Pojdi na vsebino

Svetišče Kasuga

Svetišče Kasuga
春日大社
Srednja vrata in dvorana
Religija
Pripadnostšintoizem
Božanstvo
  • Takemikazuči-o
  • Fucunuši
  • Ame no Kojane
FestivalKasuga-no-matsuri
(Kasuga-sai: 春日祭) (13 marec)
Lega
Kraj160 Kasugano-čō, Nara, Nara-ken
Svetišče Kasuga se nahaja v Japonska
Svetišče Kasuga
Lokacija: Japonska
Koordinati34°40′53″N 135°50′54″E / 34.68139°N 135.84833°E / 34.68139; 135.84833
Arhitektura
Vrsta arhitektureKasuga-zukuri
Ustanovljeno768
Spletna stran
www.kasugataisha.or.jp

Veliko svetišče Kasuga (japonsko 春日大社, latinizirano: Kasuga-taisha) je šintoistično svetišče v Nari v prefekturi Nara na Japonskem.[1] Gre za svetišče družine Fudživara, ustanovljeno leta 768 n. št. in večkrat prezidano skozi stoletja. Notranjost je znana po številnih bronastih lučeh, pa tudi po številnih kamnitih lučeh, ki vodijo do svetišča.

Arhitekturni slog kasuga-zukuri je dobil ime po hondenu (osrednjem prostoru) svetišča Kasuga. Tori v Kasuga-taišu so eni najstarejših v šintoizmu in so pomagali vplivati na slog torijev, ki ga vidimo po večjem delu Japonske. Svetišče Kasuga in pragozd Kasugajama v njegovi bližini sta vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine kot del zgodovinskih spomenikov starodavne Nare.

Pot do svetišča Kasuga poteka skozi park jelenov. V parku se jeleni lahko prosto sprehajajo in po verovanju so sveti glasniki šintoističnih bogov, ki naseljujejo svetišče in okoliško gorsko pokrajino. Svetišče Kasuga in jelen sta bila predstavljena na več slikah in umetniških delih obdobja Nambokučo.[2] Na poti se vrsti več kot tri tisoč kamnitih svetilk. Botanični vrt Man'jo meji na svetišče.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Izvor[uredi | uredi kodo]

Rojstvo tega svetišča se je po legendi začelo, ko je prvi kami Kasuga-taiša, Takemikazuči, jahal na hrbtu belega jelena na vrh gore Mikasa leta 768 n. št.[3] Ta kami naj bi odpotoval iz svetišča Kašima Džingu, da bi zaščitil Naro.[4] Lokacija svetišča je bila prvič naklonjena cesarski vladi v obdobju Heian zaradi moči družine Fudživara in cesarice Šotoku.[5]

Od leta 1871 do 1946 je bilo svetišče Kasuga uradno označeno kot eno od Kanpei-taiša (官幣大社), kar pomeni, da je bilo na prvem mestu med svetišči, ki jih podpira vlada.

Verski pomen[uredi | uredi kodo]

Štirje glavni kamiji, zapisani tukaj, so Ame no kojane, Himegami, Fucunuši no mikoto in Takemikazuči no mikoto.[6] Čeprav so to primarna božanska bitja Kasuga taiša, jih pogosto združujejo kot sinkretično, kombinirano božanstvo, znano kot Kasuga Daimjōdžin. Kasuga Daimjōdžin je sestavljen iz petih božanskih bitij, od katerih je vsako sestavljeno iz budističnega božanstva in dvojnika šintoističnega kamija. Peto božanstvo, Ame no ošikumone, je bilo dodano veliko pozneje in naj bi bilo božanski otrok Ame no kojane in Himegamija. Pomen večplastnega kamija je bil v tem, da je postal vzorec za bodoče častilce, ki so želeli združiti več božanstev za molitev hkrati.[7]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Arhitekturni slog Kasuga-taiša izhaja iz imena njegove glavne dvorane (hondenGlavna dvorana), znane kot kasuga-zukuri. Kompleks svetišča je zaščiten s štirimi križnimi hodniki in vsebuje glavno svetišče, zakladnico, več različnih dvoran in velika vrata. En lep vidik tega svetišča so številne glicinije (kitajska visterija – wisteria sinensis), znane kot Sunazuri-no-Fudži, ki cvetijo konec aprila in v začetku maja. To svetišče je tudi dom več kot 3000 luči, ki so izdelane iz kamna ali brona. Njim je posvečena celotna dvorana Fudžinami-no-ja, vendar luči prižgejo le med festivaloma Secubun Mantoro in Čugen Mantoro.

Vsak od štirih glavnih kamijev ima posvečeno svetišče, ki je vsak v istem arhitekturnem slogu. Zanje so značilne poševne dvokapne strehe, pravokotna struktura, kacuogi (okrasna bruna) in čigi (razcepljene strešne konstrukcije).[8] Prva ustanovljena dvorana je posvečena Takemikazuči no mikotu (bog groma), druga Fucunuši no mikotu (bojevniški bog), tretja Amenokojane no mikotu (bog prednikov klana Nakatomi), zadnja dvorana pa je pripisana soprogu Himegami. Zunaj glavnega svetišča leži več pomožnih svetišč, ki so posvečena manjšim kamijem. Eden je dodeljen Cunofuri no kami, ki je splošno znan kot svetišče Cubakimoto Džindža ali Kajabusa Mjojin. Svetišče Kasenomija Džindža se pripisuje Šinacuhiko no mikoto in Šinacuhime, ki sta kamija vetrov. Svetišče Vakamija Džindža, ustanovljeno leta 1135 n. št., je eno vidnejših pomožnih svetišč, saj hrani kogami ali kamija potomca, imenovanega Ame no Ošikumono no mikoto. Primarno čaščenje tukaj se vrti okoli maščevalnih bogov in mrtvih in je lokacija festivala Kasuga Vakamija.

