Razbojniki iz močvirja Ljanšan
 Stran z lesorezom tiskane knjige Razbojniki iz močvirja Ljanšan, prinesen v København v zgodnjem 17. stoletju | |
| Avtor | Ši Najan (predmet akademske debate) |
|---|---|
| Naslov izvirnika | 水滸傳 |
| Država | Kitajska |
| Jezik | pisna ljudska kitajščina |
| Žanr | izmišljen zgodovinski roman |
Datum izida | nezanesljiv, verjetno sredi 14. stoletja, zagotovo pa pred letom 1524 |
| COBISS | 1585665 |
Izvorno besedilo | 水滸傳 kitajsko Wikivir |
| Razbojniki iz močvirja Ljanšan | |||||||||||||||||||||||||||||
.svg) Naslov romana v tradicionalni (zgoraj) in poenostavljeni kitajski pisavi | |||||||||||||||||||||||||||||
| Tradicionalno kitajsko | 水滸傳 | ||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Poenostavljeno kitajsko | 水浒传 | ||||||||||||||||||||||||||||
| Dobesedni pomen | "Zgodba z roba močvirja" | ||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||
Razbojniki iz močvirja Ljanšan (kitajsko 水滸傳 / 水浒传, pinjin Shuǐhǔ Zhuàn) je slovenski naslov enega od najzgodnejših kitajskih romanov, napisanih v ljudski mandarinščini. Avtorstvo romana se pripisuje Ši Najanu.[1] Naslov se prevaja tudi kot Izobčenci z močvirja, Vsi ljudje so bratje in drugače.
Zgodba, postavljena v dinastijo Severni Song in obdobje okoli leta 1120, pripoveduje o tem, kako se je skupina 108 izobčencev zbrala na gori Ljan (ali Ljanšanskem močvirju), da bi se uprla vladi. Kasneje so bili izobčenci amnestirani in vključeni v vladne enote za borbo proti nomadskim osvajalcem iz dinastije Ljao in drugim upornikom.
Avtorstvo knjige se tradicionalno pripisuje Ši Naj'anu (1296–1372), vendar se roman prvič omenja šele leta 1524 med vladavino Džjandžinga iz dinastije Ming. Časovno neskladje je sprožilo dolgotrajno akademsko razpravo o tem, kdaj je bil roman dejansko napisan in kateri zgodovinski dogodki so navdihnili avtorja, da ga je napisal.[1]
Roman velja za eno od mojstrovin zgodnje ljudske domišljije in kitajske književnosti[2] in bralce seznanja s številnimi najbolj znanimi liki kitajske književnosti, kot so Vu Song, Lin Čong, Pan Džinljan, Song Džjang in Lu Džišen. Roman je pomembno vplival tudi na razvoj leposlovja drugod v vzhodni Aziji, na primer v japonski književnosti.[3][4]
Vsebina[uredi | uredi kodo]
Roman se začne z opisom, kako vojskovodja Hong Šin osvobodi duhove 108 ozvezdij izpod kamnite želve v taoističnem središču Longhušan. Naslednje poglavje opisuje vzpon Gaoja z vzdevkom Gao Čju, glavnega antagonista zgodbe. Postane tesen sodelavec cesarja Hujdzonga in vodja palačne straže. Kasneje Gao Čju izkoristi svoj položaj in izžene učitelja sabljanja Vang Džina iz prestolnice. Vang Džin pobegne v Janan in na poti sreča Ši Džina, ki postane njegov učenec. Naslednjih nekaj poglavij govori o Lu Daju, poveljniku obmejnih čet v Jananu, ki je zagrešil zločin in se je bil prisiljen skriti. Ko postane menih, prejme ime Lu Džišen. Pripoved se nato premakne na njegovega zapriseženega brata Lin Čonga, ki ga je Gao Čju neupravičeno izgnal v Cangdžov, vendar se mu uspe osvoboditi. Lin Čong se pridruži razbojnikom, ki živijo na gori v območju Ljangšanbo. Naslednja zgodba vključuje krajo rojstnodnevnih daril dostojanstvenika Cai Džina, ki so jo zagrešili Čao Gaj, poglavar vasi Dongčicun, in njegovih sedem prijateljev. Grešnike odkrijejo in so prisiljeni pobegniti v Ljangšanbo, kjer je Čao Gaj izvoljen za vodjo razbojnikov. Kasneje se skupini pridruži vedno več novih članov in njihove zgodbe se postopoma združijo v eno. Čao Gaj kasneje umre zaradi rane, njegovo mesto na čelu razbojnikov pa prevzame Song Džjang, nekdanji uradnik iz Junčenga.
