Stolnica v Pienzi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sostolnica v Pienzi
Sostolnica sv. Marije vnebovzete
Concattedrale di Santa Maria Assunta
Pienza - Duomo.jpg  *
Fasada
43°04′35″N 11°40′45″E / 43.076356°N 11.679164°E / 43.076356; 11.679164Koordinati: 43°04′35″N 11°40′45″E / 43.076356°N 11.679164°E / 43.076356; 11.679164
KrajPienza, Toskana
DržavaItalija
Verska skupnostRimskokatoliška
Tradicijalatinski obred
Zgodovina
Statusstolnica
Arhitektura
ArhitektBernardo Rossellino
Vrsta arhitekturecerkev
Slogitalijanska gotska arhitektura
Začetek gradnje1459
Konec gradnje1462
Uprava
NadškofijaMontepulciano-Chiusi-Pienza.

Sostolnica v Pienzi (italijansko Duomo di Pienza; Concattedrale di Santa Maria Assunta) je rimskokatoliška stolnica, posvečena Marijinemu vnebovzetju v Pienzi v pokrajini Siena v Italiji.

Od škofovskega sedeža škofije Pienza, nato pa škofije Chiusi-Pienza, je postala sostolnica v škofiji Montepulciano-Chiusi-Pienza.

Lega[uredi | uredi kodo]

Cerkev stoji na glavnem trgu Pija II. v starem mestnem jedru Pienze med palačo Vescovile, tj. škofovsko palačo na levi in palačo Piccolomini na desni. Skupina treh stavb se naslanja druga na drugo, pri čemer ima fasada stolnice prevladujoč učinek [1] in na splošno velja za plemenito.[2]

Zgodovina in gradnja[uredi | uredi kodo]

Sostolnica je ena od številnih stavb, s katerimi je papež Pij II., do izvolitve Enea Silvia Piccolomini, želel svoje rodno mesto Corsignano spremeniti v idealno renesančno mesto. Glavni graditelj je bil florentinski arhitekt Bernardo Rossellino. Sostolnica je bila zgrajena - tako kot druge stavbe skupine - od 1459 do 1462.[3] Ker na južni strani trga, kjer je bila zgrajena sostolnica, ni bilo na voljo dovolj naravnih gradbenih površin, so zgradili podkonstrukcije, da bi lahko sezidali kor, kar se je kasneje izkazalo za cerkev. Posebnost je bila, da je papež Rossellinu[4] izrecno naročil gradnjo dvoranske cerkve. Piccolomini je verjetno poznal tovrstno gradnjo v času, ko je bil sekretar Friderika III. v Avstriji in južni Nemčiji.[5] Po zaključku leta 1462, 29. avgusta, je bila stavba posvečena in postala škofijska. Dokončanje notranje opreme je trajalo do leta 1464.[6]

Fasada[uredi | uredi kodo]

Pogled v notranjost cerkve

Fasada je triosna in dvonadstropna, glavni delilni element so štirje ogromni pilastri v osnovi toskanskega reda. Fasada reproducira notranjo strukturo stavbe, kolikor se slepe ločne arkade med pilastri končajo na isti višini. Stebri, ki uokvirjajo portal in dva druga stranska vhoda z ločnimi segmentnimi loki nad njimi, sledijo zgledom podeželske toskanske arhitekture[7], stebri, ki jih uokvirjajo v kleti, sledijo jonskemu redu, tisti v zgornjem nadstropju pa korintskemu redu. Položaj stebrov na fasadi je Rossellino prevzel od svojega učitelja v arhitekturi Leona Battiste Albertija. V stranske osi so vstavljene edikulne niše, element florentinske protorenesanse. Notranji pilastri potekajo skozi trikotni zatrep, ki zapira fasado, v srednjem delu tega pa je vstavljen Piccolominijev papežev grb.

