Sepahbod

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sodobna rekonstrukcija pozno sasanidskega vojaškega poveljnika
Armenski aspahapet Vardan Mamikonijan (5. st.)

Sepahbod, tudi Spāhbed, je antični iranski vojaški čin iz obdobja vladavine dinastije Sasanidov. Beseda dobesedno pomeni "poveljnik (posamezne) vojske". Iranski sepahbod je bil po vojaški hierarhiji vzporedno s strategom oz. komitom v vojski Rimskega imperija in pozneje Vzhodnorimskega cesarstva. Vrhovni poveljnik vseh sasanidskih vojaških divizij je bil Ērān-spāhbed (vseiranski poveljnik), primerljiv z rimskim (magistrom militum).

Po islamizaciji Irana je naziv sepahbod postal znan kot ispahbadh.

Podobni vojaški naziv so prevzeli tudi v Armeniji (asparapet), Gruziji (spaspeti), ter osrednji Aziji. Naziv so obnovili v 20. stoletju v sodobni obliki sepahbod (سپهبد), ki je za en čin nižji od višjega generala (artešbod-a).

Uporaba v predislamski Perziji[uredi | uredi kodo]

Naziv je dokazan v stari perzijščini iz obdobja Ahemenidskega cesarstva kot spādhapati. Naziv se je ohranil v Partskem cesarstvu kot vojaški čin v nekaterih izmed partskih sedmih velikih hiš.

Sasanidska dinastija, ki je nasledila partske Aškanije, je obdržala naziv v novi reformirani državni vojski, ki ni bila vezana na plemstvo, ampak neposredno na cesarja in vojaškega magistra (Eran Sepahbod-a).

Po islamizaciji[uredi | uredi kodo]

Po islamskem zavzetju Irana (l. 651) se je naziv v praksi ohranil v neosvojenem Gorganu, Tabaristanu in Ghelanu na severu Irana, kjer je zadnji nemuslimanski iranski državi vladala dinastija Dabujidov (642–760). Do 13. stoletja so tudi islamski vladarji Irana uporabljali naziv sepahbod.

Uporaba v Armeniji[uredi | uredi kodo]

V Kraljevini Armeniji, kjer je vladala veja partske Aškanijske dinastije, so naziv prevzeli po perzijskem vzoru. V Armeniji je bil en sam sepahbod (rmensko Asparapet ali Aspahapet), ki je v poznem obdobju bil član vladajoče dinastije Mamikonijanov (vladali 301-8. stoletje).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bosworth, C. E. (1978). "Ispahbad̲h̲". V van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, Ch.; Bosworth, C. E. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume IV: Iran–Kha. Leiden: E. J. Brill. str. 207–208. OCLC 758278456.
  • Chaumont, M. L. (1987). "ASTABED". Encyclopaedia Iranica, Vol. II, Fasc. 8. str. 825–826. Pridobljeno 30. novembra 2012.
  • Daryaee, Touraj (2009). Sasanian Persia: The Rise and Fall of an Empire. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-1-85043-898-4.
  • Gyselen, Rika (20. julij 2004). "SPĀHBED". Encyclopaedia Iranica, Online Edition. Pridobljeno 30. novembra 2012.
  • Kennedy, Hugh (2007). The Great Arab Conquests: How the Spread of Islam Changed the World We Live. Philadelphia, Pennsylvania: Da Capo Press. ISBN 978-0-306-81740-3.
  • Madelung, W. (1975). "The Minor Dynasties of Northern Iran". V Frye, Richard N. (ur.). The Cambridge History of Iran, Volume 4: From the Arab Invasion to the Saljuqs. Cambridge: Cambridge University Press. str. 198–249. ISBN 0-521-20093-8.
  • Martindale, John R., ur. (1980). The Prosopography of the Later Roman Empire: Volume II, AD 395–527. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-20159-4.
  • Martindale, John R., ur. (1992). The Prosopography of the Later Roman Empire: Volume III, AD 527–641. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-20160-8.
  • Pourshariati, Parvaneh (2008). Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-1-84511-645-3.