Hiša zakladov v tem svetišču vsebuje na stotine nacionalnih zakladov, pa tudi številnih drugih kulturnih dobrin, od katerih je večina iz obdobja Heian. Nekateri najbolj omembe vredni predmeti, ki so tukaj, so okrašeni taiko bobni, ki so se uporabljali v gagakuju (vrsta japonske klasične glasbe, ki se je v zgodovini uporabljala za cesarsko dvorno glasbo in plese) iz obdobja Kamakura, puščice s kristalnimi piščalkami iz obdobja Heian in bronasta ogledala iz obdobij Heian in Nanboku-čo.

Praznovanja[uredi | uredi kodo]

Med festivaloma Secubun Mantoro (3. februar) in Čugen Mantoro (14.–15. avgust) se naenkrat prižge tri tisoč luči. Secubun Mantoro se nanaša na praznovanje sezonskega prehoda iz zime v pomlad, medtem ko se Čugen Mantoro nanaša na prehod poletja v jesen. Oba potekata zaradi praznovanja praznikov Obon in Secubun v japonski kulturi. V Velikem svetišču Kasuga je videti ljudi, kako pišejo svoje želje na ema (majhne lesene ploščice v katere šintoistični in budistični častilci pišejo molitve ali želje), preden jih prižgejo med obema festivaloma. Poleg tega pravijo, da bo metanje suhega fižola v teh časih preprečilo nesrečo v prihodnosti.[9]

13. marec je Kasuga Macuri, lokalni festival, ki vključuje plesa gagaku in bugaku (dvorni ples in glasba). Šinto ženske izvajajo tradicionalne japonske plese Jamato-mai, ki segajo v obdobja Heian in Nara. Ta festival je tudi praznovanje konj, ki je sestavljeno iz parade »svetega« konja po ulicah.[10] Videti je ljudi, oblečene v tradicionalne noše iz obdobij Heian do Edo, in prikazujejo pristne plese kagura z glasbo dengaku.

Festival Kasuga Vakamija vsako leto poteka v svetišču Vakamija Džindža od 15. do 18. decembra. Glavni cilj tega srečanja je bil preprečiti bolezni in hkrati spodbuditi novo rast za pomlad.[11] Tako kot Kasuga Macuri si lahko spremljevalci ogledajo predstave kagura skupaj s procesijo v tradicionalnih oblačilih.

Pragozd Kasugajama[uredi | uredi kodo]

Pragozd Kasugajama je pragozd s približno 250 hektarji blizu vrha Kasugajame (498 metrov) in vsebuje 175 vrst dreves, 60 vrst ptic in 1180 vrst žuželk. Na tem območju v bližini velikega svetišča Kasuga sta lov in sečnja prepovedana od leta 841. Ker je Kasugajama že dolgo povezana s čaščenjem velikega svetišča Kasuga, velja za sveti hrib. Gozdno ozadje današnjih stavb velikega svetišča Kasuga je nespremenjeno od obdobja Nara.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Richard, Ponsonby-Fane. (1964), Visiting Famous Shrines in Japan, pp. 221–251.
  2. Birmingham Museum of Art (2010). Birmingham Museum of Art : guide to the collection. [Birmingham, Ala]: Birmingham Museum of Art. str. 46. ISBN 978-1-904832-77-5.
  3. Tyler, Royall (2016). The miracles of the Kasuga deity. Columbia University Press. ISBN 9780231534765. OCLC 954193203.
  4. »Main Sanctuary«. www.kasugataisha.or.jp. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. junija 2019. Pridobljeno 28. marca 2019.
  5. »世界遺産 春日大社 公式ホームページ«. www.kasugataisha.or.jp. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 28. marca 2019.
  6. Grapard, Allan G. (1992). The protocol of the gods: a study of the Kasuga cult in Japanese history. University of California Press. ISBN 0520070976. OCLC 25873140.
  7. Ashkenazi, Michael (2011). Handbook of Japanese mythology. ABC-CLIO. ISBN 9781849728560. OCLC 755870995.
  8. Cali, Joseph (2013). Shinto shrines: a guide to the sacred sites of Japan's ancient religion. University of Hawai'i Press. ISBN 9780824837136. OCLC 1043096844.
  9. »Setsubun Mantoro | Nara Attractions | Japan Travel | JNTO |«. Japan National Tourism Organization (JNTO) (v angleščini). Pridobljeno 8. aprila 2019.
  10. Smyers, Karen A.; Bocking, Brian (1997). »A Popular Dictionary of Shinto«. Monumenta Nipponica. 52 (3): 419. doi:10.2307/2385644. ISSN 0027-0741. JSTOR 2385644.
  11. O'Neill, P. G. (2001). Collected writings of P.G. O'Neill = P.G.オニール論文集. Japan Library. ISBN 1873410506. OCLC 46594973.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]