Veliki župan

Hilandarska listina

Veliki župan (srbsko велики жупан, veliki župan, grško starogrško ζουπανος μεγας, zoupanos megas, slovensko veliki knez) je bil naziv srbskih vladarjev v 11. in 12. stoletju. V grških virih se omenja kot arhižupan, v latinskih pa kot megaiupanus. Po kronanju Stefana Nemanjića za kralja leta 1217 naslov ni bil več del titulature srbskih vladarjev, vendar ni povsem izginil.

Viri iz 11. stoletja titule velikega župana ne omenjajo, omenja pa jo Ana Komnena v Aleksiadi v opisu Vukanove podreditve bizantinskemu cesarju Alekseju I. Komnenu (1081—1118). Ana piše, da je s seboj pripeljal brata Uroša in Stefana Vukana, katerega pisci v 12. stoletju omenjajo kot arhižupana. Dokument, ki jasno omenja naslov velikega župana, je Hilandarska listina:

V začetku je Bog ustvaril zemljo in ljudi na njej... In ene je postavil za cesarje, druge za kneze, druge za gospodarje... Zato je, bratje, premilostljivi postavil Grke za cesarje in Ogre za kralje in vsako ljudstvo razdelil in mu dal zakone... Zato je v svoji neizmerni milosti in človekoljubju našim pradedom in našim dedom podelil pravico, da vladajo tej srbski deželi, da jo upravljajo v korist ljudi, ne želeč jim pogube, in mene imenoval za velikega župana, pri svetem krstu imenovanega za Stefana Nemanjo.

Naziv župan je bil v več slovanskih narodih v rabi že v 8. stoletju. Legenda, ki pojasnjuje poreklo naziva župan pri Srbih, je v Letopisu popa Dukljana, ki pravi, da je bil prvi veliki župan Tihomil, ki po usmrtitvi Časlava ni imel dovolj poguma, da bi se razglasil za kralja ali bana, je pa vladal drugim županom.

Bolj verjetno je, da so zgodovinski dogodki omogočili županom nekega dela Srbije, da se dvignejo nad druge in spremenijo svoj naziv župan v veliki župan. Na začetku so imeli naziv velikega župana izključno srbski vladarji, čeprav je znan tudi poveljnik ogrskih pomožnih enot v vojni proti Bizantinskemu cesarstvu Vakhin (okoli 1150), ki se je naslavljal z arhižupan.

V nazivu veliki župan je veliko nedoslednosti. Stefan Nemanja se je podpisoval s pečatom, kakršnega so imeli bizantinski uradniki, samo da je bil zlat. Njegove listine so se zato imenovale zlata bula (hrisovulja), tako kot listine bizantinskih cesarjev.

Po letu 1217 je ugled naziva začel upadati. Med vladanjem kralja Milutina je imel naziv velikega župana velikaš Dragaš. V zgodovinopisju se zato postavlja vprašanje ali se je naziv obdržal v dinastiji Nemanjić ali ne. Tako sta se naslavljala na primer Altoman Vojnović in albanski mogotec in gospodar Ohrida Andrej Gropa, ki se je osamosvojil po smrti kralja Vukašina in despota Ugleše v bitki na Marici.

Viri

• Благојевић, Милош (1989). Србија у доба Немањића: Од кнежевине до царства 1168-1371. Београд: Вајат.
• Благојевић, Милош (1997). Државна управа у српским средњовековним земљама. Београд: Службени лист СРЈ.
• Историја српског народа, књига прва, Српска књижевна задруга, Београд 1981.
• Ћирковић, Сима; Михаљчић, Раде, ur. (1999). Лексикон српског средњег века. Београд: Knowledge.