Slikar Meidias

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
William Hamilton, delo Joshua Reynoldsa, 1777, Narodna galerija portretov London, 680, prikazuje vazo slikarja Meidiasa desno na mizi.

Meidias je bil atenski vazni slikar v rdeče figuralnem slogu v antični Grčiji, ki je deloval v zadnji četrtini 5. stoletja pr. n. št. (od 420 do 400 pr. n. št.). Imenovan je po lončarju, katerega podpis je na veliki okrašeni hidriji (BM E 224), izkopani iz etruščanske grobnice. Eduard Gerhard je prvič identificiral ta napis leta 1839 [1] in tisti, ki je določil prizor na vazi kot posilstvo Levkipovih hčera, za kar je prej veljalo, da je bila tekma Hipomena in Atalante

Pregled[uredi | uredi kodo]

Delo slikarja Meidiasa je podobno njegovim starejšim sodobnikom: slikarju Kodrosu, slikarju Eretriiu in Aisonu. Zadnja dva naj bi bila njegova učitelja. Predlagano je bilo tudi, da so dela, pripisana slikarju Meidiasu, v resnici pozna dela Aisona [2]. John Beazley je slikarju Meidiasu dodelil 22 vaz in fragmentov z dodatnima 2 možnima opisoma, ki mu ju pripisujejo številni privrženci. Njegova šola vključuje 9 posamično prepoznavnih umetnikov ali skupin [3], skupno število različnih vaze, ki jih Beazley pripisuje slikarju Meidiasu in njegovemu krogu je 192 [4]. Najnovejši katalog raisonné je seznam 36 vaz slikarja Meidiasa, 34 imenovanih po sledilcih in 167 pod način slikarja Meidiasa. [5]

Slog[uredi | uredi kodo]

Posilstvo Levkipovih hčera, Dioscuri, hidrija slikarja Meidiasa, Britanski muzej.

Meidiasov slog je bil drugačen, imenovan načičkan ali manierističen in bi lahko nekaj dolgoval bogatemu slogu atiške skulpture iz 5. stoletja pr. n. št.. Njegove kompozicije so "Polignotanske", ker nimajo ene talne linije, temveč so razporejene v več frizov preko trebuha vaze. Najbolj priljubljene oblike slikarja Meidiasa in njegovih privržencev so bile med večjimi oblikami hidrije in čokati lekiti, antesterije in različnih piiksidah in lekanidih, ki so bili primerni za manjše kose. Meidiasove figure so prepoznavne po svojih dolgih profilih, velikih očeh, majhnih ustih, zaobljenih bokih in pogostosti tri četrtinskega portreta. Njegove ženske so vitke in dolgih okončin, njegovi moški se nagibajo k debelosti, oboji pa imajo dolge prste. Posebno pozornost posveča podrobnostim oblačil, nakita in las; vse njegove ženske nosijo uhane, ogrlice, okraske za lase in zapestnice, njihove lase so umetelno spete, njihova obleka je običajno navaden, večplasten peplos, ki se razprostira. Vsebina je naklonjena mitološkemu zgodovinskemu (rojstvo Erihtonija je ponavljajoča se tema) in glede na to, da je delal v času peloponeške vojne, je bila v zraku escapistična domišljija.

Ime vaze in chef-d’œuvre sta prvotno pripadala prvi zbirki sira Williama Hamiltona. To vazo je v portretu vidno prikazal Joshua Reynolds in se je pomembno vplivala na neoklasicistično gibanje. Prav tako se je našla mesto v d'Hancarvillovem albumu Zbirka etruščanskih, grških, rimskih starin iz kabineta častnega Williama Hamiltona, vol. I, 1766 (plošče 127-130). Bila je reproducirana na Wedgwoodovi jaspisovi posodi, na pohištvu in na slikah [6], Winckelmann pa jo je izjemno pohvalil kot »najboljšo in najlepšo risbo na svetu« [7]. Britanski muzej jo je kupil leta 1772.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. E. Gerhard, Notice sur le Vase de Midias au Musée Britannique in Memoires de l’Académie Royale des Sciences de Berlin, 1940
  2. U. Knigge, Aison der Meidiasmaler?, Athenische Mitteilungen, 90, 1975, p.123-62
  3. To so: Aristofan, slikar Karlsruhe Paris, Atenski slikar 1243, skupina Neapelj 3235, slikar Frankfurt Acorn, slikar atenske poroke, skupina Boston 10.190, slikar Louvra MN 558 in skupina Atene 12144.
  4. J. Beazley, Attic Red-Figure Vase Painters, p.1321-9.
  5. L. Burn, The Meidias Painter, 1987, p.97-119
  6. Primer na Klismosovem stolu, Victoria and Albert Museum W.21-1958 in tudi P. Noon, English Portrait Drawings and Miniatures, 1979, p.93-6
  7. JJ Winkelmann, Sämtliche Werke, 1965, vol. xi, p449

Viri[uredi | uredi kodo]

  • H. Nicole: Meidias et le style fleuri, 1908.
  • J. D. Beazley: Attic Red-figured Vases in American Museums, 1918.
  • W. Hahland: Vasen um Meidias, 1930.
  • G. Becatti: Meidias: Un manierista antico, 1947.
  • L. Burn: The Meidias Painter, 1987
  • J. Boardman: Athenian Red Figure Vases, the Classical Period, 1989.
  • T. Mannack: The Late Mannerists in Athenian Vase Painting, 2001.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]