Uporabnik:Malandro Esloveno/peskovnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
To je peskovnik uporabnika Malandro Esloveno. Uporabnikov peskovnik je podstran uporabnikove strani. Služi testiranju in razvijanju strani in ni enciklopedični članek. Ustvari ali uredi svoj lastni peskovnik tukaj (primeren za testiranje z VisualEditorjem).

Drugi peskovniki: Glavni peskovnik | Peskovnik v vadnici 1, 2, 3, 4, 5 | Peskovnik za predloge


Capoeira (/ˌkæpuːˈɛərə/; Izgovorjava v Portugalščini: [kapuˈejɾɐ]) je brazilska borilna veščina, ki izvira iz Angole. Vključuje tudi elemente plesa[1][2][3], akrobatike[4] in glasbe. Ponavadi je izvajanje poimenovano z igro[5][6]. Razvila se je v Braziliji v začetku 16. stoletja. Poznana je po svojih hitrih in kompleksnih gibih, udarcih z nogo, obratih in okretnih tehnikah, za kar uporablja predvsem moč, hitrost in silo vzvoda. Najbolj vsespološna razlaga izvora besede capoeira izhaja iz Tupi jezika, iz besed ka`a (džungla) e puer (je bila), kar se nananaša na območja nizkega rastja v notranjosti Brazilije, kjer so se skrivali sužnji ubežniki. Ljudje, ki se ukvarjajo s capoeiro, so capoeiristi. 26. novembra 2014 je bil capoeiri dodeljen zaščiteni status »nedotakljive kulturne dediščine«  s strani UNESCO[7] organizacije.


Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V zgodovini začetki Capoeire časovno sovpadajo z začetkom suženjstva v Braziliji. V začetku 17. stoletja so portugalski kolonialisti začeli uvažati sužnje, večinoma iz zahodne Afrike, v svoje kolonije. Največ, skoraj 40% vseh sužnjev prepeljanih čez Atlantski ocean, jih je prejela Brazilija. Ker so zgodovinski pisni viri o obdobju med 16. stoletjem in začetku 19. stoletja zelo redki, je to obdobje zgodovine Capoeire še vedno zelo nejasno. Kljub temu, ustna dediščna, jezik in ostali dokazni viri, nedvomno pričajo o njenih afro-brazilskih koreninah.

Izvor[uredi | uredi kodo]

V 16. stoletju si je Portugalska prisvojila enega največjih ozemljskih teritorijev kolonialnih imperijev, vendar ji je za kolonizacijo primanjkovalo ljudi, še posebej delavcev. Zaradi tega primankljaja se je Portugalska, tako kot večina evropskih kolonialističnih držav, odločila za uporabo suženjstva. V prvem stoletju je bila njena glavna ekonomska aktivnost v koloniji pridelovanje in predelovanje sladkornega trsa. S tem namenom so bile ustanovljene velike plantaže, imenovane engenhos, ki so bile odvisne od suženjskega dela. Sužnji, ki so živeli v nehumanih in ponižujočih razmerah , so bili prisiljeni na težko delo in bili pogosto fizično kaznovani za že manjše nespodobno ravnanje[8]. Kljub desjtvu, da so sužnji velikokrat bili številčno močnejši od kolonialistov, so bili upori redki. Vzroki za to so bili različni ; pomankanje orožja, strogi kolonialni zakoni, nesoglasja med skupinami sužnjev, ki so prihajali iz različnih delov Afrike, in pa slabo poznavanje novega ozemlja ter njegove okolice. V tem okolju je bila Capoeira rojena kot preprosto upanje za preživetje. Bila je orodje s katerim je neopremljen pobegli suženj lahko preživel v neznanem, neprijaznem okolju in lahko kljuboval lovu capitães-do-mato, oboroženim in opremljenim kolonialističnim agentom, katerih naloga je bila iskanje in ujetje pobeglih.

