Radiestezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Radiestezija (iz radiation, žarčenje in grške besede aisthesis, občutenje) je zmožnost zaznavanja »sevanja« živih organizmov, mrtvih organizmov in predmetov ter mineralov. Spada v področje paranormalnih ali parapsiholoških pojavov pri določenem številu ljudi. Pojav je bil znan že pri najstarejših ljudstvih, Perzije, Egipta, Indije, Kitajske, Grčije, vse do današnjih dni. Tudi v Evropi so živela ljudstva, ki so bila poleg Grkov dobra v tej dejavnosti, znani sta zlasti Etruščani in Kelti. Sedanji termin se je pričel uporabljati v Evropi po letu 1930. Francoski opat Mermet je leta 1920 pričel po francoskih bolnišnicah diagnosticirati bolnike s pomočjo nihala in svoja dognanja zapisal v knjigo Principi in praksa radiestezije (Principles and Practice of Radiesthesia).

Razvoj radiestezije na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Obstajajo pisani viri o zgodnjem obstoju radiestezije na Slovenskem z poimenovanjem bajaličarstvo. Uporabljali so ga iskalci vode, rud, zakladov itd. Opise bajaličarstva je dal že Janez Vajkard Valvasor v svojem velikem književnem delu Slava vojvodine Kranjske. V dvajsetem stoletju so se na Slovenskem resno ukvarjali z radiestezijo elektro inženir Geč, Pavel Matej Rak, Stane Andrej Oblak, kateri so napisali tudi svoje učbenike za to dejavnost.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Pavel Matej Rak- učbenik Radiestezija in bajaličarstvo na Slovenskem, izšlo v samozaložbi 1988. Ljubljana,
  • Stane Andrej Oblak- Moja šola Radiestezije in Bioterapije, izšlo v samozaložbi 1989. Kranj,

Glej tudi[uredi | uredi kodo]