Pojdi na vsebino

Prizrenska liga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prizrenska liga
Lidhja e Prizrenit
Hiša, kjer so ustanovili Prizrensko ligo
Štirje popolnoma avtonomni osmanski vilajeti (Skadar, Janina, Monastir in Kosovo), kot jih je predlagala Prizrenska liga
Nastanek10. junij 1878 (1878-06-10)
Ustanovitelj47 albanskih begov
Ukinitevapril 1881
Namenavtonomija Albancev
SedežHiša skupščine Prizrenske lige, Prizren, zdaj Kosovo
Kraj
Predsednik uprave albanske Prizrenske lige
Abdyl Frashëri
Ključni ljudje
Abdyl Frashëri
Ali Paša Gucije
Pandeli Sotiri
Ymer Prizreni

Prizrenska liga (albansko: Besëlidhja e Prizrenit ali Lidhja e Prizrenit), uradno Liga za obrambo pravic albanskega naroda (albansko: Lidhja për mbrojtjen e të drejtave të kombit Shqiptar), je bila albanska politična organizacija, uradno ustanovljena 10. junija 1878 v starem mestnem jedru Prizrena v Kosovskem vilajetu Osmanskega cesarstva. Aprila 1881 je bila liga zatrta.

Sanstefanski in Berlinski sporazum iz leta 1878 sta območja, naseljena z Albanci, dodelila različnim državam. Nezmožnost Visoke porte, da bi zaščitila interese regije, ki je bila 70-odstotno muslimanska in večinoma zvesta režimu, je prisilila albanske voditelje, da so organizirali lastno obrambo in razmišljali o ustanovitvi avtonomne uprave, kakršno so imele Srbija in druge donavske kneževine pred njihovo neodvisnostjo.[1]

Liga je bila ustanovljena na srečanju 47 osmanskih begov. Začetno stališče lige je bilo predstavljeno v dokumentu, znanem kot Kararname. V tem dokumentu so albanski voditelji poudarili svojo namero, da vzpostavijo avtonomijo znotraj Osmanskega cesarstva, izrazili podporo Porti in razglasili, da se bodo "z orožjem borili za obrambo celovitosti ozemlja Albanije". Dokument ni izrecno omenjal reform, šolstva, avtonomije ali združitve albanskega prebivalstva znotraj enega vilajeta, vendar se je pod vplivom Abdyla Frashërija to začetno stališče kmalu korenito spremenilo in privedlo do zahtev po neodvisni albanski državi in odprte vojne proti Osmanskemu cesarstvu.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Rusko-turška vojna leta 1877 in 1878 je zadala odločilen udarec osmanski oblasti na Balkanskem polotoku. Krhka oblast se je obdržala le še v Albaniji in vzhodnem Balkanu. Albanski strah, da bodo ozemlja, ki so jih naseljevali, razdeljena med Črno goro, Srbijo, Bolgarijo in Grčijo, je spodbudil naraščanje odpora.[2][3]

Prvi povojni in neuspešni Sanstefanski sporazum, podpisan 3. marca 1878, je območja, ki jih je zahtevala Prizrenska liga, dodelil Srbiji, Črni gori in Bolgariji.[3] Avstro-Ogrska in Združeno kraljestvo sta sporazum blokirala, ker je Rusiji podelil prevladujoč položaj na Balkanu in s tem porušil evropsko ravnovesje sil.[4][5] Spor naj bi bil rešila mirovna konferenca, sklicana pozneje istega leta v Berlinu.[6][7]

Splošne razmere so Albance spodbudile k organizaciji lokalnih svetov za narodno rešitev z namenom zaščite ozemelj, naseljenih z Albanci.[8][9] Do konca leta 1877 je vprašanje obrambe ozemeljske celovitosti postalo težavno. Srbi so 13. decembra 1877 napovedali vojno Osmanskemu cesarstvu, kar je storila tudi Črna gora.[8][9] Obe državi je podpirala ruska vojska in obe sta okrepili svoje napade na severne dele Albanije. Albanci niso mogli hkrati braniti več regij in mest na severovzhodu in severozahodu Albanije.[10] Po okupaciji teh ozemelj so osmanski upravitelji, večinoma albanskega porekla, pobegnili ali so bili izgnani. Med rusko-turško vojno je prodirajoča srbska vojska izgnala večino muslimanskega albanskega prebivalstva iz regij Toplica in Niš na Kosovo, kar je spodbudilo ustanovitev Prizrenske lige.[11][12][13]

