Walran III. Limburški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Walram III. vojvoda Limburški
Grb (ščit) Limburških grofov in vojvod
grof Luksemburški
Vladanje1214-1226
vojvoda Limburški
Vladanje1221-1226
PredhodnikHenrik III. Limburški
NaslednikHenrik IV. Limburški
grof Arlonski
Vladanje1221-1226
PredhodnikHenrik III. Limburški
NaslednikHenrik V. Limburški
gospod Monschauski
Vladanje1214-1226
Rojstvook. 1165
Limburg
Smrt2. julij 1226
Opatija Rolduc,
Zakonec1) Kunigunda Lorenska 2) Ermesinda Luksemburška
RodbinaLimburški
OčeHenrik III. Limburški
MatiSofija Saarbrüška
Religijarimskokatoliška
Žig Walrana III. Limburškega
Walranov novi grb lev s krono, ki simbolizira njegovo zahtevo po Namurju, in dvema repoma, ki simbolizirata njegovo posedovanje Luksemburga in Limburga.

Walran III. (ali Waleram III. ) ( ok. 1165 – 2. julij 1226) je bil sprva gospod Monschauski, nato od leta 1214 grof Luksemburški. Potem ko je njegov starejši brat umrl je po očetovi smrti leta 1221 je postal grof Arlonski in vojvoda Limburški. Bil je sin Henrika III. Limburškega in Sofije Saarbrüške.

Kot mlajši sin ni pričakoval dedovanja. Vodill je pustolovsko življenje in leta 1192 sodeloval v tretji križarski vojni.[1] Leta 1208 je cesarski kandidat Filip Švabski umrl in Walran, njegov nekdanji zagovornik, se je obrnil k njegovemu nasprotniku Otonu Brunšviškemu. Leta 1212 je spremljal svojega prvega bratranca Henrika I., vojvodo Brabantskega, v Liège, takrat v vojni z Volvodino Gelders. Walranova prva žena, Kunigunda, hči Friderika I., vojvode Lorenskega, je umrla leta 1214 in maja istega leta se je poročil z Ermesindo Luksemburško[2] in postal grof Luksemburški jure uxoris. Ermesinda je zahtevala dedovanje grofije Namur, zato je Walran svojemu grbu dodal krono, ki je simbolizirala to trditev.

Leta 1221 je podedoval Limburg z naslovom vojvoda in podivjanemu levu na svojem grbu dodal še drugi rep. To je simboliziralo njegovo posest dveh velikih fevdov. Leta 1223 je ponovno poskušal zavzeti grofijo Namur mejnemu grofu Filipu II. Ni mu uspelo, zato je moral 13. februarja v Dinantu podpisal mirovno pogodbo. Nato se je udeležil raznih cesarskih zborov in spremljal cesarja Friderika II. v Italijo. Ko se je vrnil od tam, je umrl v Rolducu.

Družina in otroci[uredi | uredi kodo]

Walran se je prvič poročil s Kunigundo Lorensko,[3] hčerko Friderika I., vojvode Lorenskega. Takoj po njeni smrti se je drugič poročil z Ermesindo Luksemburško. [3]

Otroci s Kunigundo Lorensko so bili:

  1. Sofija (ok. 1190 – 1226/27), poročena c. 1210 s Friderikom Isenberškim
  2. Matilda (ok. 1192 – po 1234), poročena c. 1210 z Viljemom III., grofom Jülichskim, mati Viljema IV., grofa Jülichskega
  3. Henrik IV. Limburški, vojvoda se je poročil z Irmgardo Berško, dedinjo grofije Berg, hčerko grofa Adolfa VI. [3]
  4. Walran (okoli 1200 – 1242), poročen z Elizabeto Barsko, hčerko Ermesinde Luksemburške in Teobalda I. Barskega

Otroci z Ermesindo, luksemburško grofico:

  1. Katarina Limburška (okoli 1215 – 1255), poročena z Matijo II., vojvodo Lorenskim, nečakom Walranove prve žene
  2. Henrik V. Luksemburški se je poročil z Margareto Barsko [3]
  3. Gerhard, grof Durbuyski

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Gade 1951, str. 77.
  2. ↑ Péporté 2011, str. 109-110.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Loud & Schenk 2017, str. xxix.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Gade, John A. (1951). Luxemburg in the Middle Ages. E.J. Brill.
  • Loud, ur. (2017). The Origins of the German Principalities, 1100-1350: Essays by German Historians. Routledge.
  • Péporté, P. (2011). Historiography, Collective Memory and Nation-Building in Luxembourg. Brill.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Walran_III._Limburški&oldid=6221164«