Sindrom adrenalne izgorelosti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Sindrom adrenalne izgorelosti (SAI oz. adrenalna izgorelost) se kaže kot psihična motnja, najpogosteje v obliki hudih depresivnih in/ali anksioznih simptomov, lahko pa tudi v obliki somatskih znakov. Pod sindrom adrenalne izgorelosti uvrščamo stanje tik pred adrenalnim zlomom in obdobje po adrenalnem zlomu. Na adrenalni zlom kažejo skoraj popolna izguba energije ter velik psihofizičen in nevrološki zlom. Za obdobje po adrenalnem zlomu je značilno, da prvi popolni izčrpanosti sledi obdobje intenzivnih vpogledov, sprememba vrednostnega sistema in transformacija osebnostnih lastnosti. Obdobje pred zlomom lahko traja nekaj mesecev, sam zlom nekaj tednov, okrevanje po njem pa v povprečju dve do štiri leta, lahko pa tudi do 6 let [1]

Opredelitev izgorelosti[uredi | uredi kodo]

Stopnje izgorelosti Razredi izgorelosti Trajanje
1. faza izčrpanosti 1. razred izčrpanosti do 20 let
2. faza ujetosti 2. razred izčrpanosti od 1 do 2 let
3. sindrom adrenalne izgorelosti 3. razred adrenalna izgorleost pred zlomom nekaj mesecev
4. razred obdobje po adrenalnem zlomu od 2 do 4 let (lahko tudi do 6 let)

V tretji stopnji izgorevanja torej lahko opredelimo dva podrazreda, in sicer:

3. razred izgorelosti – adrenalna izgorelost pred zlomom: telesna in psihična simptomatika iz predhodnih obdobij se še stopnjuje, zanj so značilni še: na telesnem področju močne motnje spanja v obliki nespečnosti ali pretrganega spanja, na psihičnem področju pa nezmožnost odločanja in načrtovanja, odsotnost pobud in sanjarjenja, izguba občutka za čas, napadi besa, depresivni občutki, napadi joka, izguba nadzora, smisla in občutka varnosti, načrtovanje bilančnega samomora. V intervjujih so se pokazali tudi zelo konsistentni simptomi akutnega adrenalnega zloma, ki lahko trajajo nekaj tednov ali nekaj mesecev (od dva do štiri mesece) in se še nekaj let periodično vračajo ob obremenitvah. Simptomi na telesnem področju se kažejo kot skrajni upadi telesne energije, onemogočeno ali skrajno oteženo ohranjanje budnosti, bolečine v mišicah in sklepih brez predhodnega napora ali znakov patoloških sprememb, intenzivni znaki senzorne prenasičenosti ali izčrpanosti, ki se lahko stopnjujejo do nevroloških simptomov, infarkt, možganska kap, akutne gastroenterološke motnje. Na psihičnem področju pa kot nezmožnost [Koncentracija|koncentracije], trganje miselnega toka, skrajno omejeni kratkoročni spomin in motnje priklica, nezmožnost odločanja, skrajna ranljivost, občutek nezaščitenosti, občutke nemoči in krivde zamenjata močna jeza in skrajni cinizem, negativno storilnostno pogojeno samopodobo (angl. doing) zamenjujejo pozitivna samopodoba, neodvisna od dosežkov (angl. being), jasni vpogledi v lastno življenjsko situacijo, poskus samomora, navadno bilančnega tipa. Kljub težavam s koncentracijo in spominom je mišljenje zelo jasno, vendar nepovezano z emocionalno in motivacijsko komponento [2]

4. razred izgorelosti – obdobje po adrenalnem zlomu: posledice adrenalnega zloma so lahko tudi trajne in pripeljejo do invalidske upokojitve. Najznačilnejši simptomi so močan in dolgotrajen upad delovnih sposobnosti, nenadni močni upadi psihofizične energije, nezmožnost vzpostavljanja/vzdrževanja psihofizičnega ravnotežja, periodično vračanje simptomov akutnega adrenalnega zloma v obremenilnih situacijah, izrazit odpor do prejšnjih življenjskih in delovnih situacij, osebnostne spremembe in spremembe vrednostnega sistema ter spreminjanje samopodobe. Navedeni simptomi se v prvem obdobju po zlomu (leto ali dve) vračajo že pri vsaki najmanjši obremenitvi in se najprej pokažejo kot nenadni upadi energije. Pozneje je teh simptomov vedno manj, vendar pa se vedno pojavijo ko je oseba v stiku z obremenilno situacijo, ki je bila sprožilni dejavnik adrenalnega zloma.
Adrenalna izgorelost je kompleksnejša od kroničnega stresa na delovnem mestu ali občutka frustriranosti. Zajema tako interpersonalne kot intrapersonalne vidike. Gre za stanje, ki je pravzaprav nasprotno subjektivnemu psihičnemu blagostanju in je zaznavno na vseh področjih človekovega bivanja in delovanja [3].