Lokalni sveti za narodno rešitev so se pod vplivom teh dogodkov združili v enotno koordinacijsko telo. Albanci so 12. decembra 1877 v Istanbulu ustanovili Centralni odbor za obrambo pravic albanskega naroda.[14][15][9] Spomladi 1878 so vplivni Albanci v Carigradu, vključno z Abdylom Frashërijem, vodilno osebnostjo albanskega nacionalnega gibanja v njegovih zgodnjih letih, ustanovili odbor za vodenje albanskega odpora.[15] Člani odbora so bili Ali Ibra, Zija Prishtina, Sami Frashëri, Jani Vreto, Vaso Pasha, Baca Kurti Gjokaj in Abdyl Frashëri. Maja 1878 je odbor sklical srečanje predstavnikov vseh območij, kjer so v tistem času obstajale albanske skupnosti.[15][16]

Srečanje v Prizrenu

[uredi | uredi kodo]
Abdyl Frashëri, vodilna osebnost gibanja Prizrenska liga
"Iz srca si želimo živeti v miru z vsemi našimi sosedami, Srbijo, Črno goro, Grčijo in Bolgarijo ... Ne želimo in ne zahtevamo ničesar od njih, vendar smo vsi odločeni zaščititi tisto, kar je naše."
— Odlomek iz programa Prizrenske lige

Prizrensko ligo je ustanovila skupina albanskih intelektualcev, da bi se uprli delitvi svojega ozemlja med sosednjimi balkanskimi državami in uveljavili albansko nacionalno zavest z združitvijo Albancev v enoten jezikovni in kulturni narod.[11][12] Med srečanjem v Prizrenu 18. junija 1878 je 47 begov podpisalo svoj manifest (Kararname). Dokument je predstavil začetno stališče, ki so ga podpirali predvsem posestniki in posamezniki, povezani z osmansko upravo.[17] V 1. členu tega dokumenta so ti albanski voditelji ponovno izrazili svojo namero, da ohranijo in obranijo ozemeljsko celovitost Osmanskega cesarstva na Balkanu s podporo Porti in da se bodo "z orožjem borili za obrambo celovitosti ozemlja Albanije". 6. člen istega dokumenta je ponovno poudaril sovražnost Albancev do neodvisnosti Bolgarije in Srbije: "Ne smemo dovoliti, da bi tuje vojske stopile na našo zemljo. Ne smemo priznati imena Bolgarija. Če Srbija ne bo mirno zapustila nezakonito okupiranih ozemelj, moramo poslati bašibazuke (akindžije) in si do konca prizadevati za osvoboditev teh regij, vključno s Črno goro."[18]

Na prvem srečanju lige memorandum ni izrecno omenil reform, šol, avtonomije ali združitve albanskega prebivalstva znotraj enega vilajeta.[19] Sprva torej ni šlo za poziv k albanski neodvisnosti ali celo avtonomiji znotraj Osmanskega cesarstva, temveč, kot je predlagal Paško Vasa, preprosto za združitev vsega zahtevanega ozemlja znotraj enega vilajeta.[20] Udeleženci so želeli vrnitev v stanje pred začetkom rusko-turške vojne 1877–1878.[21][22] Glavni cilj je bil obramba pred neposrednimi nevarnostmi.[21] To stališče se je kmalu korenito spremenilo in privedlo do zahtev po avtonomiji in odprti vojni proti Osmanskemu cesarstvu, kot jih je oblikoval Abdyl Frashëri.[23]

Berlinski kongres

[uredi | uredi kodo]
Slika Kašnjetijevega prapora, edine ohranjene zastave iz tega obdobja
"Ker nismo in nočemo biti Turki, se bomo z vso močjo uprli vsakomur, ki bi nas rad spremenil v Slovane ali Avstrijce ali Grke. Hočemo biti Albanci."
— Odlomek iz memoranduma Prizrenske lige, namenjen britanski delegaciji na Berlinskem kongresu leta 1878[24]

