Protovestiarij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Naslova se ne sme zamenjavati z naslovom protovestiarit iz obdobja Paleologov.

Protovestiarij (grško πρωτοβεστιάριος [protovestiários], prvi vestiarij) je bil visok bizantinski dvorni položaj, prvotno rezerviran za evnuhe.[1] V poznem bizantinskem obdobju (12.-15. stoletje) je pomenil najvišjega državnega finančnega uradnika. Naslov so privzele tudi srednjeveške srbske države.

Zgodovina in funkcije[uredi | uredi kodo]

Naslov je se je prvič potrjeno uporabil leta 412 kot comes sacrae vestis za dvorjana, ki je skrbel za cesarjeva »sveta oblačila« (latinsko sacra vestis) in je bil podrejen upravniku cesarjeve spalnice (praepositus sacri cubiculi). V 7. stoletja se je začela uporabljati grška različica naslova oikeiakon vestiarion (οἰκειακόν βεστιάριον, osebni garderober). Kot tak se je razlikoval od položaja skrbnika cesarjeve garderobe (basilikon vestiarion), za katero je skrbel hartoularios tou vestiariou.[2][3] V cesarjevo zasebno garderobo je spadal tudi del cesarjeve osebne zakladnice in številno osebje.[2]

Protovestiarij je bil na dvorni hierarhiji uvrščen na drugo mesto. Nad njim je bil samo njemu nadrejeni parakoimomenos. V. 9.-11. stoletju so protovestiarije imenovali za generale in ambasadorje,[1] v 11. stoletju pa je njihova pomembnost še bolj zrasla in zasenčila kuropalata.[4] Naslov se je kasneje preoblikoval v častni naslov in se začel podeljevati tudi članom cesarske družine in ne samo evnuhom.[5] Naslov se je kot tak ohranil do poznega obdobja Paleologov. Njegovi nosilci so bili visoko stoječi ministri in bodoči cesarji.[1]

Ženska različica naslova je bila protovestiaría (πρωτοβεστιαρία), ki je bila predstojnica cesaričinih služabnic.

Protovestiarije so dokazano imeli tudi zasebniki, pri katerih so služili kot predstojniki služinčadi in zakladniki.[1]

Ugledni protovestiariji[uredi | uredi kodo]

Srbija[uredi | uredi kodo]

Naslov protovetiarija so kot protovestijar, protovistijar ali protovestiar[6] privzele tudi srednjeveške srbske države. Opravljal je posle finančnega ministra.[7] Po pisanju Johna V.A. Finea je položaj običajno zasedal kakšen trgovec iz Kotora, ki se je spoznal na finance in knjigovodstvo. Protovestijariji in logoteti so pogosto služili tudi kot diplomati. Pošiljali so jih predvsem na zahod, ker so meščani Kotorja govorili tudi italijansko in latinsko.[8]

Zapis, ki je bil narejen med vladavino kralja Stefana Uroša I. (vladal 1243–1276) pravi,[9] da je Stefan Dušan (vladal 1331-1355) ob svojem kronanju povišal plemstvo in duhovništvo in za protovestijarija imenoval komornika Nikola Buća iz Kotora.[7][10][11] Njegovo moč najbolje dokazuje ljudski pregovor, ki izhaja iz njegovega imena in pravi: »Car bi dal, Buća pa ne«.[12][13][14] Plemiška družina Buća je dala več protovestijarijev, med njimi Nikolajevega nečaka Trifuna Mihajlova Buća (1357), enega od najvplivnejših osebnosti tistega časa, ki je služil Dušanovemu nasledniku Urošu V..[14]

Tvrtko I. Kotromanić, bosanski ban (1353—1377) in kralj (1377—1391), je po prihodu na prestol po srbskem zgledu uvedel položaja logoteta and protovestijarija. Njegov prvi protovestijarij je bil Dubrovčan, kapedan Ratko, ki je bil na ta položaj imenovan leta 1378.[15] Zetski vladika Balša II. (1378—1385) je položaj protovestijarija uvedel po osvojitvi Drača spomladi 1385. Na ta položaj je imenoval Filipa Barelija.[16]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Kazhdan 1991, str. 1749.
  2. 2,0 2,1 Bury 1911, str. 125.
  3. Haldon 1997, str. 181.
  4. Gibbon 1860, str. 242.
  5. Holmes 2005, str. 84.
  6. Blagojević 2001, str. 119.
  7. 7,0 7,1 Novaković 1966, str. 148.
  8. Fine 1994, str. 313–314.
  9. Ćirković Sima (1999). Leksikon srpskog drednjeg veka. Znanje, str. 596.
  10. Fine 1994, str. 651.
  11. Blagojević 2001, str. 188.
  12. Kostić (2001). Nemanjići i Boka.
  13. Vizantološki institut 2004, str. 389–390.
  14. 14,0 14,1 Kalezić 1970, str. 130.
  15. Vladimir Ćorović (1923). Luka Vukalović i hercegovački ustanci od 1852-1962. g., 45-47.
  16. Ruža Ćuk (1986). Serbia and Venice in the 13th and the 14th century. Prosveta. str. 164.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Blagojević, Miloš (2001). Državna uprava u srpskim srednjovekovnim zemljama. Službeni list SRJ.
  • Bury, John Bagnell (1911). The Imperial Administrative System of the Ninth Century - With a Revised Text of the Kletorologion of Philotheos. London: Oxford University Press.
  • Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-08260-5. 
  • Gibbon, Edward (1860). The History of the Decline and Fall of the Roman Empire. New York, New York: Harper & Brothers.
  • Haldon, John F. (1997). Byzantium in the Seventh Century: The Transformation of a Culture. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-31917-1. 
  • Holmes, Catherine (2005). Basil II and the Governance of Empire (976–1025). Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-927968-5. 
  • Kalezić, Danilo (1970). Kotor. Grafički zavod Hrvatske.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6. 
  • Novaković, Stojan (1966). Iz srpske istorije. Matica srpska.
  • Vizantološki institut (2004). Zbornik radova, 41–42. Beograd. Vizantološki institut. Srpska akademija nauka i umetnosti.