Predor pod Mont Blancom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vhod v predor z italijanske strani
Vhod v predor s francoske strani

Predor pod Mont Blancom je cestni predor, ki se nahaja v Alpah, natančnejše pod goro Mont Blanc. En konec predora se nahaja v Franciji (45°54′05″N 006°51′39″E / 45.90139°N 6.86083°E / 45.90139; 6.86083), drugi pa v Italiji (45°49′04″N 006°57′07″E / 45.81778°N 6.95194°E / 45.81778; 6.95194). Gradnja se je začela leta 1957 in je bila končana 1965. Predor je dolg 11.611 metrov, 8,6 metra širok in 4,35 metra visok. Vhod na francoski strani se nahaja na nadmorski višini 1.274 metrov, na italijanski strani pa 1.381 metrov.

Predor sta sprva upravljali dve podjetji, ki sta nadzorovali vsako 50 % predora.

  • Francoska stran: ATMB (Autoroutes et tunnels du Mont-Blanc), ustanovljeno 30. aprila 1958,[1]
  • Italijanska stran: SITMB (Società italiana per azioni per il Traforo del Monte Bianco), ustanovljeno 1. septembra 1957.[1]

Po požaru leta 1999 so okoliščine pokazale, da bo za varnost bolje, če bo predor upravljalo eno, novo podjetje, z imenom MBT-EEIG. [2]

Gradbena statistika[uredi | uredi kodo]

  • Delovna sila: 5 inženirjev in 350 delavcev je po ocenah delalo 4.600.000 delovnih ur, da je končalo projekt.
  • Eksploziv: 711 ton eksploziva je bilo uporabljeno za uničenje 555.000 kubičnih metrov skal.
  • Energija: 37 milijonov kilovatnih ur in 2,7 milijonov litrov goriva za stroje in tovornjake.
  • Ostale značilnosti: 771.240 vijakov, 6.900 vrtalnih palic, 300 ton železa je bilo uporabljenih za podporo obokov ter 5.000 kubičnih metrov opaža in 60.000 ton cementa.

Zgodovina del do leta 1999[uredi | uredi kodo]

  • 1946: Prvih 100 metrov so zvrtali na italijanski strani in s tem označili, da so projekt začeli izvajati.
  • 1947: Podpisan je bil francosko-italijanski sporazum za načrtovanje predora pod Mont Blancom.
  • 1953: Vladi sta podpisali listino za gradnjo predora: v francoski leta 1954 in v italijanski leta 1957.
  • 1957: Ustanovljeno je bilo podjetje STMB (Société du tunnel du Mont Blanc), ki je kasneje leta 1996 postalo ATMB (Autoroutes et Tunnel du Mont Blanc).
  • 1959: Maja je francosko in italijansko ministrstvo za javna dela uradno pričelo z vrtanjem. 30. maja je v francoskem mestu Chamonix potekala slovesnost ob začetku vrtanja. Objavljeno je bilo, da bo lahko ogromni, 75-tonski vrtalni stroj TBM - Tunnel boring machine izvrtal predor v 30 mesecih.
  • 4. avgust 1962: Italijanski in francoski delavci so se srečali - predor je bil uspešno prevrtan z zamikom med ekipami za samo 13 centimetrov.
  • 16. julij 1965: Slovesna otvoritev predora v prisotnosti francoskega predsednika Charlesa de Gaulla in italijanskega predsednika Giuseppeja Saragata.
  • 19. julij 1965: Predor so odprli za promet.
  • 1973: Odprli so prvi odsek avtoceste Blanche.
  • 1978: Varovanje z video sistemom je bilo nameščeno na vsakih 300 metrov, kapaciteta dovoda svežega zraka je bila povišana na 900 kubičnih metrov na sekundo.
  • 1980: Zgrajen je bil dodatni zračni jašek premera 7 metrov za odvajanje slabega zraka na francoskem delu predora.
  • 1990: V načrtu večletne modernizacije je bilo narejeno:
    • Namestitev tretje generacije video sistema z optičnimi vlakni za prenos slike
    • Gradnja 18 zaklonišč za primer nezgod, ki so pod zračnim tlakom.
    • Gradnja varnostnih odstavnih niš vsakih 100 metrov.
    • Gradnja požarnih pršilnikov, ki so pod pritiskom.
    • Zamenjava telefonskih terminalov, požarnih aparatov in električnih generatorjev
  • 1997: Začetek delovanja sistema za odkrivanje požara in študija za avtomatsko odkrivanje tega in namestitev spreminjajoče prometne signalizacije za opozarjanje in hitrost.[3]

