Soteska Ha
| Soteska Ha | |
|---|---|
 Izhod iz soteske Ha skozi zahodno steno pogorja Tripti. V ozadju je Afentis, najvišji vrh pogorja. | |
| Poimenovanja | |
| Lokalno ime |
|
| Geografija | |
| Država | Grčija |
| Zvezna država/provinca | Kreta |
| Koordinati | |
Soteska Ha (grško Φαράγγι Χά) je ozka soteska v Monasteraki Dakosu na vzhodnem delu otoka Kreta v Grčiji. Je na zahodnem pobočju gorovja Tripti[1][2] in izstopa vzhodno od vasi Vasiliki na planoti Ierapetre. S te lokacije se odpira slikovit razgled na Pahio Amos in zaliv.[3] Soteska, ki je ljudem praktično nedostopna, ohranja bogato in raznoliko floro in favno.[4] Njena globina je približno 1000 metrov in naj bi bila ena največjih na svetu.[5] Na tem območju so poznominojska najdišča IIIC.
Etimologija[uredi | uredi kodo]
Ime soteska Ha izhaja iz grškega kretskega narečja hasko (grško χάσκω), kar pomeni 'ločiti' ali 'zevati'.[6][7]
Lega[uredi | uredi kodo]
Soteska je na severnem koncu Ierapetrske ožine.[8][9] Dostop do geološke prelomnice je zelo otežen. Cestni pristop do soteske je 110 kilometrov po državni avtocesti od Irakliona do Agios Nikolaosa, nato pa pristop vodi skozi Ierapetro in vas Episkopi. Iz te vasi vodi obvodna cesta v razdalji 10 kilometrov do Thriptija, kjer je cerkev. S te lokacije je dostop do soteske mogoč le peš.[10]
Lastnosti[uredi | uredi kodo]
Soteska ima višino 370 metrov na vhodu, kjer je širina približno 3 metre. Dolga je približno 1,5 kilometra, na več mestih je še posebej ozka in ima skalnate stene, ki se dvigajo do 300 metrov, v obliki kaskade. Soteska razdeli »pod pravim kotom prelomno pečino, ki deli vzhodno Kreto«.[11] Širina soteske se giblje od 6–10 metrov; na nekaterih lokacijah je ozka le 1,5 metra. Njena globina je približno 1000 metrov in naj bi bila ena največjih na svetu. Po svoji dolžini ima več slapov, od katerih je najstrmejši 250 m. Njen spodnji izhod je globoka vsekana skala, kjer voda pozimi pada v slapovih in ima v skalo izklesane tolmune in bizarne oblike.
Geološke formacije, ustvarjene s tem širokim prelomom, razkrivajo skalne plasti in njihove gube, ki so enake na obeh bregovih soteske. Geološko se razlaga kot tektonski aktivni normalni prelom, znan kot aktivni prelom Ierapetra z orientacijo severovzhod–jugozahod.[12]
Na ustju soteske so kapelica in ostanki dveh mlinov z vodoravnimi kolesih, značilnih za potoke z močno spremenljivimi vodostaji v vzhodnem Sredozemlju.
Spust po vrvi poteka v bližini; soteska ima 26 spustov po vrvi različnih dolžin od 10–45 metrov.
Arheološka izkopavanja[uredi | uredi kodo]
Arheološka izkopavanja v bližini soteske Ha so razkrila pozni neolitik-končni neolitik (4000 pr. n. št. – 3000 pr. n. št.) na Monastiraki Katalimata, ki je na negotovi lokaciji na robu soteske Ha.[13] Monasteraki Halasmenos je v bližini. Halasmenos, poznominojsko najdišče IIIC, leži na hribu blizu konca ustja soteske in skupaj s Kavousijem in Vasiliki-Kephalo tvori triado pomembnih najdišč iz tega obdobja.[14] Na severnem bregu soteske Ha so odkrili številne ruševine in artefakte, pri čemer so nekatere ruševine ležale na posameznih ozkih skalnih policah blizu navpične stene pečine. Poleg arheologov je na območju, ki je sicer skoraj nedostopno, opaziti nekaj avanturistov željnih plezalcev.
Živalstvo in rastlinstvo[uredi | uredi kodo]
Soteska ima bogato floro in favno. Majhna jezera so pomembna mokrišča za številne ptice selivke, pa tudi za ptice gnezdilke in sesalce. Od sesalcev prevladuje kretski zajec, najdemo pa tudi kretsko podlasico (kaloginaikari - Mustela nivalis) in kretskega jazbeca (arkalos). Opažena je bila tudi bodičasta miš, glodavec, ki ga drugod v Evropi ni in je element afriške favne.
