Pojdi na vsebino

Samostan Sopoćani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sopoćani
Samostanska cerkev
Samostan Sopoćani se nahaja v Srbija
Samostan Sopoćani
Geografska lega: Sopoćani, Srbija
Osnovne informacije
Polno imeСопоћани
RedSrbska pravoslavna cerkev
Ustanovitev1259 - 1270
Ukinitev1689
Reestablished1926
BlagoslovitevSveta trojica
Ljudje
UstanoviteljKralj Stefan Uroš I.
Kraj
LokacijaRaška, Srbija, blizu izvira reke Raške in Starega Rasa, središča srednjeveške srbske države
Koordinate43°7′8.0″N 20°25′22.1″E / 43.118889°N 20.422806°E / 43.118889; 20.422806
DostopDa
Uradno ime: Stari Ras in Sopoćani
TipKulturni
Kriterijii, iii
Razglasitev1979 (3. zasedanje)
ID #96
RegijaEvropa in Severna Amerika
Uradno ime Samostan Sopoćani
TipKulturni spomenik izjemnega pomena
Razglasitev26. avgust 1947
ID #SK 156

Samostan Sopoćani (srbsko Манастир Сопоћани, Manastir Sopoćani) je nadarbina srbskega kralja Stefana Uroša I.. Zgrajen je bil v letih 1259 do 1270 pri izviru reke Raške v okolici Rasa, središča srbske srednjeveške države. Samostan Sopoćani in Ras sta od leta 1979 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Detajl freske Uspenje presvete Bogorodice, delo Sopoćanskega mojstra okrog leta 1265

V 1160-ih je veliki župan Štefan Nemanja utrdil svojo oblast na prestolu v Raški.[1] Čeprav so Nemanjevi sinovi prejeli naziv kralja in cerkev uveljavili kot neodvisno, tako da so jo razglasili za avtokefalno, razvili gospodarski sistem in kovali denar, je delo Štefana Nemanje ostalo velik vzor in zgled za posnemanje mlajših generacij. Sopoćani so bili zakladnica srbskega kralja Štefana Uroša I., sina Štefana Prvokronanega in Nemanjevega vnuka. Zgradil jih je leta 1260 kralj Štefan Uroš I. kot cerkev, ki naj bi služila kot njegovo pokopališče, sredi 14. stoletja pa jih je razširil in obnovil njegov pravnuk Dušan.[1]

Samostan Sopoćani je nadarbina srbskega kralja Štefana Uroša I., sina Stefana Prvovenčanega in Nemanjevega vnuka. Uroš I. je leta 1260 zgradil cerkev, v kateri naj bi bil pokopan. Okrog nje se je nato zgradil samostanski kompleks, obdan z visokim kamnitim obzidjem z dvojimi vrati.

Cerkev, posvečeno Sveti trojici, je sredi 14. stoletja obnovil in razširil njegov vnuk Dušan. Od nekdanjega večjega samostanskega kompleksa, ki je obsegal številne objekte (jedilnice, stanovanjske stavbe in drugo), je danes ostala le cerkev Svete Trojice. Samostan je bil nekoč obdan z visokim kamnitim obzidjem z dvoje vrat. Dokončanje poslikave glavnih delov cerkve lahko posredno datiramo v obdobje med letoma 1263 in 1270.[2] Freske v glavnih delih cerkve so bile naslikane med letoma 1263 in 1270. Načrt poslikav se je zgledoval po načrtih iz 13. stoletja: v ograjenem prostoru pred oltarjem so bili liturgični prizori, v ladji Kristusova dela za odrešitev duše, v narteksu pa prizori iz Stare zaveze ter dogmatske in eshatološke téme. Naslikani so tudi ikonografski portreti Nemanjićev in zgodovinski prizori iz življenja svetega Simeona in sv. Save. Nadškof Sava II., ki je postal poglavar Srbske pravoslavne cerkve leta 1263, je prikazan v procesiji nadškofov v oltarnem prostoru. Na zahodnem zidu ladje je slavna freska Uspenje presvete Bogorodice. Nekaj izvedencev za srbsko srednjeveško umetnost trdi, da so sopoćanske freske najlepše iz tistega obdobja.[2]