Požar leta 1999[uredi | uredi kodo]

Spomenik, postavljen v spomin žrtvam v požaru

24. marca leta 1999 je 39 oseb umrlo, ko je belgijski tovornjak, ki je prevažal moko in margarino, zajel požar.[4][5]

Po nekaj kilometrih vožnje skozi predor v smeri iz Francije proti Italiji je voznik tovornjaka znamke Volvo, 57-letni Gilbert Degraves, opazil, da je nekaj narobe, kar so mu nasproti vozeča vozila signalizirala s prižiganjem dolgih luči. Pogledal je v vzvratno ogledalo, kjer je opazil bel dim, ki se je valil iz njegove kabine.

Ob 10:53 je ustavil tovornjak sredi predora in z gasilnim aparatom poskušal pogasiti nastali požar, a se je bil prisiljen umakniti zaradi izbruha plamenov.

Ob 10:55 so zaposleni prižgali požarni alarm in s tem ustavili nadaljnji promet v predor. V tem trenutku je bilo v njem 10 osebnih vozil, 18 tovornjakov in en motorist, ki so vstopili s francoske strani. Štirim tovornjakom je uspelo prevoziti ustavljeni goreči tovornjak, nekaterim avtom se je uspelo obrniti in odpeljati nazaj v Francijo, ostali so bili ujeti.

Predor se je zelo hitro napolnil z gostim in strupenim dimom, ki je izhajal iz goreče prikolice tovornjaka, in vidljivost je bila zmanjšana na manj kot en meter. V predoru je nastala tudi tema, ker so zgoreli vodniki za razsvetljavo. Večina voznikov se je zaprla v vozila in zaprla okna. Ventilacija je prenesla dim po predoru hitreje, kot bi lahko kdo sploh tekel proti izhodu. Motorji vozil so nehali delovati, ker niso imeli kisika, ki je potreben za delovanje. Ko so vozniki odprli vozila, da bi stekli proti izhodu, so hitro omagali zaradi strupenega dima, ki je med drugim vseboval ogljikov monoksid in cianid. Temperatura v bližini gorečega tovornjaka je dosegla 1000 stopinj Celzija in je trajala 52 ur, dokler niso pogasili požara.

Pierlucio Tinazzi[uredi | uredi kodo]

Pierlucio Tinazzi je bil italijanski varnostnik, ki je bil zaposlen pri SITMB. Rešil je vsaj 10 od 12 ljudi, ki so preživeli nesrečo. Umrl je, ko je reševal ljudi iz predora. Njegovo vsakdanje delo je bilo vožnja po predoru v eno in drugo stran ter pregledovanje, če vse poteka v redu. Na dan nesreče je bil na francoski strani. Nadel si je masko za dihanje in oddrvel v predor na svojem motorju BMW K57. Bil je na radijski zvezi z italijansko stranjo vsaj eno uro, preden je podlegel neznosni vročini. Njegov motor se je stopil na asfaltu, medtem ko je nezavestnega voznika odvlekel za požarna vrata in nato umrl tam skupaj z njim. V njegov spomin je postavljen spomenik pred predorom.

Aktivnosti po dogodku[uredi | uredi kodo]

Predor je v treh letih, kolikor je bil zaprt zaradi požara, doživel velike spremembe. Porabili so 481 milijonov dolarjev. Novosti so vključevale računalniško detekcijo dogajanja, dodatne varnostne sobe, vzporedni evakuacijski jašek in gasilno postajo na sredini predora. Zaklonišča so dobila tudi svoje dovode svežega kisika. Vsak jašek ima sedaj video povezavo z nadzornim centrom, tako da lahko komunicirajo z njimi, če so ujeti v njih in jim sporočajo, kaj natančno se dogaja v predoru. Na vsaki strani predora imajo tudi daljinski pregled vozil oziroma tovora.

Z izkušnjami, pridobljenimi pri preiskavi požara, so ustanovili urad za Francoski kopenski promet za preiskovanje nesreč (Bureau d'Enquêtes sur les Accidents de Transport Terrestre).