Julija 1878 je 60-članski odbor Prizrenske lige pod vodstvom Abdyla Beja Frashërija na Berlinskem kongresu izročil memorandum velikim silam, v katerem je zahteval rešitev albanskih vprašanj, ki so nastala zaradi turške vojne.[25] Kongres je memorandum prezrl, saj je priznal konkurenčne zahteve Srbije in Bolgarije do ozemelj, ki jim jih je predalo Osmansko cesarstvo.[26] Prizrenska liga se je zbala, da Albanci zaradi Grčije ne bodo zmagali pri svojih zahtevah po Epirju, zato je organizirala oborožen odpor v Gusinju, Skadru, Prizrenu in Janini.[27][28] Sanstefanski sporazum je kasneje na vztrajanje Avstro-Ogrske in Velike Britanije nadomestil Berlinski pogsporazum.[4] Slednji je priznal konkurenčne zahteve drugih narodov v regiji, tudi Albancev.[29]

Berlinski kongres je ignoriral memorandum lige. Nemški kancler Otto von Bismarck je celo izjavil, da albanski narod ne obstaja in da je Albanija "le geografski pojem".[30] Bismarck je pokazal svoje prezir do pretiranega vpletanja v balkanske zadeve, rekoč: "Celoten Balkan ni vreden kosti enega samega pomorjanskega grenadirja".[31] Kongres je Črni gori odstopil mesti Bar in Podgorica ter območja okoli gorskih mest Gusinje in Plav, ki so jih albanski voditelji imeli za albansko ozemlje.[32][33] Nekaj ozemlja z albanskim prebivalstvom je pridobila tudi Srbija.[34] Albanci, od katerih je bila velika večina zvesta cesarstvu, so odločno nasprotovali ozemeljskim izgubam.[25]

Ustanovitev

[uredi | uredi kodo]
Skupina delegatov Prizrenske lige

10. junija 1878 se je v mestu Prizren na Kosovu (takrat Osmansko cesarstvo) sestalo približno osemdeset delegatov, večinoma muslimanskih verskih voditeljev, plemenskih poglavarjev in drugih vplivnežev iz osmanskih vilajetov Kosovo, Monastir (zdaj Bitola) in Janina.[35] Na skupščini je sodelovalo približno 300 muslimanov, vključno z delegati iz Bosne in mutašerifom (upraviteljem sandžaka) Prizrena kot predstavnikom osrednje oblasti. Iz Skadarskega vilajeta ni bilo nobenega delegata.[36] Delegati so ustanovili stalno organizacijo, Prizrensko ligo, pod vodstvom centralnega odbora, ki je imel pooblastila za uvedbo davkov in zbiranje vojske.[37] Prizrenska liga je bila sestavljena iz dveh vej: Prizrenske in Južne.[38] V Prizrenski veji, ki jo je vodil Iljas Dibra, so bili predstavnike iz območij Kırçova (Kičevo), Kalkandelen (Tetovo), Priştine (Priština), Mitrovica (Mitrovica), Vıçıtırın, Üsküp (Skopje), Gilan (Gnjilane), Manastır (Bitola), Debre (Debar) in Gostivar. V Južni veji, ki jo je vodil Abdyl Frashëri, je bilo šestnajst predstavnikov iz območij Kolonjë, Korče, Arte, Berata, Parge, Gjirokastre, Permeta, Paramitije, Filiate, Margaritija, Vlore, Tepelene in Delvine.[39] V teh regijah je bilo gibanje predvsem muslimansko, ker je bila večina pravoslavnega prebivalstva pod grškim vplivom.[40] V nasprotju z južnimi regijami je v severnih regijah cilje Prizrenske lige podpiralo tako muslimansko kot krščansko prebivalstvo.[41]

Osmanske oblasti so sprva podpirale Prizrensko ligo, vendar je Visoka porta pritiskala na delegate, naj se razglasijo predvsem za Osmane in ne za Albance.[42][43] Nekateri delegati, ki jih je vodil šejk Mustafa Ruhi Efendi iz Kalkandelena, so to stališče podprli in se zavzemali za poudarjanje muslimanske solidarnosti in obrambo muslimanskih ozemelj, vključno s sedanjo Bosno in Hercegovino. To začetno stališče lige, ki je temeljilo na verski solidarnosti zemljiških gospodov in ljudi, povezanih z osmansko upravo in verskimi oblastmi, je bilo razlog za poimenovanje lige kot Odbor pravih muslimanov (albansko: Komiteti i Myslimanëve të Vërtetë).[44] Drugi predstavniki so se pod Frashërijevim vodstvom osredotočili na delo v smeri albanske avtonomije in vzpostavitve albanske države z ustvarjanjem občutka albanske identitete, ki bi presegla verske in plemenske meje.[45][46] Osmanska država je na kratko podprla ideje lige, saj je v albanskem nacionalizmu videla možnost za preprečevanje nadaljnjih ozemeljskih izgub v korist novih neodvisnih balkanskih držav.[47][48]