Dogajanje pri sindromu adrenalne izgorelosti v telesu[uredi | uredi kodo]

Obremenitev, ki traja dolgo časa in jo oseba zaznava kot obvladljivo, nenehno spodbuja osi hipotalamus-hipofiza-adrenalne žleze (HHA) in povečuje izločanje kortizola. Ker so osi HHA kronično hiperaktivne, pa je njihova končna posledica zmanjšana odzivnost postsinaptičnih receptorjev monoaminskih nevrotransmiterjev. To pomeni, da se v hipotalamusu blokira zaznavanje povratnih signalov iz kortizola (gre za negativno povratno zanko). Posledica je zmanjšano izločanje kortizola (adrenalna izgorelost, sekundarna insuficienca kortizola), ki se lahko kaže kot znižana raven jutranjega bazičnega kortizola (podobno kot pri posttravmatski stresni motnji), znižana celotna dnevna krivulja ravni bazičnega kortizola ali kot zmanjšano izločanje kortizola v obremenilnih situacijah [2]. Ko oseba zaznava, da je obremenitev, ki je lahko kronična ali akutna, neobvladljiva, močno ogrožajoča ali povezana z izgubo, je raven jutranjega kortizola znižana. Če oseba doživlja stanje adrenalne izgorelosti, je izločanje kortizola pod pritiskom še nižje, zato nekateri raziskovalci temu pravijo tudi sindrom izgorelosti osi HHA ali adrenalna utrujenost (angl. adrenal burnout, adrenal fatigue). Zvišanje ravni kortizola, do katerega prihaja v stanju izgorevanja pred adrenalnim zlomom, se lahko kaže kot hiperglikemija, evforija, zvišana stopnja energije, vznemirjenost, povečanje količine želodčne kisline, zvišan krvni tlak, a tudi kot zmanjšanje mišične mase in prerazporeditev maščobe v telesu ali zmanjšan imunski odziv organizma [2]. Pomanjkanje kortizola po adrenalnem zlomu se lahko odraža kot hipoglikemija, nemir, nespečnost, nezmožnost koncentracije, depresivnost, apatija, utrujenost, razdražljivost, negativizem, upad iniciativnosti ali socialna izolacija [2]. Zaradi posrednega in neposrednega delovanja na vse organe v telesu in imunski sistem, se pri tem pojavi še več telesnih znakov, kot pri sindromu izgorelosti. Ti so: povečana kapilarna prepustnost – otekanje, omotičnost, driska ali zaprtost, znižan krvni tlak ali padec krvnega tlaka pri vstajanju, ortostatična tahikardija. Zniža se presnova ogljikovih hidratov, prihaja do motenj delovanja vseh organov, motenj v imunskem sistemu, pojavljajo se prebavne težave, težave s srcem in ožiljem [4]. V najhujšem primeru se lahko stopnjujejo do infarkta, možganske kapi ali hujšega depresivnega sindroma.

Populacija pojavljanja adrenalne izgorelosti[uredi | uredi kodo]

Znaki izgorelosti se enako pogosto pojavljajo pri moških in ženskah vseh starostnih skupin in pri vseh stopnjah izobrazbe in na vseh vrstah delovnih mest. Ogroženost narašča s stopnjo izobrazbe.

Vzroki adrenalne izgorelosti[uredi | uredi kodo]

Proučevanje sindroma izgorelosti je pokazalo, da gre za tri skupine vzrokov, ki medsebojno vplivajo na nastanek tega stanja [1]. • Družbene okoliščine: vrednote kot so učinkovitost, prodornost in doseganje statusa sestavljajo delovno etiko, ki je postala glavna vrednota. Delo ne ponuja več občutka varnosti, ampak negotovosti. • Psihološke okoliščine življenja in dela: poleg ustreznega plačila za svoje delo, k pozitivnim psihološkim okoliščinam prispevajo še pozitivna potrditev za dobro opravljeno delo, relativno stabilni pogoji dela in nadzor nad delovnimi okoliščinami, jasno opredeljene naloge. • Osebnostne lastnosti: skoraj praviloma pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši, najbolj zavzeti in najučinkovitejši ljudje, tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od povprečja [3]. Recipročni model izgorelosti vključuje vse te dejavnike in njihovo sovplivanje.

