Svobodno cesarsko mesto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Svobodna cesarska mesta v 18. st.

V Svetem rimskem cesarstvu se skupni izraz Svobodno cesarsko mesto (nemško: Freie und Reichsstädte ali Freie Reichsstadt, latinsko: urbs imperialis libera), uporablja od 15. stoletja dalje za označevanje mesta s samostojnim odločanjem in določenim delom avtonomije. Cesarsko mesto je imelo status cesarske neposrednosti in kot tako je bilo podrejeno samo cesarju, v nasprotju z ostalimi mesti ali naselji, ki so bila podrejena pristojnemu knezu - pa naj bo to cerkveni gospodar (knezoškof, knez-opat) ali posvetni vladar (vojvoda, mejni grof, grof, itd. )

Poreklo[uredi | uredi kodo]

Razvoj nekaterih nemških mest v sistem lastnega odločanja konstitutivnih subjektov imperija, je bil počasnejši od tistega, od posvetnih in cerkvenih knezov. V teku 13. in 14. stoletja so nekatera mesta na pobudo cesarja dobila status cesarskega mesta ( Reichsstädte; Urbes imperiales) zaradi fiskalnih razlogov. Ta mesta, ki so jih upravljali najprej kraljevi pooblaščenci, so se postopoma osamosvojila kot mesto s sodno upravo in administracijo.

Svobodna mesta ( Freie Städte; Urbes liberae) so bila tista, kot na primer Basel, Augsburg, Köln in Strasbourg, kjer je bil najprej upravljavec knezoškof, in so se prav tako postopoma osamosvojila tudi od tega. V nekaterih primerih, kot je bil Köln, kjer je nekdanji cerkveni gospodar še zahteval pravico izvajati nekatere prejšnje fevdalne privilegije nad svobodnim mestom, je bil to povod za skoraj konstantne sodne spore do konca cesarstva.

Sčasoma se je razlika med cesarskimi mesti in svobodnimi mesti vse bolj brisala, tako da so postala splošno znana kot »svobodna cesarska mesta« ali »svobodna in cesarska mesta«. Do konca 15. stoletja je bilo v ta status vključenih veliko mest. [1] Kot druge cesarske države, so z vojsko zagotavljale mir in kontrolo nad trgovino in niso dovolile poseganja od zunaj. V poznem srednjem veku so številna svobodna mesta oblikovala Mestno ligo ( Städtebünde): primer Hanzeatska liga ali Alzaška Décapole, ki so spodbujale in zagovarjale svoje interese.

Rottweil, okoli 1435. Švabski Rottweil ohranja svojo neodvisnost do izgube cesarske neposrednosti 1802–03.

V teku srednjega veka so mesta pridobila in včasih izgubila svobodo glede na spremenljivo politike moči. Nekatera mesta so ta status pridobila z darilno listino. Druga so jo kupila od kneza, ker je potreboval sredstva. V 13. in 14. stoletju so si nekatera priborila status z orožjem, druga so ga izgubila v istem obdobju. Nekatera mesta so postala svobodna zaradi izumiranja prevladujočih družin, kot je švabska dinastija Hohenstaufen. Nekatera so šla prostovoljno pod zaščito pristojnega vladarja in tako izgubila svojo neodvisnost.

Nekaj, kot na primer protestantski Donauwörth, ki je v letu 1607 pripadel k rimskokatoliški vojvodini Bavarski, jim je cesar status svobodnega mesta odvzel iz izmišljenih razlogov. Vendar se je to le redko zgodilo po reformaciji in svobodnih cesarskih mest je po miru v Vestfaliji ostalo še približno petdeset vse dokler niso leta 1803 izgubila cesarsko neposrednost.

Razlika med svobodnimi cesarskimi mesti in drugimi mesti[uredi | uredi kodo]

Približno štiri tisoč krajev in mest v cesarstvu je bilo okoli leta 1600, več kot devet desetin jih je imelo manj kot tisoč prebivalcev. [2] V poznem srednjem veku je bilo manj kot dvesto mest, ki je kdaj uživalo status svobodnega cesarskega mesta in le nekaj je bilo tistih, ki so ta status imela nekaj desetletij. Vojaški davčni register ( Reichsmatrikel) iz leta 1521 ima na seznamu petinosemdeset mest, se je pa ta številka znižala na petinšestdesetih v času od miru v Augsburgu leta 1555. Od Vestfalskega miru dalje (od 1648 do 1803), se je njihovo število gibalo okoli petdeset. [3]

