Rečica ob Savinji
Rečica ob Savinji | |
|---|---|
 | |
  Rečica ob Savinji Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°19′29.21″N 14°55′21.84″E / 46.3247806°N 14.9227333°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Savinjska |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska |
| Občina | Rečica ob Savinji |
| Površina | |
| • Skupno | 2,18 km2 |
| Prebivalstvo (2025)[1] | |
| • Skupno | 497 |
| • Gostota | 230 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 3332 Rečica ob Savinji |
| Zemljevidi | |
Rečica ob Savinji je naselje v Zgornji Savinjski dolini ob potoku Rečica, po katerem je naselje tudi poimenovano. Kraj je središče leta 2006 nastale občine Rečica ob Savinji, prej je bilo del občine Mozirje.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Na Rečici so našli črepinje prazgodovinske keramike, na bližnjih Praznikovih njivah pa je bilo več rimskih gomil, ki so razen dveh ohranjenih in poškodovanih že uničene.[2]
Kot naselje je bila Rečica prvič omenjena v listini z dne 18. september 1231 (kot Riez), ko je v župnijski cerkvi sv. Kancijana zboroval oglejski patriarh Bertold Andeški z mnogimi cerkvenimi dostojanstveniki, ki so sodili dvema roparjema gornjegrajskega samostana.
Prvi znani lastniki kraja so bili gospodje de Chagere, ki so ga leta 1140 hkrati z ostalo gornjegrajsko gospoščino darovali oglejskemu patriarhatu. Ta je tu zgradil dvor in namestil gospode Rečičke kot svoje vazale. V prvi polovici 14. stoletja je Rečica postala trg,[2] te je skupaj s sodnimi pravicami 2. februarja 1585 potrdil osmi ljubljanski škof Janez Tavčar (1544-1597), ki je na Rečici imel svoj »dvor« (hišna št. Rečica 54).
Šolo je kraj dobil leta 1777. Krajevne znamenitosti so: sramotilni kamen, edini v Zgornji Savinjski dolini in eden izmed štirinajstih v Sloveniji, Tavčarjev dvor in cerkev sv. Kancijana, ki je prvič omenjana že leta 1173, po požaru 1799 pa na novo postavljena leta 1804. Pri naselju se razprostira Rečičko polje.
Marca 1942 so se nekateri domačini povezali za odpor proti okupatorju, nakar so v začetku leta 1943 osnovali odbor OF. Okupator je ustrelil kot talce 6 ljudi, 9 pa jih je umrlo v koncentracijskih taboriščih. Sredi trga je spomenik padlim borcem NOB in žrtvam okupatorjevega nasilja.[2] Do 1955 je bil sedež občine v obsegu sedanjega krajevnega urada, ki pa je veliko manjši od predvojne občine, saj ji je veliko krajev odvzela po vojni osnovana občina Nazarje.[2]
Prebivalstvo
[uredi | uredi kodo]V letu 1880 je imela vas 59 hiš in 359 prebivalcev, med katerimi je bilo 162 žensk in 197 moških. Vsi prebivalci so bili katoličani in slovensko govoreči, brez prisotnosti protestantov, judov ali drugih jezikovnih skupin.[3]
V naslednjih desetletjih se je število hiš povečalo, 69 leta 1890 in 1900 ter 78 leta 1910. Število prebivalcev se je najprej povečalo na 414 leta 1890, nato pa se je zmanjšalo na 381 leta 1900 in 377 leta 1910. Število žensk je bilo v tem obdobju precej stabilno, medtem ko se je število moških zmanjšalo, kar je vplivalo na skupno zmanjšanje prebivalstva proti začetku 20. stoletja.[3]
Prebivalci so ostali pretežno katoličani in slovensko govoreči, z manjšimi izjemami: nekaj oseb je govorilo nemški jezik (5), ena oseba pa je spadala v drugo versko skupino. Podatki kažejo na rast števila hiš, a rahlo upadanje prebivalstva v začetku 20. stoletja.[3]
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Cerkev svetega Kancijana
.JPG)
Opombe
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- 1 2 3 4 Savnik, Roman, ur. (1976). Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Zv. 3. Ljubljana: Državna založba Slovenije. str. 236. COBISS 18172417.
- 1 2 3 Specialni krajevni repetorij za Štajersko. Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel. Zv. 4. Dunaj: Cesarskokraljeva dvorna in državna tiskarna. 1918. COBISS 41666305.