Vojaški odpor

[uredi | uredi kodo]
Ali Paša Gusinjski (sedi levo), Haxhi Zeka (sedi na sredini) in nekaj drugih članov Prizrenske lige

Ker Albanci niso uspeli pridobiti svojih zahtev po diplomatski poti, so se začeli spopadati s svojimi balkanskimi sosedi.[49][7] Prizrenska liga je imela 30.000 oboroženih članov, ki so po debaklu na Berlinskem kongresu in uradni razpustitvi lige na ukaz osmanske vlade v strahu, da si bo liga prizadevala za popolno neodvisnost od cesarstva, sprožili revolucijo proti Osmanskemu cesarstvu.[50] Prva vojaška operacija lige je bil napad na Mehmeda Alija Pašo, osmanskega maršala, ki je nadziral prenos območja Plav-Gusinje na Črno goro.[34][51] 4. decembra 1879 so člani lige sodelovali v bitki pri Novšićih in premagali črnogorske sile, ki so poskušale prevzeti nadzor nad Plavom in Gusinjem.[52][53][54] Po izbruhu odprte vojne je liga prevzela nadzor v kosovskih mestih Vučitrn, Peć, Mitrovica, Prizren in Džakovo.[55] Leta 1880 so delegati severovzhodne Albanije predlagali ustanovitev avtonomne albanske province z glavnim mestom Bitola ali Ohrid in lokalno imenovanimi uradniki, ki bi bila še vedno podrejena osmanski vladi. Ta predlog je Prizrenska liga predstavila sultanu in ponovno na skupščini v Dibri oktobra 1880, kjer je pozvala k združitvi Albanije. Ugledne osebnosti, vključno z Xhemalom Bejem, Abdulom Bejem Frashërijem in Dervišem Mustafo Efendijem, so si prizadevale za podporo in spodbujanje enotnosti v severni in južni Albaniji. [56] Januarja 1881 je Sulejman Vokši iz Džakova povedel čete Lige v napad na Skopje in Prištino. Februarja so sile Lige zavzele Debar in prisilile osmansko upravo k umiku. Avgusta 1878 je Berlinski kongres ustanovil komisijo za določitev meje med Osmanskim cesarstvom in Črno goro.[57] Kongres je hkrati naročil Grčiji in Osmanskemu cesarstvu, naj se začneta pogajati o rešitvi njunega mejnega spora.[58][59] Uspešen odpor Albancev je prisilil velike sile, da so Gusinje in Plav vrnile Osmanskemu cesarstvu in Črni gori podelile večinoma albansko obalno mesto Ulcinj.[52][60] Albanci v Ulcinju se niso hoteli predati. Velike sile so nazadnje blokirale Ulcinj z morja in pritiskale na osmanske oblasti, da bi vzpostavile nadzor nad Albanci.[61][62] Albanska diplomatska in vojaška prizadevanja so bila uspešna pri prevzemu oblasti nad Epirjem. Del Epirja je bil po letu 1881 kljub temu dodeljen Grčiji.[63][64] Velike sile so se leta 1881 odločile, da Grčiji prepustijo Tesalijo in okrožje Arta.[65][66] Na območjih, kot so Kastoria, Prilep, Bitola in Veles, kjer je bilo tudi prisotno albansko prebivalstvo, je Prizrenska liga porazila lokalno bolgarsko gibanje in odbila napade oboroženih bolgarskih skupin. [67]

Osmansko cesarstvo je sklenilo zatreti Prizrensko ligo in proti njej poslalo vojsko pod vodstvom osmanskega poveljnika Derviša Paše. Vojska je do aprila 1881 zavzela Prizren in zatrla odpor v bitki pri Ulcinju.[68][69] Vodje lige in njihove družine so bili bodisi ubiti bodisi aretirani in deportirani.[70][71]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Spominskji kompleks Prizrenske lige v Prizrenu; v ozadju prizrenska trdnjava