Quilombos[uredi | uredi kodo]

Zumbi, painted by Antônio Parreiras

Pobegli sužnji so se združevali in ustanavljali quilombos. Quilombos so bili primitivni zaselki na težko dostopnih in oddaljenih krajih. Nekateri so hitro rastli in s tem pritegnili ne le več ubežnikov, temveč tudi avtohtono prebivalstvo Brazilije ter Evropejce, ki so skušali ubežati krščanskemu ekstremizmu. Nekateri so zrasli do te mere, da so postali ogromne neodvisne multietnične entitete.[9]

Vsakodnevno življenje v quilombu je omogočalo poleg svobode tudi oživljanje tradicionalnih kulturnih prvin, ki so bile pod kolonialnimi zakoni zatrte. V takem multietničnem okolju, ki je bilo neprestano ogroženo s strani portugalskih kolonialnih oboroženih čet, se je Capoeira iz orodja preživetja razvijala v borbeno veščino osredotočeno na vojno stanje.[9] In this kind of multi-ethnic community, constantly threatened by Portuguese colonial troops, capoeira evolved from a survival tool to a martial art focused on war.

Največji quilombo, Quilombo dos Palmares, je bil sestavljen iz veliko vasi in je obstajal več kot stoletje dolgo. Doživel je vsaj 24 manjših napadov in 18 kolonialnih invazij. Vsi napadi so bili uspešno obranjeni. Portugalski vojaki so opisovali, da se je borec iz quilomba branil z nenavadnimi borbenimi tehnikami in da je bil potreben več kot en konjenik, če si hotel ujeti enega. Guverner province je izjavil, da je težje premagati en quilombo kot nizozemsko vojsko.[9]


Urbanizacija[uredi | uredi kodo]

Leta 1808 je princ in bodoči kralj Dom João VI skupaj s celotnim portugalskim dvorom pobegnil v Brazilijo. Razlog je bila Napoleonova invazija na Portugalsko. Kolonija, katera je bila do tega trenutka izkoriščana le zaradi svojih naravnih virov in pridelkov plantaž, se je končno začela razvijati kot narod.[10] Portugalski monopol se je končal, ko so se brazilska pristanišča odprla za trgovanje še z drugimi narodi.[11] Raščajoča mesta so pridobivala na pomembnosti in Brazilcem je bilo dovoljeno izdelovati navadne izdelke, kar je bilo prej uvoženo le iz Portugalske (npr. steklo).[10]

Zabeležbe vadečih Capoeire obstajajo vse od 18. stoletja dalje v Rio de Janeiru, Salvadorju in Recifu. Velika mesta so rasla in potreba po sužnjih se je povečala. S tem je tudi Capoeira pridobivala na pomembnosti in številčnosti vadečih. Bila pa je tudi pogosto uporabljena proti kolonialnim stražam v Riu, tako da jo je kolonialna vlada skušala zatreti in vzpostavila različne fizične kazni.[12] Obširno zajeti podatki policije v 19. stoletju o pridržanju mnogo sužnjev in svobodnih ljudi zaradi vadbe Capoeire:

" Od 288 sužnjev zaprtih v zaporu Calabouço med letoma 1857 in 1858 jih je bilo 80 (31%) aretiranih zaradi Capoeire in samo 28 (10, 7%) zaradi pobega. Od 4303 aretiranih v Riu leta 1862 jih je bilo 404 pridržanih (skoraj 10%) zaradi Capoeire."[13]

Konec suženjstva in prepoved Capoeire[uredi | uredi kodo]