Delni seznam svobodnih cesarskih mest Švabske temelji na Reichsmatrikel iz 1521. Kaže število konjenikov (levi stolpec) in pehote (desni stolpec ), ki jih je moralo vsako cesarsko mesto prispevati k obrambi imperija

Za razliko od svobodnih cesarskih mest, se druga kategorija mest imenuje "ozemeljsko mesto" [4] , je bilo pod cerkveno ali gosposko upravo in mnoga od njih so uživala samoupravo v različnem obsegu. To je bil negotov privilegij, ki se je lahko skrajšal ali odpravil glede na voljo gospodarja.[5]

Kar kaže na izredno kompleksno konstitutivno ureditev Svetega rimskega cesarstva, je tretja kategorija, sestavljena iz pol-avtonomnih mest, ki niso pripadala nobeni od prejšnjih in se razlikujejo glede na nekatere zgodovinarje. To so bila mesta, katerih velikost in gospodarska moč je bila znatna in je zadostovala za neodvisnost od okoliških ozemeljskih gospodov, čeprav formalne pravice do neodvisnosti niso obstajale. Ta mesta so se običajno nahajala na majhnih ozemljih, kjer je bil vladar slab.[6] Svobodna in cesarska mesta so imela običajno tudi predstavništvo v teritorialnih kolegijih, vendar ne v cesarskem zboru. [7][8]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Svobodna cesarska mesta niso bila uradno priznana kot samostojna cesarska država do cesarskega zbora vse do leta 1489 in še takrat je njihov glas veljal le kot posvetovalen (votum consultativum) v primerjavi vladnimi elektorji in volilnimi knezi. Mesta so bila razdeljena v dve skupini ali so bili elektorji v cesarskem zboru (Reichstag) ali v renskem ali švabskem okrožju.[9]

Proti koncu Svetega rimskega cesarstva, je bilo še petdeset svobodnih mest, tako večjih kot več manjših:

Rensko okrožje[uredi | uredi kodo]

  1. Köln
  2. Aachen
  3. Lübeck
  4. Worms
  5. Speyer
  6. Frankfurt na Majni
  7. Goslar
  8. Bremen
  9. Hamburg
  10. Mülhausen
  11. Nordhausen
  12. Dortmund
  13. Friedberg
  14. Wetzlar

Švabsko okrožje[uredi | uredi kodo]

  1. Regensburg
  2. Augsburg
  3. Nürnberg
  4. Ulm
  5. Esslingen am Neckar
  6. Reutlingen
  7. Nördlingen
  8. Rothenburg
  9. Hall (danes Schwäbisch Hall)
  10. Rottweil
  11. Überlingen
  12. Heilbronn
  13. Schwäbisch, (danes Schwäbisch Gmünd)
  14. Memmingen
  15. Lindau
  16. Dinkelsbühl
  17. Biberach an der Riss
  18. Ravensburg
  19. Schweinfurt
  20. Kempten
  21. Windsheim
  22. Kaufbeuren
  23. Weil der Stadt
  24. Wangen
  25. Isny
  26. Pfullendorf
  27. Offenburg
  28. Leutkirch
  29. Wimpfen
  30. Weissenburg im Nordgau
  31. Giengen
  32. Gengenbach
  33. Zell am Harmersbach
  34. Buchhorn (danes Friedrichshafen)
  35. Aalen
  36. Bopfingen

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Whaley, vol.1, p. 26.
  2. ^ John G. Gagliardo, Germany under the Old Regime, 1600–1790, Longman, London and New York, 1991, p. 4.
  3. ^ This figure does not include the ten cities of the Decapole, which, while still formally independent from 1648 to 1679, had been placed under the heavy-handed 'protection' of the French king.
  4. ^ 'Territorial city' is a term used by modern historians to denote any German city or town that was not a Free Imperial City.
  5. ^ Gagliardo, p. 5
  6. ^ Examples of such cities were Lemgo (county of Lippe), Gütersloh (county of Benthem) and Emden (county of East Frisia).
  7. ^ Joachim Whaley, Germany and the Holy Roman Empire, Oxford University Press, 2012, vol. 1, pp. 250, 510, 532.
  8. ^ Gagliardo, pp 6–7.
  9. ^ Vsa mesta južne Nemčije (ki so se nahajala v švabskem, frankovskem in bavarkem okrožju) so pripadala švabskemu okrožju, medtem ko so vsi ostali pripadali renskemu okrožju, celo mesti kot sta Lübeck in Hamburg, ki sta bili precej daleč od Porenja