Albanski voditelji so v prizadevanjih, da bi svojemu ljudstvu vcepili albansko in ne osmansko identiteto, naleteli na precejšnje ovire.[72] Albanci, razdeljeni na štiri vilajete, niso imeli skupnega geografskega ali političnega središča.[72][73] Verske razlike med samimi Albanci so nacionalistične voditelje prisilile, da so nacionalnemu gibanju dali povsem posvetni značaj, kar je odtujilo verske voditelje. Najpomembnejši dejavnik, ki je združeval Albance, njihov govorjeni jezik, ni imel niti standardne knjižne oblike niti standardne abecede. Vsaka od treh razpoložljivih možnosti – latinica, cirilica in arabica – je bila povezana z značilnimi političnimi in verskimi usmeritvami, ki jim je nasprotoval vsaj en del prebivalstva. Leta 1878 tudi v najbolj razvitih območjih, ki si jih je lastila Liga, kot so bila Gjirokastra, Berat in Vlorë, ni bilo šol v albanskem jeziku. Pouk je potekal bodisi v turščini bodisi v grščini.

Prizrenska liga je bila eden od najbolj očitnih albanskih odzivov na dramatičen umik albanskih imperialnih pokroviteljev, Osmanskega cesarstva, po skoraj štirih stoletjih prevlade na Balkanu. Posledice rusko-turške vojne leta 1878 so prinesle Sanstefanski sporazum, ki je priznal neodvisnost in/ali ozemeljske zahteve Bolgarije, Črne gore in Srbije. Po rusko-turški vojni 1877–1878 so se albanski voditelji iz Peći, Džakova, Gusinja, Lume ter Debra in Tetova sestali v Vardarski Makedoniji, da bi razpravljali o razvoju tega, kar bo šele kasneje veljalo za nacionalno platformo. Skupina protonacionalistov je vse vrste materialne in finančne podpore prejela od Osmanskega cesarstva, ki se je soočilo z realnostjo nadaljnjega umika z okupiranih ozemelj na Balkanu.