Recipročni model izgorelosti (RMI)[uredi | uredi kodo]

razlaga izgorevanje in izgorelost, kot posledico neravnovesja med vlaganjem (črpanjem) energije (telesne, čustvene, kognitivne) in zadovoljevanjem potreb (obnavljanjem energije) ter odzivanjem oseb na nerecipročne situacije (osebnostne lastnosti) v življenjskih in delovnih okoliščinah. Model je nastal na podlagi podatkov iz strokovnih virov in raziskovalnega dela. Prav raziskovalno delo na tem področju, pa je želelo razviti vprašalnik, ki bo razlikoval med posameznimi stopnjami izgorelosti ter s tem pripomogel k prepoznavanju zadnje stopnje izgorelosti adrenalne izgorelosti.

Adrenalna izgorelost - nevroendokrina motnja[uredi | uredi kodo]

Vzroki za izgorelost so sicer psihološke narave, vendar so posledice – padec energije v stanju adrenalne izgorelosti – realno, objektivno merljivo fiziološko stanje. Telo tvori premalo kortizola. Posledica izgorevanja je namreč funkcionalna sprememba v nevroendokrinem sistemu in se kaže kot motnja v delovanju osi HHA (hipotalamo-hipofizno-adrenalna os) [3]. Spremembe se pojavijo tudi pri nevrotransmiterjih, saj motnje v recepciji serotonina povzročajo depresivne simptome. Na nevrološki ravni se v stanju adrenalne izgorelosti pojavi motnja v delovanju prednjega možganskega režnja. Posledica tega so spremembe v obnašanju osebe, saj je ta del možganov odgovoren za odločanje, socialno obnašanje, sposobnost presojanja in predvidevanja obnašanja drugih, spomin in izražanje čustev. Kot kažejo raziskave, so funkcionalne nevroendokrine spremembe in bolezenska slika pri zadnji stopnji izgorelosti, torej pri adrenalni izgorelosti, enake spremembam pri sindromu kronične utrujenosti [5]

Razlika med izgorelostjo ter depresijo in anksioznostjo[uredi | uredi kodo]

Depresivni simptomi pri sindromu izgorelosti se razlikujejo od klasičnih depresivnih simptomov, tako po izvoru kot po sami sliki. Pri dobri polovici odraslih depresivnih pacientov se pojavlja povišan bazični krotizol [3], pri adrenalni izgorelosti pa je zaradi blokade osi HHA ta znižan [3]. Pri depresivnem stanju je značilno, da imajo osebe negativno samopodobo, medtem ko izgorele osebe zmorejo obdržati relativno pozitivno samopodobo. Zaradi izčrpanosti začne upadati tisti del pozitivne samopodobe, ki ga pogojuje storilnost oz. labilna samopodoba. Še več, ta del samopodobe, oz. potreba po vzdrževanju s storilnostjo pogojene samopodobe, je lahko motiv, ki pripelje do izgorelosti [3].

Značilna stanja in bolezni, ki se pojavljajo v času adrenalne izgorelosti[uredi | uredi kodo]

Zaradi zvišane ravni kortizola se podaljša katabolizem in zmanjša zmožnost regeneracije. Na to se telo odzove s povišanim arterijskim tlakom in s srčnim utripom v času mirovanja, s sladkorno boleznijo tipa 2, z zvišanimi maščobami, z visceralnim tipom debelosti, s povečano gostoto krvi, nagnjenostjo k strjevanju in vnetju, z neodzivnostjo na insulin, visokimi plazmatskimi vrednostmi insulina in s simpatično hiperaktivnostjo. Pomanjkanje kortizola lahko povzroči povečano dovzetnost za avtoimune bolezni, vnetja, kronične bolečine, astmo in alergije.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Bilban, Marjan; Pšeničny, Andreja (2007). "Izgorelost". Delo in varnost 52 (1): 22 – 29. 
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Pšeničny, Andreja (2007). "Razvoj Vprašalnika sindroma adrenalne izgorelosti (SAI) in preverjanje izhodišča Recipročnega modela izgorelosti". Psihološka obzorja 16 (2): 47 – 81. 
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Pšeničny, Andreja (2006). "Recipročni model izgorelosti (RMI): prikaz povezave med interpesonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki.". Psihološka obzorja 15 (3): 19 – 36. 
  4. Bordon, Tanja (2010). "Priporočena prehrana bolnikov s sindromom adrenalne izgorelosti". Specialistično delo. 
  5. Huibers, M. J. H.; Beurskens, A. J. H. M.; Prins, J. B.; Kant, I.; Bazelmans, E.; van Schayck, C. P.; Knottnerus, J. A.; Bleijenberg, G. (2003). "Fatigue, burnout and chronic fatigue syndrome among employees on sick leave: do attributions make the difference?". Occupational Environment Medicine 60 (1): 26 – 31. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]