 
  2. ^ Cunliffe B. Wessex to AD 1000 1997
  3. ^ "Winchester". Historic-uk.com. Pridobljeno dne 2012-10-26. 
  4. ^ Crook, John (2014). "Winchester". V Lapidge, Michael et al. The Wiley Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England (2nd izd.). Wiley Blackwell. ISBN 978-0-631-22492-1. 
  5. ^ Stenton, Frank M. (1971). Anglo-Saxon England (3rd izd.). Clarendon Press. str. 539. ISBN 978-0-19-280139-5. 
  6. ^ Foot, Sarah (2011). Æthelstan: the first king of England. Yale University Press. str. 78. ISBN 978-0-300-12535-1. 
  7. ^ "Captain Scarlet bio". Spectrum Heacquarters. Aardman. Pridobljeno dne 17 June 2014. 
  8. ^ "Home". Winchestertwinning.org.uk. Pridobljeno dne 2009-11-06. 
  9. ^ "British towns twinned with French towns". Archant Community Media Ltd. Pridobljeno dne 2013-07-11. 
  10. ^ "Gießen: Städtepartnerschaften" [Giessen: Twin towns] (nemščina). Stadt Gießen. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-04-13. Pridobljeno dne 2013-08-01. 
  • Dodson, Aidan. /The Royal Tombs of Great Britain./ London: Gerald Duckworth & Co. 2004.
  • Winchester, Pitkin City Guides, 2011, ISBN 978-0-85372-924-2

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]