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Osmansko cesarstvo se je po Berlinskem kongresu še naprej rušilo. Sultan Abdul Hamid II. se je zatekel k represiji, da bi ohranil red.[74] Oblasti so si neuspešno prizadevale obvladovati politične razmere na ozemljih cesarstva, naseljenih z Albanci, in aretirale osumljene nacionalistične aktiviste.[70] Ko je sultan zavrnil albanske zahteve po združitvi štirih z Albanci naseljenih vilajetov, so albanski voditelji reorganizirali Prizrensko ligo in sprožili vstaje, ki so regijo, zlasti Kosovo, pripeljale skoraj do anarhije. Različne vstaje lokalnega značaja so se še petindvajset let po ukinitve liga dogajale večinoma v severnih regijah in zlasti v vilajetu Kosovo.[75] Cesarske oblasti so razpustile uspešno Peško ligo (Besa-Besë), ustanovljeno leta 1897, in leta 1902 usmrtile njenega predsednika Hadžija Zeko ter prepovedale knjige in korespondenco v albanskem jeziku.[76][77] V Makedoniji, kjer so se bolgarski, grški in srbski gverilci borili proti osmanskim oblastem in med seboj, so bili tarča napadov tudi muslimanski Albanci, albanske gverilske skupine pa so se maščevale.[78][79] Leta 1905 so albanski voditelji na srečanju v Monastirju (Bitola) ustanovili Tajni odbor za osvoboditev Albanije.[80] Ligi je med njenim delovanjem uspelo postaviti albanske nacionalne interese pred interese velikih sil in utreti pot Peški ligi, ki je imela večjo tujo podporo tako Italije kot Avstro-Ogrske. Kljub končnemu neuspehu je Prizrenska liga dosegla veliko. Črna gora in Grčija sta dobili manj ozemlja, kot bi ga sicer dobili brez organiziranega protesta. Liga je bila prvi korak k nacionalni organizaciji Albancev.[81]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Jelavich, Barbara (1999). History of the Balkans: Eighteenth and nineteenth centuries. Cambridge University: Cambridge University Press. str. 361. ISBN 978-0-521-25249-2.
  2. ↑ Gawrych 2006, str. 38
  3. 1 2 Skendi 1967, str. 33–34
  4. 1 2 Gawrych 2006, str. 44–45
  5. ↑ Skendi 1967, str. 43
  6. ↑ Gawrych 2006, str. 45
  7. 1 2 Skendi 1967, str. 43-44
  8. 1 2 Gawrych 2006, str. 40.
  9. 1 2 3 Skendi 1967, str. 36
  10. ↑ Gawrych 2006, str. 43–44
  11. 1 2 Kostov, Chris (2010). Contested Ethnic Identity: The Case of Macedonian Immigrants in Toronto 1900–1996. Oxford: Peter Lang. str. 40. ISBN 978-3034301961.
  12. 1 2 Poulton, Hugh (1995). Who are the Macedonians?. Bloomington: Indiana University Press. str. 65. ISBN 978-1850652380.
  13. ↑ Frantz, Eva Anne (2009). »Violence and its Impact on Loyalty and Identity Formation in Late Ottoman Kosovo: Muslims and Christians in a Period of Reform and Transformation«. Journal of Muslim Minority Affairs. 29 (4): 460–461. doi:10.1080/13602000903411366. S2CID 143499467.
  14. ↑ »Albanian League of Prizren«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2014. Pridobljeno 23. novembra 2014.
  15. 1 2 3 Gawrych 2006, str. 44.
  16. ↑ Skendi 1967, str. 36–37
  17. ↑ Gawrych 2006, str. 46.
  18. ↑ Elsie, Robert. »1878 The Resolutions of the League of Prizren«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2011. Pridobljeno 20. februarja 2011.
  19. ↑ Gawrych 2006, str. 46–47.
  20. ↑ Elsie, Robert (2005), Albanian literature: a short history, London: I.B. Tauris in association with the Centre for Albanian Studies, str. 82, ISBN 978-1-84511-031-4, pridobljeno 18. januarja 2011
  21. 1 2 Gawrych 2006, str. 47
  22. ↑ Skendi 1967, str. 45
  23. ↑ Kopeček, Michal (2006), Discourses of collective identity in Central and Southeast Europe (1770–1945), zv. 2, Budapest, Hungary: Central European University Press, ISBN 978-963-7326-60-8, pridobljeno 18. januarja 2011
  24. ↑ Merrill, Christopher (2001). Only the nails remain: Scenes from the Balkan Wars. Rowman & Littlefield: Lanham. str. 229. ISBN 978-1461640417.
  25. 1 2 Gawrych 2006, str. 47–48
  26. ↑ Gawrych 2006, str. 48–49
  27. ↑ Gawrych 2006, str. 49, 50–53
  28. ↑ Skendi 1967, str. 55–82
  29. ↑ Gawrych 2006, str. 70–71
