Uporabnik:Janezdrilc/Ljubljana
Izvor imena Ljubljana.
Današnja Ljubljana ima najverjetneje svoj etimološki izvor v Emoni, pravzaprav v obeh njenih besedah – Julii in Emoni (oziroma Aemoni).
Legenda glasovnih pojavov[uredi | uredi kodo]
Pri izrazih samo metateza likvid spada med »uradna« slovnična poimenovanja glasovnih pojavov.
- x - krnitev (izpad)
- v - zamenjava mesta (metateza likvid, »horizontalna zamenjava«)
- l - zamenjava glasnika (»vertikalna zamenjava«)
- < - kopiranje glasnika (»simulacija zamenjave mesta«)
Stopnje deformacije (maličenja)[uredi | uredi kodo]
Sledi poskus rekonstrukcije procesa deformacije toponima, pri katerem:
- gre za fonetičen zapis;
- številčenje stopenj začenjamo z ničlo, ker je to nedeformirana osnova, iz katere začenjamo postopek;
- obstaja seveda precej možnosti zaporedij in stopenj deformacije, vendar se zdi ta, ki jo navajamo, po pretehtavanju (bolje rečeno »poslušanju«) najbolj »zgodovinsko verjetna«.
| 0. | julija ajmona x |
1. | julja ajmona x |
2. | juljajmona xx |
3. | juljmona l |
4. | juljbona l |
5. | juljbana <v |
6. | julbljana v |
7. | ljubljana |
|---|
Povzetek[uredi | uredi kodo]
V 7 stopnjah deformacije beležimo 9 glasovnih pojavov:
- 4-krat krnitev
- 2-krat zamenjava mesta
- 2-krat zamenjava glasnika
- 1-krat kopiranje glasnika
V današnji besedi Ljubljana se torej še vedno skrivata obe besedi Julie Aemone.
»Domačinska« proti »tujski deformaciji«[uredi | uredi kodo]
Deformacije lastnih imen so nazoren odraz, da je ljudska govorica nagnjena k poenostavljanju in krajšavam pri vsakdanji rabi. V to smer se deformacije namreč tudi dogajajo. Za toponime pa je še prav posebno značilna okoliščina, da so drugačne deformacije deležna domača krajevna imena, in spet drugačne tuja. V kolikor je ime sestavljeno iz več besed, se rado zgodi, da domačini uporabljajo samo eno besedo za naznačitev kraja, tujci pa vse, se pravi, polno ime, s čimer natančno opredelijo, točno kateri kraj imajo v mislih.
Prebivalec Slovenske Bistrice bi na primer rekel sokrajanu, da si v Bistrici namerava zgraditi novo hišo. Vendar bo istemu človeku rekel, da je njegov ded iz Murske Sobote, ne iz Sobote. Po drugi strani bo ded, ki živi v Murski Soboti, rekel svojemu sosedu, da njegov vnuk sedaj živi v Slovenski Bistrici, ne v Bistrici. Če pa ga bo sosed vprašal, od kod je doma vnukova žena, bo rekel, da je od tu, iz Sobote, ne iz Murske Sobote.
V preteklosti so na primer Slovenci za nemško mesto Köln uporabljali ime Kelmorajn, ki so ga izpeljali iz »polnega imena« Köln am Rhein (Köln na Renu).[1][2] To je še en primer, kako se za natančno naznačitev nekega oddaljenega kraja uporabi polno ime. Za Emono je nemara veljalo isto pravilo, to je, da so Emonci in prebivalci bližnje okolice uporabljali samo ime Emona, prebivalci oddaljenih regij oziroma provinc pa polno ime. To potrjuje tudi nagrobnik, najden v Julii Augusti Taurinorum (Torino), ki priča, da je bil pokojni trgovec L. Tettienus Vitalis doma iz Akvileje in šolan v Julii Emoni (natus Aquileiae edocatus Iulia Emona).[3] Smemo torej sklepati, da so Slovani, ko so se v 6. stoletju za stalno naselili v vzhodnoalpskem prostoru, kot tujci (prišleki) pričeli uporabljati polna imena tukajšnjih krajev, kakor so jih slišali ali od domačinov ali od tujcev tekom prihoda. Kot v primeru Kölna na Renu, se tudi ime Julie Emone ni izognilo deformaciji, ki sta ji bili podvrženi obe besedi toponima.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Kelmorajn, Termania.net, pridobljeno 2. marec 2016.
- ↑ Primerjaj Davorin Trstenjak, Kelmorajn; v: Anton Janežič (uredil in izdal), Slovenski glasnik, 10. zvezek, Celovec 1864, strani 34–45.
- ↑ Andrej Gaspari, Emona: Prazgodovinska in rimska, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Ljubljana 2014, stran 155 (COBISS).