Original Lei Áurea document

Do konca 19. stoletja je bilo v Brazilskem Cesarstvu suženjstvo odpravljeno. Razlogi so bili različni; napadi milic iz quilombov na plantaže, ki so se še posluževale suženjstva, nesodelovanje brazilske vojske pri lovljenju sužnjev ubežnikov in vse večje pojavljanje abolicionističnih gibanj. Cesarstvo je skušalo umiriti problematiko z zakoni o zamejevanju suženjstva, vendar je Brazilija 13. maja leta 1888 nehala priznavati institucijo suženjstva z sprejetjem zakona Lei Áurea (Zlati Zakon), uzakonjen v cesarskem parlamentu in podpisan od Princese Isabele. Po nastopu zakona pa so se svobodni nekdanji sužnji počutili zapostavljene. Večina jih ni imela kje živeti, niso dobili dela in so bili s strani brazilske družbe prezrti; videni so bili kot leni delavci.[14][15] Hkrati se je povečalo tudi priseljevanje ljudi iz Evrope in Azije, kar je še dodatno otežilo nekdanjim sužnjem dostopnost do dela.[15][16] Capoeiristi so kmalu začeli uporabljati svoje veščine v nekonvencionalne namene; kriminalne združbe in vojni gospodarji so jih najemali za telesne stražarje in najete morilce, v Riu so skupine capoeristov, imenovane maltas, začele pleniti po mestu. Leta 1890 je nedavno razglašena Republika Brazilija odredila prepoved Capoeire po celi državi.[17] Stanje družbe v prestolnici je bilo kaotično in policija je poročala o Capoeiri kot o prednosti pri bojevanju.[16]

Po prepovedi je bil katerikoli državljan, ki je uporablja Capoeiro v pretepu ali kakorkoli drugače izvajal oziroma vadil to veščino, aretiran, mučen in pogosto pohabljen s strani policije. Roda de capoeira, kot ena izmed oblik kulturne prakse, je bila izvajana na odročnih krajih, pogosto s postavljeno stražo, ki bi opozorila na približajočo se policijo.

Luta Regional Baiana[uredi | uredi kodo]

Do 1920-ih let je represija počasila upadala. Mestre Bimba iz Salvadorja je bil močan borec v legalnih in ilegalnih borbah, kjer je spoznal tudi svojega bodočega učenca Cisnado Lima. Oba sta bila mnenja, da Capoeira izgublja svoje borbene prvine zaradi vse večje uporabe veščine za animiranje turistov. Bimba je začel razvijati prvo sitematično metodo treninga za Capoeiro in leta 1932 je ustanovil prvo šolo Capoeire. Vendar je bilo ime Capoeira še vedno ilegalno, zato mu je Cisnando svetoval, da svoj stil raje poimenuje Luta Regional Baiana (Regionalna borba iz Baiane).[18]

Leta 1937 je z dovoljenjem Salvadorskega Sekretarja za Izobrazbo (Secretaria da Educação, Saúde e Assistência de Salvador) Bimba ustanovil šolo imenovano Centro de Cultura Física e Luta Regional. Njegovo delo je bilo zelo dobro sprejeto in je poučeval Capoeiro tudi mestni kulturni eliti.[18] Do leta 1940 je Capoeira končno izgubila kriminalno konotacijo in bila legalizirana. Regionalni stil Bimbe je zasenčil tradicionalne Capoeriste, ki še vedno niso uživali zaupanja družbe. To se je začelo spreminjati, ko je leta 1941 Vicente Ferreira Pastinha ustanovil Centro Esportivo de Capoeira Angola (CECA), locirano v Pelorinhu, soseski v Salvadorju. Ta šola je privabljala veliko tradicionalnih Capoeristov. Z slovesom CECA je tradicionalni stil dobil ime Capoeira Angola. Ime izvira iz besedne zveze brincar de angola (igranje Angole), ki je bila v 19. stoletju ponekod v rabi. Polastili so se je tudi drugi mojstri, ki niso nujno sledilo stilu Pastinhe.[19]

Danes[uredi | uredi kodo]

(video) Practicing Capoeira in Yoyogi Park, Japan.
A capoeira demonstration at the Helsinki Samba Carnaval in Finland.