  30. ↑ Bogdani, Mirela; Loughlin, John (2007). Albania and the European Union: the tumultuous journey towards integration and accession. London: IB Tauris. str. 299. ISBN 978-1845113087.
  31. ↑ Ludwig, Emil (1927). Bismark: the Story of a Fighter. Little. str. 511.
  32. ↑ Gawrych 2006, str. 49, 61–63
  33. ↑ Skendi 1967, str. 38–39, 51
  34. 1 2 Gawrych 2006, str. 49
  35. ↑ Gawrych 2006, str. 45–46
  36. ↑ Kopecek, Michal; Ersoy, Ahmed; Gorni, Maciej; Kechriotis, Vangelis; Manchev, Boyan (2006), »Program of the Albanian League of Prizren«, Discourses of collective identity in Central and Southeast Europe (1770–1945), zv. 1, Budapest, Hungary: Central European University Press, str. 347, ISBN 978-963-7326-52-3, pridobljeno 18. januarja 2011
  37. ↑ Skendi 1967, str. 37, 56
  38. ↑ Skendi 1967, str. 43–44, 54.
  39. ↑ Skendi, Stavro. »Beginnings of Albanian Nationalist and Autonomous Trends: The Albanian League, 1878–1881Author«. American Slavic and East European Review. 12: 4. JSTOR 2491677.
  40. ↑ Skendi 1967, str. 108
  41. ↑ Skendi 1967, str. 38, 108
  42. ↑ Gawrych 2006, str. 45, 60–61, 65, 67.
  43. ↑ Skendi 1967, str. 43, 105
  44. ↑ Kopecek, Michal; Ersoy, Ahmed; Gorni, Maciej; Kechriotis, Vangelis; Manchev, Boyan (2006), Discourses of collective identity in Central and Southeast Europe (1770–1945), zv. 1, Budapest, Hungary: Central European University Press, str. 348, ISBN 978-963-7326-52-3, pridobljeno 18. januarja 2011
  45. ↑ Gawrych 2006, str. 53–60.
  46. ↑ Skendi 1967, str. 89–92, 94–95.
  47. ↑ Puto, Artan; Maurizio, Isabella (2015). »From Southern Italy to Istanbul: Trajectories of Albanian Nationalism in the Writings of Girolamo de Rada and Shemseddin Sami Frashëri, ca. 1848–1903«. V Maurizio, Isabella; Zanou, Konstantina (ur.). Mediterranean Diasporas: Politics and Ideas in the Long 19th Century. London: Bloomsbury Publishing. str. 172. ISBN 978-1472576668.
  48. ↑ Goldwyn, Adam J. (2016). »Modernism, Nationalism, Albanianism: Geographic Poetry and Poetic Geography in the Albanian and Kosovar Independence Movements«. V Goldwyn, Adam J.; Silverman, Renée M. (ur.). Mediterranean Modernism: Intercultural Exchange and Aesthetic Development. Springer. str. 255. ISBN 978-1137586568.
  49. ↑ Gawrych 2006, str. 48–50.
  50. ↑ Skendi 1967, str. 37, 96–97, 101–107.
  51. ↑ Skendi 1967, str. 57–58
  52. 1 2 Gawrych 2006, str. 61–62
  53. ↑ Skendi 1967, str. 60–61
  54. ↑ Zeitschrift für Balkanologie (1983). Volumes 19–20. R. Trofenik. str. 140.
  55. ↑ Gawrych 2006, str. 66–67
  56. ↑ Ippen, Theodor (1916). »Nineteenth-Century Albanian History«. Texts and Documents of Albanian History.
  57. ↑ Gawrych 2006, str. 61
  58. ↑ Gawrych 2006, str. 60, 68
  59. ↑ Skendi 1967, str. 52
  60. ↑ Skendi 1967, str. 61–64
  61. ↑ Gawrych 2006, str. 62–63
  62. ↑ Skendi 1967, str. 65–68
  63. ↑ Gawrych 2006, str. 63, 68.
  64. ↑ Skendi 1967, str. 69–82.
  65. ↑ Gawrych 2006, str. 68
  66. ↑ Skendi 1967, str. 82
  67. ↑ Rama, Shinasi A. (2019). Nation Failure, Ethnic Elites, and Balance of Power: The International Administration of Kosova. Springer. str. 90. ISBN 978-3030051921.
  68. ↑ Gawrych 2006, str. 62, 66, 68
  69. ↑ Skendi 1967, str. 195-198
  70. 1 2 Gawrych 2006, str. 80–81
  71. ↑ Waler & Drezov 2011, str. 173
  72. 1 2 Gawrych 2006, str. 8, 21–23
  73. ↑ Skendi 1967, str. 89
  74. ↑ Gawrych 2006, str. 90–91, 104–105, 108–113, 139
  75. ↑ Skendi 1967, str. 213
  76. ↑ Gawrych 2006, str. 125–127
  77. ↑ Skendi 1967, str. 195–198
  78. ↑ Gawrych 2006, str. 131, 135–136.
  79. ↑ Skendi, Stavro (1967). The Albanian national awakening. Princeton: Princeton University Press. str. 200–204, 206–212. ISBN 978-1400847761.
  80. ↑ Gawrych, George (2006). The crescent and the eagle: Ottoman rule, Islam and the Albanians, 1874–1913. London: IB Tauris. str. 147. ISBN 978-1845112875.
  81. ↑ Jelavich, Barbara (1999). History of the Balkans: Eighteenth and nineteenth centuries. Cambridge University: Cambridge University Press. str. 366. ISBN 978-0-521-25249-2.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prizrenska_liga&oldid=6650578«