Wikipedija:Vadnica (Urejanje strani)/peskovnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Kraljica Kristina (film 1933/vadnica - peskovnik)[uredi kodo]

Ta članek govori o Mamoulianovem filmu iz leta 1933. Za lik glej Greta Garbo.
Kraljica Kristina
Queen Christina 1933.jpg
Priporočilna razglednica filma Kraljica Kristina z Greto Garbo kot kraljico v središču
RežiserRouben Mamoulian
ProducentWalter Wanger
ScenaristS. N. Behrman (scenarij)
Ben Hecht
H. M. Harwood
Salka Viertel
IgralciGreta Garbo
John Gilbert
GlasbaHerbert Stothart
Direktor fotografijeWilliam H. Daniels
MontažaBlanche Sewell
DistribucijaMetro-Goldwyn-Mayer
Datum izida
26. december 1933
Dolžina
97 minut
DržavaZDA
Jezikangleščina
Greta Garbo [1] je igrala skupaj z Johnom Gilbertom
1928 v filmu A Woman of Affairs[2]

V filmu iz leta 1933 Kraljica Kristina (Queen Christina), v katerem je igrala kraljico Kristino kot glavno vlogo svetovno znana švedska igralka Greta Garbo, nastopa tudi veleposlanik Pimentel; v filmu ga kličejo običajno Antonio ali preprosto Španski veleposlanik; njegovo vlogo je komaj-komaj sprejel na vztrajno in izrecno Gretino željo John Gilbert, ki je bil njen nekdanji resnični ljubimec.

Filmska zgodba

V filmu kraljica, oblečena kot moški, incognito jaha na konju po zimskem podeželju in naleti na Antona in njegovo malno spremstvo; v filmu je prikazan samski, brez žene in otrok, ki so ga v resnici zgodovinsko spremljali v Stockholm. Voznik je namreč zapeljal v globoko zasnežen jarek ob cesti. Smatrajoč jo za mladeniča ji ponudijo en talir, da bi jim našla rešitev; seveda je to njej bilo igrača. Kraljična jaha naprej ter si privošči najboljši prostor v gostilni, ki mu jo je priporočila. Ko pozneje pride Antonio, vztraja pri najboljši sobi zase. Na koncu se vendarle sporazumeta za skupno posteljo, saj se ona še zmeraj izdaja za moškega.

Sčasoma Kristina odkrije svojo skrivnost: da ima namreč moški videz, a da je vendarle ženska, in Antonio postane njen prvi resnični ljubček. Kristina pa mu zamolči dejstvo, da je pravzaprav kraljica; vendar mu zagotavi, da jo bo kmalu videl v prestolnici.

Ko Pimentel nato res prispe na švedski dvor kot španski odposlanec, ne more priti k sebi od presenečenja, ko vidi Kristino kot kraljico. Njuna ljubezen pa se vseeno nadaljuje - tokrat bolj zasebno. Kristina mu je hvaležna, ker ji je pokazal, da je ljubezen med moškim in žensko možna in da more biti tudi lepa in resnična: in tako delata skupne načrte tudi za prihodnost.

Ocena filma in primerjava z zgodovinsko resničnostjo

Čeprav je ta film kot umetniška stvaritev mojstrovina, vendar pravzaprav ne kaže resnične zgodovinske kraljice, kot je bila Kristina. Ona je bila pokroviteljica znanosti, šolstva in umetnosti; ne dotakne se niti njenih dvomov glede luteranstva, kakor tudi ne njene želje in volje, da sprejme katoliško vero. V filmu je namreč glavna ovira za njuno poroko prav ta, da je Pimentel katoliške vere, medtem ko je ona protestantovske. Film še prikaže Kristinino odpoved prestolu 1654; kmalu nato pa Antonio pade v mečevalskem dvoboju, ter ji umrje v naročju. Poleg tega Kristina ni bila telesno lepa ženska kot je bila oboževana Greta; prej je bila odločna možinja, včasih brez usmiljenja, ki je za ženske dokaj značilno (npr. umor Mondaleschija). Malo je bila tudi grbasta zaradi padca, ki ga je (ne)namerno povzročila njena dojilja in te hibe takratni zdravniki niso znali popraviti. Lahko rečemo, da je zgodovinski le okvir, medtem ko je zgodba izmišljena, njena telesna lepota pa sploh.

V resnici ni podatkov, da bi Kristina sploh do kakega moškega gojila posebno telesno ljubezen, saj je bilo to zanjo kot zguba časa in danes menijo, da je kljub žarkim izrazom ljubezni do nekaterih žensk telesno ohranila devištvo do konca življenja. Tudi za odnos do njenega nečaka menijo, da je šlo samo za časovno omejeno zaljubljenot. Prosila je večkrat Boga, da bi ji spremenil tak značaj, pa ni bila uslišana. Nadalje - celo za odnos do njenega zavetnika, kardinala Azzolina, smatrajo zgodovinarji, da ni bilo telesne zveze, saj je bila prepričana, da se kaj takega ne spodobi.[3]

Poleg tega pravi zgodovina, da je bil plemič poročen in da je s seboj pripeljal tudi ženo in otroke. Poleg tega Pimentel ni umrl na Švedskem, kaj šele v dvoboju; v resnici ga je osvojila in ji zbudila zaupanje njegova viteška plemenitost in je Antonio Pimentel živel še dvajset - po nekaterih virih celo trideset let po Kristinini odpovedi prestolu, in je bil še naprej v službi španskega kralja - toda ne več na Švedskem, ampak v Franciji in na Španskem Nizozemskem. On je bil pravzaprav tista skrivnostna zveza, po kateri je kraljica bolje spoznala katoliško vero, o kateri sta lahko mirno razpravljala v njim popolnoma tujem jeziku, a da so mislili, da govorita o državniških zadevah; obenem je posredoval, da so prišli na dvor v deželo, ki je bila do katolištva sovražno razpoložena, na njeno željo tuji učeni laški popotniki - ki so pa bili pravzaprav jezuiti - in so jo prav oni dokončno pridobili za prestop v katoliško Cerkev. [4]

Opombe[uredi kodo]

Sklici[uredi kodo]

  1. Greta Garbo (rojena kot Greta Lovisa Gustafsson, 1905 –1990) je bila švedsko-ameriška igralka. Razglašena je za eno največjih ženskih filmskih igralk in je na vrhuncu slave dala slovo filmu.
  2. John Gilbert (rojen kot John Cecil Pringle; 1897 – 2005); bil je eden najslavnejših igralcev nemega, pozneje je nastopal tudi v zvočnem filmu.
  3. Platen, Magnus von (1966). Queen Christina of Sweden: documents and studies. Nationalmuseum. str. 154.
  4. "Regina Cristina v: Enciclopedia storica Documenti Volume VI. Schiarimenti e note alla Storia universale. Torino str. 621s". Cesare Cantù. 1844. Pridobljeno dne 14. januar 2021.

Zunanje povezave[uredi kodo]