V soteski boste srečali bor Pinus brutia, pa tudi številne druge vrste dreves in grmovnic, dišavnic in cvetlic. Smirnium, rod cvetočih rastlin iz družine Apiaceae, dežnikovke, ki jih najdemo na Kreti, najdemo tudi v nedostopni soteski Ha; obstajajo tri vrste te rastline.[15]
Zavarovano mesto[uredi | uredi kodo]
Gora Triptis in njena okolica, vključno s sotesko Ha, je zaščiten habitat Natura 2000.[16][17]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Godfrey & Karslake 2003, str. 20.
- ↑ »Hiking in Lasithi (Crete)Ha Gorge«. Eco Tourism Greece. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2018. Pridobljeno 6. aprila 2015.
- ↑ Godfrey & Karslake 2003, str. 83.
- ↑ »Video clip of Crete, Greece - Ha Gorge – AtlasVisual«. Youtube.com.
- ↑ Rackham & Moody 1996, str. 26.
- ↑ Schulte-Peevers, Deliso & Hannigan 2012, str. 60.
- ↑ »Natural Beauty in Crete, Greece«. Medium - Official Site. Julij 2014.
- ↑ The Institute 2001, str. 171.
- ↑ Greece. Hypourgeio Politismou & Center 2008, str. 19.
- ↑ »The Ha Gorge in East Crete, Climbing in Crete«. Explore Crete, guide for real Crete.
- ↑ Grove & Rackham 2003, str. 40.
- ↑ Fassoulas 2000, str. 81.
- ↑ McEnroe 2010, str. 16.
- ↑ Tsipopoulou 2001, str. 99.
- ↑ Fielding, Turland & Turland 2005, str. 428.
- ↑ votaniki. »Όρος Θρύπτης και γύρω περιοχή (GR4320005) - Βοτανική« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 28. junija 2019.
{{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter|ημερομηνία=(pomoč) - ↑ »N2K GR4320005 dataforms«. natura2000.eea.europa.eu. Pridobljeno 28. junija 2019.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Baram, Uzi; Carroll, Lynda (11. april 2006). A Historical Archaeology of the Ottoman Empire: Breaking New Ground. Springer Science & Business Media. ISBN 978-0-306-47182-7.
- Fassoulas, Charalampos G. (2000). Field guide to the geology of Crete. Natural History Museum of Crete. ISBN 978-960-367-008-7.
- Fielding, John; Turland, Nick J.; Turland, Nicholas (2005). Flowers of Crete. Royal Botanic Gardens, Kew. ISBN 978-1-84246-079-5.
- Godfrey, Jonnie; Karslake, Elizabeth (2003). Eastern Crete. Sunflower Books (UK). ISBN 978-1-85691-197-9.
- Greece. Hypourgeio Politismou; Center, Onassis Cultural (2008). From the land of the labyrinth: Minoan Crete, 3000-1100 B.C. : essays. Published by the Alexander S. Onassis Public Benefit Foundation (USA). ISBN 978-0-9776598-2-1.
- Grove, Alfred Thomas; Rackham, Oliver (2003). The Nature of Mediterranean Europe: An Ecological History. Yale University Press. ISBN 978-0-300-10055-6.
- The Institute (2001). Bulletin of the Institute of Classical Studies of the University of London. The Institute.
- McEnroe, John C. (1. maj 2010). Architecture of Minoan Crete: Constructing Identity in the Aegean Bronze Age. University of Texas Press. ISBN 978-0-292-77839-9.
- Rackham, Oliver; Moody, Jennifer (Januar 1996). The Making of the Cretan Landscape. Manchester University Press. ISBN 978-0-7190-3647-7.
- Schulte-Peevers, Andrea; Deliso, Chris; Hannigan, Des (1. maj 2012). Lonely Planet Crete. Lonely Planet. ISBN 978-1-74321-027-7.
- Tsipopoulou, Metaxia (2001). »A New Late Minoan IIIC Shrine at Halamenos, East Crete« (PDF). V Laffineur, Robert; Hägg, Robin (ur.). Potnia: deities and religion in the Aegean Bronze Age. 8th International Aegean Conference/8e Rencontre égéenne internationale, Göteborg, Göteborg University, 12-15 April 2000. Université de Liège, Histoire de l'art et archéologie de la Grèce antique. str. 99–100. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. decembra 2004. Pridobljeno 14. maja 2023.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