Naslednja poglavja pripovedujejo o spopadih roparjev z uradnimi sonškimi oblastmi in zmagi nad njimi. Po zmagi jih cesar Hujdzong pomilosti in mu pomagajo v boju proti državi Liao.
Zgodovina dela[uredi | uredi kodo]
Roman odraža nekatera zgodovinska dejstva, povezana z uporom v 1120. letih pod vodstvom Song Džanga v času dinastije Song. Podatki o njegovem življenju so zelo protislovni. Zgodovina Songa omenja, da se cesarske čete niso mogle upreti prebivalcem Song Jianga in da je bilo odločeno, da se jim podeli amnestija in jih pošlje proti upornikom, ki so delovali v provincah Džedžjang in Anhui in jih je vodil Fan La.[5] Zgodbe o plemenitih roparjih iz Ljanšana, ki se skrivajo pred nepravičnimi oblastniki in se z njimi borijo za dobro ljudi, so bile med ljudmi razširjene in so se dolgo prenašale ustno. V času dinastije Juan so se dotlej izključno ustne zgodbe prenesle v gledališke igre in se v času dinastije Ming zapisale v obliki romana. Ker se izvirnik ni ohranil, je nemogoče reči, kako je izgledal.
Za najzgodnejšo ohranjeno izdajo velja izdaja Guo Šuna iz 16. stoletja, ki je imela 100 poglavij, vendar je bila brez pomembnega pesniškega dela. Leta 1585 je Li Dži ponovno objavil in komentiral roman, obnovil odstranjene verze in napisal avtorjev predgovor. Leta 1614 sta Jang Tingčjen in Juan Vuja objavila izdajo s 120 poglavji, ki je vključevala vse takrat znane zgodbe o junakih Ljangšanboja, vključno s kampanjami proti Tjan Huju in Vang Čingu, kar je bila najbolj popolna različica romana. Za najbolj priljubljeno se je izkazala izdaja iz leta 1641, ki ima le 70 poglavij. Uredil jo je slavni teoretik in literarni zgodovinar Džin Šengtan (1608-1661). On je bil tisti, ki je uveljavil mnenje, da je bil roman napisan v obliki baguja, osemdelnega izpitnega eseja, uvedenega v času dinastij Ming in Čing. Prav on je uveljavil tudi mnenje, da so razbojniki iz Ljangšanboja v nekaterih svojih dejanjih vredni občudovanja, na splošno pa so pustolovci, lažnivci in zločinci.
Po gibanju 4. maj in povečanem zanimanju za "skupno književnost" se je začela znanstvena analiza romana. Leta 1920 je prof. Hu Ši ponovno objavil šanghajsko različico romana, ki jo je uredil Vang Juanfang, in popolnoma spremenil poglede na Razbojnike. Z analizo besedila je bilo ugotovljeno, da v obdobju dinastije Juan zgodbe o junakih Ljanšana še niso bile zbrane v eno delo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je Džin Šengtanova različica s 70 poglavji kreativna predelava že obstoječega besedila. Identiteta avtorja različice s 70 poglavji ni bila nedvoumno ugotovljena in še vedno ni znano, kdo točno se skriva za psevdonimom Ši Najan. Avtorstvo različice s 100 poglavji se pripisuje Lo Kuančungu, kateremu se pripisuje tudi avtorstvo Romance treh kraljestev. Na podlagi primerjav s korejskimi in japonskimi pustolovskimi romani je bilo ugotovljeno, da so Razbojniki prodrli v te dežele v obdobju dinastija Ming v obliki iger zaju.
Slovenski prevod[uredi | uredi kodo]
Slovenski prevod je pod naslovom Razbojniki iz močvirja Ljanšan: kitajski roman iz davnih časov izdala Cankarjeva založba v Ljubljani leta 1960.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 温庆新 (2014). »关于《水浒传》成书时间研究的方法论思考« [Thoughts on the historiography of the methodology of dating the Water Margin]. 清华大学学报哲学社会科学版. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2021.
- ↑ Li (2001), str. 626.
- ↑ Hedberg, W. (2020). HISTORIES OF READING AND NONREADING: Shuihu zhuan as Text and Touchstone in Early Modern Japan. In The Japanese Discovery of Chinese Fiction: The Water Margin and the Making of a National Canon (pp. 54-94). New York: Columbia University Press. doi:10.7312/hedb19334.7
- ↑ Theo D'haen; David Damrosch; Djelal Kadir, ur. (2011). The Routledge Companion to World Literature. Routledge. str. 464–475. ISBN 9780415570220. OCLC 900201453.
- ↑ Палат 1967.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