Sojenje za uboj[uredi | uredi kodo]

V Grenoblu v Franciji so 31. januarja leta 2005 sodili 16 ljudem zaradi uboja. Obtoženci, ki so bili vključeni v sojenju, so bili:

  • Gilbert Degrave, belgijski voznik tovornjaka, ki je povzročil požar;
  • Volvo, proizvajalec tovornjakov;
  • Francoski in italijanski vodje predora;
  • Upravljavca ATMB in SITMB;
  • Osebje za varnostno zakonodajo;
  • Župan mesta Chamonix v Franciji;
  • Višji uradnik francoskega ministrstva za javna dela.

O vzroku za nesrečo obstaja več teorij. Prvo mnenje je bilo, da je odvržen cigaretni ogorek padel v cev za dovod zraka v motor, kjer je zagorel zračni filter in se nato razširil na ostali del tovornjaka. Drugo mnenje naj bi bila napaka na elektroinštalaciji tovornjaka ali mehanična napaka. Tretje mnenje naj bi bilo slabo vzdrževanje tovornjaka. Najbližji detektorji za požar oziroma dim so bili prav tako pokvarjeni. Italijansko podjetje, ki je bilo odgovorno za upravljanje predora, SITMB, je moralo plačati 13,5 milijona evrov kazni oziroma odškodnine svojcem nesreče. Na zaslišanje so poklicali tudi bivšega direktorja francoskega podjetja, ki je upravljalo predor, Édouarda Balladurja (direktor je bil od leta 1968 do 1980) in predsednika francoske vlade. Spraševali so ju o varnostnih ukrepih, ki so jih sprejeli v svojem mandatu in tudi o ukrepih, ki jih niso sprejeli.

27. julija 2005 je bilo 13 oseb spoznanih za krive za nesrečo. Prejeli so denarne kazni ali pa 6 mesecev prestajanja kazni v zaporu:

  • Gerard Roncoli, glavni vodja varnosti v predoru, je bil obtožen na 6 mesecev zapora in dodatno na 24 mesecev pogojnega zapora - to je bila tudi najvišja izrečena kazen;
  • Remy Chardon, bivši predsednik francoskega podjetja za upravljanje predora, je bil obtožen na 2 leti pogojnega zapora in 18.000 dolarjev kazni;
  • Gilbert Degrave, voznik tovornjaka, ki je zagorel, je dobil 4 mesece pogojnega zapora;
  • Sedem drugih ljudi, vključno z italijanskim vodjem varnosti v predoru, je dobilo odpoved delovnega razmerja in denarne kazni. Tri podjetja so bila obtožena in so morala plačati po 180.000 dolarjev kazni. Proizvajalec tovornjakov Volvo je bil oproščen.

Cene za vožnjo skozi predor[uredi | uredi kodo]

Današnje cene (jesen 2013) za vožnjo skozi predor so:[6]

  • Osebni avtomobili v eno smer 40,90 evrov in povratna je 51,00 evrov.
  • Motorji v eno smer 27,00 evrov in povratna je 34,00 evrov.
  • Avtodomi v eno smer 54,10 evrov in povratna je 68,00 evrov.

Varnost v predoru[uredi | uredi kodo]

Predor je močno varovan s kamerami, ki jih nadzorujejo v kontrolni sobi. Včasih, dokler državi še nista bili v Evropski uniji, so bile na obeh straneh še carinske hiške. Minimalna hitrost v predoru je 50 km/h, maksimalna hitrost je 70 km/h. Za dodatno varnost je zahtevana minimalna razdalja med avtomobili 150 metrov.

Avti z zamudo vstopajo v tunel zaradi plačila cestnine na obeh straneh. V predoru so tudi osvetljene opozorilne table za omejitev hitrosti in za minimalno varnostno razdaljo. V predoru je tudi 18 zaklonišč, ki so pod zračnim tlakom. Na vsakih 100 metrov pa so varnostne niše. Imajo požarne pršilnike. Imajo tudi rezervni tunel za evakuacijo.

Kazni za neupoštevanje pravil so lahko zelo visoke in se plačajo na izhodu iz predora:

  • vožnja za prekratko varnostno razdaljo stane 135 evrov in možnost odvzema vozniškega dovoljenja;
  • neupoštevanje hitrosti stane od 90 do 750 evrov in lahko tudi odvzem vozniškega dovoljenja.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]