Senzacijski roman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Senzacijski roman ali senzacijska fikcija je ime za literarni žanr fikcije, ki je v Veliki Britaniji dosegel vrhunec v 60. in 70. letih 19. stoletja. Razvil se je iz Newgate romana in romantičnega gotskega romana ter je ena izmed vrst viktorijanskega romana. Žanr združuje lastnosti romantike in realizma. Njegova priljubljenost je bila povezana z rastočim knjižnim trgom in povečanjem bralne kulture, kar je bil stranski produkt industrijske revolucije. Avtorji so ideje za alegorične in abstraktne zgodbe črpali iz trenutnega dogajanja v viktorijanski dobi.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Prvo poimenovanje žanra se je najverjetneje pojavilo leta 1861 v izdaji Saunders, Otley, & co.'s Literary Budget. Ime "senzacijski roman" se nanaša na senzacije oz. šokantne teme, ki so jih vsebovale zgodbe romana (zločini, ločitev, prešuštvo, tatvine, sumljive oporoke, ponarejeni dokumenti, tajne zakonske zveze, uživanje mamil). Senzacijski roman je tako kot ostale vrste viktorijanskega romana veljal za vprašljivega, saj je v družino in družbo vnašal zločin, prešuštvo, bigamijo, skrivnosti. Ženske, ki so imele v takratni družbi vlogo "angela v hiši", so bile predstavljene na nov način kot aktivni, odločni liki, ki imajo tudi svojo temno stran. Avtorji so navdih za zgodbe iskali v časopisnih policijskih poročilih. Kljub pisanju o zločinih se niso zanimali za opisovanje lova na zločince, temveč bolj za zločinčevo identiteto in s tem razloge za njegova kazniva dejanja. Od ostalih viktorijanskih romanov, ki so zločinska dejanja postavljali v tuje, od udobnega meščanstva ločeno okolje, se je senzacijski roman razlikoval v tem, da je opisoval domače in poznane kraje.

Drugo ime za senzacijski roman je roman s skrivnostjo, saj je žanr vseboval tudi elemente gotskega romana na način, da so bile klasične zgodbe o gotskih duhovih za učinek resničnega in verjetnega terorja postavljene v sodobni čas. Gotskemu in senzacijskemu romanu je bilo skupno iskanje skrivnosti ter opisovanje zločinskih mest, ki so se navadno nahajala pri vodnjakih ali vodi kot simbol globine. Želja romanopiscev je bila raziskati manj uhojeno pot in vstopiti v duhovni svet, primer tega je zgodba Zeleni čaj avtorja Sheridana Le Fanu, kjer glavni junak s pitjem velikih količin zelenega čaja nehote odpira notranje oko in z njim odstira pogled v duhovni svet.

Avtorji[uredi | uredi kodo]

Za začetnike senzacijskega romana veljajo Wilkie Collins z romanom Ženska v belem (1859–60), Ellen Wood z romanom East Lynne (1861) in w:en:Mary Elizabeth Braddon z romanom Skrivnost Lady Audley (1862). V 60. letih 19. stoletja je bil pogost pojav prepletanja senzacijskega romana z gledališčem, saj so bili mnogi znani romanopisci hkrati tudi dramatiki. Znani pisci senzacijskega romana Charles Dickens, Charles Reade in Wilkie Collins so zasloveli ravno zaradi pisanja dramskih tekstov in sodelovanja z gledališčem.

Odziv družbe[uredi | uredi kodo]

Senzacijski romani so postali takojšnja uspešnica ter presegli vse prejšnje rekorde prodaje knjig. Kljub uspehu pa je tedanja literarna kritika žanr zavračala. Najbolj odmevna je bila kritika Johna Ruskina v delu Fiction - Fair and Foul. Vsa ta dodana razvpitost senzacijskega romana pa je med bralci povzročila le še večjo priljubljenost. Popularnost in hkratna provokativnost senzacijskega romana je povzročila tudi mnogo razprav o Newgate romanih]], ki so bili kot predhodniki senzacijskega romana priljubljeni v 30. in 40. letih 19. stoletja. Libretist in dramatik W. S. Gilbert se je na žanr odzval s komično opero Senzacijski roman. Angleški romanopisec Anthony Trollope pa je zapisal, da so najboljši romani hkrati realistični in senzacijski, oboje na najvišji možni stopnji.

Primeri[uredi | uredi kodo]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Nagrajena pisateljica Sarah Waters je izjavila, da je njen tretji, kritično ocenjeni roman Fingersmith mišljen kot poklon preteklemu žanru senzacijskega romana.