Danes Capoeira ni le borilna veščina, ampak aktivni način izvoza brazilske kulture po celem svetu. Od 70-ih let prejšnega stoletja so številni mojstri emigrirali v druge države z namenom poučevanja Capoeire. Le ta je prisotna že v mnogo državah po vseh kontinentih sveta in vsako leto v Brazilijo privabi tisoče učencev Capoeire. Tuji učenci se trudijo naučiti tudi Portugalščine, da bi lahko veščino boljše spoznali in se še bolj poglobili v njo. Ugledni in priznani mojstri pogosto učijo v tujini in ustanavljajo svoje šole. Tako so predstavitve Capoeire, ki so bolj teatralne, s poudarkom na akrobatiki, kot pa borbene, pogost pojav po celem svetu. Kjub temu je borbeni aspekt še vedno zelo prisoten, ampak manj očiten in je zato večkrat prezrt s strani ne-vadečih. Lokavščina je vedno prisotna in zelo dobri Capoeristi so sposobni celo neposreden napad izvesti takoi, da izgleda kot prijateljska gesta. Simbol brazilske kulture, simbol etničnega amalgama, ki karakterizira Brazilijo, simbol odpora proti represiji; Capoeira je nedvomno spremenila podobo Brazilije in postala simbol ponosa Brazilcem. Uradno tvori tudi del neločljive kulturne dediščine Brazilije.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Capoeira, Nestor (2012). Capoeira: Roots of the Dance-Fight-Game. North Atlantic Books. ISBN 978-1-58394-637-4.
  2. ↑ Ancona, George (2007). Capoeira: Game! Dance! Martial Art!. Lee & Low Books. ISBN 978-1-58430-268-1.
  3. ↑ Goggerly, Liz (2011). Capoeira: Fusing Dance and Martial Arts. Lerner Publications. ISBN 978-0-7613-7766-5.
  4. ↑ Poncianinho, Mestre; Almeida, Ponciano (2007). Capoeira: The Essential Guide to Mastering the Art. New Holland. ISBN 978-1-84537-761-8.
  5. ↑ Dils, Ann; Cooper Albright, Ann (2001). Moving History/Dancing Cultures: A Dance History Reader. Wesleyan University Press. str. 165. ISBN 978-0-8195-6413-9.
  6. ↑ Cachorro, Ricardo (2012). Unknown Capoeira: A History of the Brazilian Martial Art. Zv. 2. Blue Snake Books. ISBN 978-1-58394-234-5.
  7. ↑ »BBC News - Brazil's capoeira gains UN cultural heritage status«. BBC News.
  8. ↑ »O Brasil no quadro do Antigo Sistema Colonial« (v portugalščini). Culturabrasil.pro.br. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Gomes, Flávio (2010). Mocambos de Palmares; histórias e fontes (séculos XVI–XIX) (v portugalščini). Editora 7 Letras. ISBN 978-85-7577-641-4.
  10. ↑ 10,0 10,1 Gomes, Laurentino (2007). 1808; Como uma rainha louca, um príncipe medroso e uma corte corrupta enganaram Napoleão e mudaram a História de Portugal e do Brasil (v portugalščini). Editora Planeta. ISBN 978-85-7665-320-2.
  11. ↑ Vimmar Comunicação Digital. »Abertura Dos Portos Às Nações Amigas - 1808«. Historiadobrasil.net. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  12. ↑ »Gangues do Rio: Capoeira era reprimida no Brasil« (v portugalščini). Guiadoestudante.abril.com.br. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  13. ↑ Assunção 2005
  14. ↑ [1] [mrtva povezava]
  15. ↑ 15,0 15,1 Cardoso, Fernando Henrique (1962). Capitalismo e Escravidão no Brasil Meridional (v portugalščini). Editora Civilização Brasileira. ISBN 85-200-0635-3.
  16. ↑ 16,0 16,1 Campos, Andrelino (2005). Do Quilombo à Favela: A Produção do "Espaço Criminalizado" no Rio de Janeiro (v portugalščini). Editora Bertrand Brasil. ISBN 85-286-1159-0.
  17. ↑ »Código penal brasileiro - proibição da capoeira - 1890 - Wikisource« (v portugalščini). Pt.wikisource.org. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  18. ↑ 18,0 18,1 Sodre, Muniz (2002). Mestre Bimba: Corpo de Mandiga (v portugalščini). Livraria da Travessa. ISBN 85-86218-13-8.
  19. ↑ »O ABC da Capoeira Angola - Os Manuscritos de Mestre Noronha | Publicaçþes e Artigos - Capoeira«. Portalcapoeira.com. Pridobljeno 18. novembra 2013.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Malandro_Esloveno/peskovnik&oldid=4664677«