SMS Kaiserin Elisabeth

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
SMS Kaiserin Elisabeth
SMS Kaiserin Elisabeth.jpg
SMS Kaiserin Elisabeth
Zgodovina Austria-Hungary-flag-1869-1914-naval-1786-1869-merchant.svg
Tip zaščitena križarka
Avtorizacija 1887
Začetek gradnje 1. julija 1888
Ladjedelnica Seearsenal Pola, Pula, danes Hrvaška
Splovitev 25. septembra 1890
Sprejeta v uporabo 24. novembra 1892
Usoda samopotopljena 2. novembra 1914
Splošni podatki
Teža 3967 ton
Dolžina 103,68 m
Širina 14,75 m
Izpodriv standardni 3967 m
Pogon 2 parna stroja trikratne ekspanzije s 4 cilindričnimi kotli, 8000 KS, 2 vijaka
Hitrost 16 vozlov (6400 KS), 19 vozlov (8000 KS) [1] , največja 20 vozlov (35 km/h)
Posadka 401 mornarjev, 28 oficirjev
Oborožitev 1892:
  • 2 × 240 mm Krupp L/35-C top model 1886
  • 6 × 150 mm Krupp L/35-C top model 1886
  • 5 × 47 mm Hotchkiss L/44 (SFK) top hitrostrelni
  • 4 × 47 mm Hotchkiss L/33 (SFK) top hitrostrelni
  • 2 × 37 mm Hotchkiss L/33 (SFK) top hitrostrelni
  • 2 × 70 mm Uchatius L /15 top
  • 4 × 400 mm nadvodne torpedne cevi, po dve na boku

po prenovi 1905-1906:

  • 2 × 150 mm Škoda L/40-C (SLG) top model 1896
  • 6 × 150 mm Krupp L/35-C (SLG) top model 1899 (prenovljeni)
  • 12 × 47 mm Škoda L/44-C (SFK) top model 1897 hitrostrelni
  • 2 × 47 mm Škoda L/33-C (SFK) top model 1890 hitrostrelni
  • 2 × 70 mm Škoda L/18-C Boots und Landungsgeschütze top model 1895
  • 4 × 400 mm nadvodne torpedne cevi, po dve na boku
Drugo
Oboroženi konflikti Prva svetovna vojna

SMS Kaiserin Elisabeth je bila torpedna križarka razreda Franz Joseph I, avstro-ogrske vojne mornarice. Poimenovana je bila po cesarici Elizabeti, ženi cesarja Franca Jožefa I. Skupaj s sestrsko križarko SMS Kaiser Franz Joseph I sta bili grajeni kot odgovor na novi italijanski križarki Giovanni Bausan (1883) in Etna (1885), ter sta omogočali tudi prekomorsko plovbo.

Križarki razreda Franz Joseph I so prvotno klasificirali kot Torpedorammkreuzer, nato kot Große Kreuzer. Po predelavi v letih 1904–1906 sta bili uvrščeni kot lahki križarki (Kleine Kreuzer).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

SMS Kaiserin Elisabeth je bila splovljena leta 1892 v Pulju.

Azijska misija 1892–1893[uredi | uredi kodo]

Azijska misija 1904–1905[uredi | uredi kodo]

Azijska misija 1913–1914 in prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Križarka je leta 1913 v Vzhodno Azijo odplula na šesto, poslednjo misijo, z okoli 425-člansko posadko pod poveljstvom Istrana, kapetana fregate Richarda Markowitza [2] (v drugih virih: Makoviz). V posadki na tem potovanju je bilo poleg pripadnikov drugih narodov in Hrvatov tudi več Slovencev: Ivan Skušek, mornariški komisar 1. reda [3], Anton Lipovž, mornar 1. reda[4], Ivan Lešnik, nižji strojnik in elektromehanik, Leopold Voje, mornar 1. reda torpedne stroke, Viljem Pečar, mornar 2. reda, Franc Malalan, Anton Rijoza, Gašper Mesesnel, Josip Prinčič, Alojz Brišnik, Alojz Barič, Josip Kralj [5] in še drugi, o katerih pa še ni točnih podatkov o narodni pripadnosti.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je križarka sodelovala pri obrambi nemške mornariške baze Tsingtao na Kitajskem[2] , ki so jo od 25. avgusta 1914 oblegali Japonci in zavezniki. [6] V pristanišču Tsingtao kolonije Kiaučou so se poleg avstro-ogrske križarke nahajale še nemške vojne ladje: lahka križarka Cormoran, topovnjače Iltis, Jaguar, Tiger in Luchs ter torpedovka S90. Ladijsko posadko so med obleganjem razdelili v dve skupini; ena je upravljala z ladjo, medtem ko je druga okrepila nemško kopensko posadko. 6. septembra 1914 se je zgodil prvi letalski napad na vojno ladjo v zgodovini, ko je japonsko letalo Farman z nosilke hidroplanov Wakamiya neuspešno napadlo SMS Kaiserin Elisabeth z bombami.[7] [8]

Ob začetku obleganja sta križarka Kaiserin Elisabeth in Jaguar izvedli protinapad. Pozneje so 150 mm in 47 mm ladijske topove s SMS Kaiserin Elisabeth odstranili ter jih namestili na kopno, v t. i. »Batterie Elisabeth«[3]. Ker je zavezniško obleganje s kopnega in morja nezadržno napredovalo, so posadke vojaška plovila, ujeta v pristanišču, same potopile. Cormoran, Iltis ter Luchs 28. septembra, S90 17. oktobra in Tiger 29. oktobra. SMS Kaiserin Elisabeth so potopili 2. novembra 1914 [3], na dan predaje baze 7. novembra 1914 [3] pa še topovnjačo Jaguar.