V 16. stoletju so morali menihi zaradi osmanskega nasilja večkrat začasno zapustiti samostan. Osmanski Turki so na enem od svojih pohodov leta 1689 odstranili svinčeno cerkveno streho in samostan zažgali. Menihi so z nekaj dragocenimi relikvijami pobegnili na Kosovo in se niso vrnili. Samostan je ostal več kot dve stoletji zapuščen. Cerkveni oboki in kupola so se zrušili, okoliške zgradbe pa je prekrilo kršje in zemlja. Večina fresk se je kljub temu ohranila v vsej svoji lepoti.

V 20. stoletju se je začel samostan obnavljati in je zdaj naseljen z nekaj menihi. Leta 1979 je Republika Srbija samostan Sopoćani razglasila za Kulturni spomenik izjemnega pomena in ga zaščitila.

Umetnostna zgodovina in vpliv

[uredi | uredi kodo]

Umetnost v Sopoćanih je bila periodično uprizarjana v letih po njenem dokončanju leta 1260. Motivi umetnosti vključujejo krščanske svetnike, nacionalne svetnike, pa tudi škofovske in iluminativne pripovedi krščanstva. Te pripovedi sledijo vrstnemu redu pripovedovanja od leve proti desni, zato jih je treba gledati v določenem vrstnem redu, da jih razumemo.[3] Na klasični umetniški slog cerkve je v veliki meri vplivala poznobizantinska umetnost, kot je na primer bazilika San Vitale in druge bizantinske cerkve.[1] Nekatere freske v cerkvi ponazarjajo prehod bizantinskih umetniških obdobij, od Komnenovega do Paleologovega, saj je bilo veliko poslikav dokončanih med letoma 1263 in 1268. Vnebovzetje z veličastnimi kompozicijami in monumentalnimi figurami je primer tega.[4] Obdobje po ikonoklazmu je prineslo ponovni vzpon teh umetniških slogov v 13. stoletju, v času gradnje samostana. Drugi motivi, ki jih vidimo v cerkvi (kot so vodne ptice in uporaba specifičnih lotosov), kažejo na vplive zgodnje bizantinske umetnosti iz obdobja Justinijana I., čeprav so ti vplivi v cerkvi manj izraziti.[5]

Uresničevanje te umetnosti lahko razdelimo na več različnih obdobij. V letih 1263–1268 so nastale različne poslikave, vključno s poslikavami sinov Štefana Uroša I., Dragutina in Milutina. V letih 1331–1346, v času vladavine kralja Štefana Dušana, se je cerkev razširila in dobila značilnosti stolnice, s čimer se je razširila umetnost in okrasje v eksonarteksu cerkve.[6] Domneva se, da so bile freske v cerkvi dokončane v letih 1335–1371, kar dokazujejo slikarski slogi, ki jih vidimo v drugih bližnjih cerkvah. V letih 1370–1375 je bil v cerkvi zabeležen prvi primer ponovnega slikanja, kopiranje sopoćanskih del pa je ustvarilo sopoćanski slog, ki se je razširil in vplival na druge cerkvene poslikave.[7] V začetku 20. stoletja je umetnost Sopoćanov služila kot navdih za sodobne srbske umetnike.[8]

Umetniška rekonstrukcija

[uredi | uredi kodo]

Leta 1689 so različni dejavniki prispevali k obsežni škodi v cerkvi. Vojna z osmanskimi Turki je povzročila oskrunitev samostana. Poleg tega sta slabo vreme in dolgotrajna izpostavljenost soncu povzročila škodo na večjem delu umetnine. V začetku 20. stoletja sta bili dve obdobji (1925–1929 in 1949–1958), v katerih so se začela obsežna obnovitvena dela. Omeniti velja, da sta bili barvi in ​​jasnosti poslikav obnovljeni, vendar je veliko obrisov zlatih listov na freskah cerkve še vedno težko razločiti.[1]