Notranost in oprema[uredi | uredi kodo]

Osnovna zgradba cerkve je dvoranska cerkev, zato ima tri ladje z enako visokimi oboki; enako velja za transept. Sam prostor je renesančna konstrukcija [12], vendar vseeno vsebuje številne gotske gradbene elemente, tako da vtis občasno spominja na gotsko angleško stolnico.[8] Snopni stebri, ki podpirajo arkadne in banjaste oboke, imajo svojevrstne kapitele, ki ne prihajajo iz gotske arhitekture. Kako malo je Rossellino poznal zapletena pravila gotske gradnje, kažejo tudi podolgovata obzidja pod oboki, ki so pravzaprav gotska v stranskih ladjah. Primerljiv položaj najdemo le v transeptu stolnice v Sieni.

Petkotna glavna ladja cerkve se konča v korni kapeli, stranski kapeli sta, tudi tokrat po gotskih vzorcih, odmaknjeni za 45 stopinj. Omenjene podkonstrukcije so bile škodljive, saj so se naselile skozi stoletja. Zato so stebri kora nagnjeni za nekaj stopinj navzdol proti jugu v primerjavi s tistimi v glavni ladji in jih je bilo treba okrepiti.[9] Koničasta obokana okna s svojimi krogovičji sledijo gotskim vzorcem.

Oprema prikazuje razlike med posameznimi umetniškimi šolami tistega časa. Medtem ko je Pij II. za kiparstvo raje imel Rossellinovo delavnico, so naročila za slike oltarnih del prejemali sienski umetniki. V cerkvi so številne oltarne slike pomembnih umetnikov Quattrocenta, kot so Vecchietta, Sano di Pietro, Matteo di Giovanni, Giovanni di Paolo in Stefano di Giovanni Sassetta. Še vedno so delali v 'gotskem slogu' Trecenta.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Zimmermanns: Toscana – Das Hügelland und die historischen Stadtzentren, S. 250.
  2. Semrau: Die Kunst der Renaissance in Italien und im Norden, S. 24.
  3. Schomann: Kunstdenkmäler in der Toskana, S. 430.
  4. Schomann: Kunstdenkmäler in der Toskana, S. 430.
  5. Johann Josef Böker: Ita Pius iusserat, qui exemplar apud Germanos in Austria vidisset: Die spätgotischen Vorbilder des Domes von Pienza in Österreich. In: Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte 49, 1996, S. 57–74.
  6. Zimmermanns: Toscana – Das Hügelland und die historischen Stadtzentren, S. 252.
  7. Zimmermanns: Toscana – Das Hügelland und die historischen Stadtzentren, S. 251.
  8. Streit: Florenz – Toskana – Umbrien, Land der Etrusker, S. 170.
  9. Streit: Florenz – Toskana – Umbrien, Land der Etrusker, S. 170.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Heinz Schomann: Kunstdenkmäler in der Toskana. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1990, ISBN 978-3-534-06894-4.
  • Klaus Zimmermanns: Toscana – Das Hügelland und die historischen Stadtzentren. 9. Auflage, Du Mont Buchverlag, Köln 1986 ISBN 3-7701-1050-1.
  • Max Semrau: Die Kunst der Renaissance in Italien und im Norden. 3. Auflage, Bd. III aus Wilhelm Lübke, Grundriss der Kunstgeschichte, 14. Auflage, Paul Neff Verlag, Esslingen 1912.
  • Conrad Streit: Florenz – Toskana – Umbrien, Land der Etrusker. Walter-Verlag, Olten und Freiburg im Breisgau 1972 (Sonderausgabe für die Wissenschaftliche Buchgesellschaft Darmstadt), ISBN 978-3-530-85806-8.
  • Werner Goez: Von Pavia nach Rom. 4. Auflage, DuMont Buchverlag, Köln 1980 ISBN 3-7701-0542-7.
  • Jan Pieper: Pienza – Der Entwurf einer humanistischen Weltsicht. Edition Axel Menges, Stuttgart 1997, ISBN 3-930698-06-4.
  • Andreas Tönnesmann: Pienza – Städtebau und Humanismus. 2. Auflage 1996, Hirmer Verlag München, ISBN 3-7774-5410-9.
  • Johann Josef Böker: Ita Pius iusserat, qui exemplar apud Germanos in Austria vidisset: Die spätgotischen Vorbilder des Domes von Pienza in Österreich. In: Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte 49, 1996, S. 57–74 und 301–306.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]