Obleganje oporišča Tsingtao, japonska litografija

Ujetništvo[uredi | uredi kodo]

Nekatere zajete oficirje s SMS Kaiserin Elisabeth so po predaji odpeljali v konfinacijo v Peking [3]. Na Kitajskem so v ujetništvu ostali v Tjandžinu zajeti mornarji, ki so se vračali na SMS Kaiserin Elisabeth, pa tudi člani mornariških odredov v Tjandžinu (Tianjin) in Pekingu (trije častniki in 150 mož, vključno z 30-imi iz odreda avstrijskega veleposlaništva v Pekingu). [9]

S transportno ladjo so nemške vojne ujetnike prepeljali v taborišče Bandō na Japonskem , poveljnika ladje, sedem častnikov in 292 avstro-ogrskih mornarjev s SMS Kaiserin Elisabeth pa so na Japonskem razporedili v petih ujetniških taboriščih, večino v največje novozgrajeno taborišče na planoti Aonogahara blizu Kobeja in v taborišče Narashino, kjer so z njimi Japonci korektno ravnali. [10]

Razno[uredi | uredi kodo]

Po informaciji mag. Bernarda Šrajnerja, svetovalca na slovenskem veleposlaništvu v Pekingu nameravajo Kitajci s pomočjo nemškega zbirateljskega kluba starin iz Münchna v bližnji prihodnosti dvignili ostanke SMS Kaiserin Elisabeth z morskega dna. [3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Barovič, Jože (2005). Mornarica dvojne monarhije v I. svetovni vojni. samozaložba avtorja. str. 40. COBISS 2022207. 
  2. ^ 2,0 2,1 Barovič, Jože (2005). Mornarica dvojne monarhije v I. svetovni vojni. samozaložba avtorja. str. 49. COBISS 2022207. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Čeplak Mencin, Ralf (2012). V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitajsko. Darima. str. 102. COBISS 262382336. ISBN 978-961-257-042-2. 
  4. ^ "Iz japonskega templja osem let bežal domov". Slovenske Novice (Delo d.d.) 349 (23. december 2015): 6. 
  5. ^ Marinac, Bogdana (2017). Čez morje na nepoznani Daljni vzhod. Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. str. 149. COBISS 292889856. ISBN 978-961-94328-1-5. 
  6. ^ Piekalkiewicz Janusz (1996). Prva svetovna vojna. DZS, d.d. str. 168. COBISS 58847488. ISBN 86-341-1484-8. 
  7. ^ Donko, Wilhelm M.: „Österreichs Kriegsmarine in Fernost: Alle Fahrten von Schiffen der k.(u.)k. Kriegsmarine nach Ostasien, Australien und Ozeanien von 1820 bis 1914“ (Berlin, 2013), str. 4, 156-162, 427.
  8. ^ Lazar, Tomaž (2017). Poti samurajev, japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem: Slovensko odkrivanje Japonske. Narodni muzej Slovenije. str. 40. COBISS 28999999872. ISBN 978-961-6981-15-6. 
  9. ^ Marinac, Bogdana (2017). Čez morje na nepoznani Daljni vzhod. Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. str. 156. COBISS 292889856. ISBN 978-961-94328-1-5. 
  10. ^ Marinac, Bogdana (2017). Čez morje na nepoznani Daljni vzhod. Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. str. 157. COBISS 292889856. ISBN 978-961-94328-1-5. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barovič, Jože Mornarica dvojne monarhije v I. svetovni vojni, Maribor, 2005 (COBISS)
  • Marinac, Bogdana Čez morje na nepoznani Daljni vzhod, Pomorski muzej Piran, Piran, 2017 (COBISS)
  • Lazar, Tomaž Japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 2017, (COBISS)
  • Čeplak Mencin, Ralf V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitajsko, Darima, Ljubljana, 2012, ISBN 978-961-257-042-2 (COBISS)
  • Donko, Wilhelm M. Österreichs Kriegsmarine in Fernost: Alle Fahrten von Schiffen der k.(u.)k. Kriegsmarine nach Ostasien, Australien und Ozeanien von 1820 bis 1914, Berlin, 2013
  • Greger, René Austro-Hungarian Warships of World War I, London, Ian Allan, 1976, ISBN 0-7110-0623-7
  • Gogg, Karl Österreichische Kriegsmarine 1848-1918, Salzburg, 1967

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]