Pomembna umetnost in tehnike

[uredi | uredi kodo]

Slike

[uredi | uredi kodo]

Freske v Sopoćanih so bile naslikane v podobnem slogu kot bizantinska umetnost, vendar izvor samih umetnikov ostaja neznan.[4] Obstajal je strogo določen niz korakov (polaganje ometa, oblikovanje z ogljem, nanašanje opsisa v različnih plasteh itd.), ki so jih ti umetniki običajno upoštevali. Vendar so obstajale izjeme od te metode, kot je to v primeru Marijinega vnebovzetja, ki je bilo preslikano čez vidne ločilne črte, ki so običajno izbrisane. Nekateri zgodovinarji menijo, da je to posledica umetnikove napake.[9] ++Marijino vnebovzetje++ je še en primer pozne komnenske freske, za katero je značilna uporaba razpršenega pripovednega linearnega sloga. Nekatere izmed bolj vidnih fresk v cerkvi so imele v obrisih nanesene zlate tesere, kar je odločitev, ki jo je sprejel Štefan Uroš I., da bi zagotovil večji občutek vizualne veličine.[10]

Ikonografija

[uredi | uredi kodo]

Povpraševanje po prenosnih ikonah je nastalo zaradi bizantinskega vpliva in uvedbe ikonostasa v cerkvah.[11] Ikone v Sopoćanih v veliki meri predstavljajo matriarhalno ideologijo, ki med drugim prikazuje življenje in smrt Device Marije.[9] Portreti teh ikon so vključevali tehnike in simboliko iz bizantinskega in zgodnejšega rimskega sloga, ki poudarja položaj glave, pa tudi moške in ženske lastnosti rok. Na primer, leva roka je bila pogosto obravnavana kot ženska, saj drži knjige ali svete spise. Desna roka je bila obravnavana kot moška, ​​saj drži meč, križ ali sulico.[12] Te lastnosti je mogoče videti na ikonah mučencev, svetnikov, apostolov in evangelistov v Sopoćanih. Upodobitve figur na teh ikonah so sočasne z razvojem naturalizma v slikarstvu, ki ga najdemo v drugih bizantinskih ikonah in mozaikih, kot je Deisis v Hagiji Sofiji.[13]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Grobovi

[uredi | uredi kodo]

V samostanski cerkvi so pokopani

  • Stefan Uroš I.,
  • Ana Dandolo, druga žena Stefana Prvovenčanega in mati Stefana Uroša I. in
  • Joanikij I., peti srbski nadškof (1272-1276)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 Rajković, Mila (1963). Sopoćani. Jugoslavija. str. 5–6.
  2. 1 2 Ivić, Pavle (1995). The History of Serbian Culture. Porthill Publishers. str. 108–110. ISBN 9781870732314.
  3. ↑ Upadhya 1994, str. 25.
  4. 1 2 Kazhdan, Alexander; Talbot, Alice-Mary; Cutler, Anthony; Gregory, Timothy; Sevcenko, Nancy (1991). The Oxford Dictionary of Byzantium. New York: Oxford University Press. str. 1929.
  5. ↑ Upadhya 1994, str. 283.
  6. ↑ Upadhya 1994, str. 28.
  7. ↑ Upadhya 1994, str. 29.
  8. ↑ Upadhya 1994, str. 30.
  9. 1 2 Upadhya 1994, str. 214.
  10. ↑ Upadhya 1994, str. 215.
  11. ↑ Schug-Wille, Christa (1969). Art of the Byzantine World. New York: Abrams. str. 210.
  12. ↑ Upadhya 1994, str. 150.
  13. ↑ Cormack, Robin (2000). Byzantine Art. Oxford, New York: Oxford University Press. str. 202. ISBN 978-0-19-284211-4.

Vir

[uredi | uredi kodo]
  • Vojislav Đurić. Sopoćani. Prosveta, Beograd, 1991.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Samostan_Sopoćani&oldid=6679593«