Ubaidsko obdobje: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
Zgodovina raziskav, datiranje
Octopus (pogovor | prispevki)
nadaljevanje
Vrstica 48: Vrstica 48:
* V fazi '''Ubaid 2''' (4800–4500 pr. n. št.),<ref name=Kurt/> ki ima ime po istem tipskem najdišču, se je okoli velikih naselij razvilo namakalno poljedelstvo z obširno mrežo namakalnih kanalov, verjetno najprej v [[Čoga Mama|Čoga Mami]] (4700–4600), od koder se je hitro širilo po regiji. Namakalno poljedelstvo je zahtevalo kolektivno delo in centralizirano koordinacijo del.<ref>K. Wittfogel (1981). ''Oriental Despotism: Comparative Study of Total Power''. Vintage Books.</ref>
* V fazi '''Ubaid 2''' (4800–4500 pr. n. št.),<ref name=Kurt/> ki ima ime po istem tipskem najdišču, se je okoli velikih naselij razvilo namakalno poljedelstvo z obširno mrežo namakalnih kanalov, verjetno najprej v [[Čoga Mama|Čoga Mami]] (4700–4600), od koder se je hitro širilo po regiji. Namakalno poljedelstvo je zahtevalo kolektivno delo in centralizirano koordinacijo del.<ref>K. Wittfogel (1981). ''Oriental Despotism: Comparative Study of Total Power''. Vintage Books.</ref>


* '''Ubaid 3/4''', včasih imenovan tudi '''Ubaid I''' in '''Ubaid II''' (4500-4000 pr. n. št.)<ref>A. Issar, M. Zohar. ''Climate change: environment and civilization in the Middle East''. Springer, 2. izdaja, str. 87. ISBN 978-3-540-21086-3.</ref> je bilo obdobje intenzivne in hitre urbanizacije in širjenja ubaidske kulture proti severu, kjer jo je privzela tudi halafska kultura.<ref>S. Pollock, R. Bernbeck (2009). ''Archaeologies of the Middle East: Critical Perspectives''. str. 190.</ref><ref>Peter M.M.G. Akkermans, Glenn M. Schwartz (2003). ''The Archaeology of Syria: From Complex Hunter-Gatherers to Early Urban Societies (c.16,000-300 BC)''. str. 157.</ref> Ubaidske artefakte so odkrili tudi vzdolž cele [[Arabski polotok|arabske]] obale, kar kaže na razvoj trgovanja, ki je potekalo od [[Sredozemsko morje|Sredozemskega morja]] do [[Oman]]a.
* '''Ubaid 3/4''', včasih imenovan tudi '''Ubaid I''' in '''Ubaid II''' (4500-4000 pr. n. št.)<ref>A. Issar, M. Zohar. ''Climate change: environment and civilization in the Middle East''. Springer, 2. izdaja, str. 87. ISBN 978-3-540-21086-3.</ref> je bilo obdobje intenzivne in hitre urbanizacije in širjenja ubaidske kulture proti severu, kjer jo je privzela tudi halafska kultura.<ref>S. Pollock, R. Bernbeck (2009). ''Archaeologies of the Middle East: Critical Perspectives''. str. 190.</ref><ref>Peter M.M.G. Akkermans, Glenn M. Schwartz (2003). ''The Archaeology of Syria: From Complex Hunter-Gatherers to Early Urban Societies (c.16,000-300 BC)''. str. 157.</ref> Ubaidske artefakte so odkrili tudi vzdolž cele [[Arabski polotok|arabske]] obale, kar kaže na razvoj trgovanja, ki je potekalo od [[Sredozemsko morje|Sredozemskega morja]] do [[Oman]]a.<ref>G. Bibby (2013). ''Looking for Dilmun''. Stacey International.</ref><ref>H.E.W. Crawford (1998). ''Dilmun and its Gulf Neighbours''. Cambridge University Press.</ref>

Arheološki dokazi kažejo, da se je arabsko/ubaidsko obdobje v vzhodni [[Arabski polotok|Arabiji]] in [[Oman|Omanskem polotoku]] okoli leta 3800 pr. n. št. nenadoma končalo.<ref>A.G. Parker in drugi (2006). ''A record of Holocene climate change from lake geochemical analyses in southeastern Arabia''. Quaternary Research '''66''' (3): 465–476. doi:10.1016/j.yqres.2006.07.001. {{dead link|date=May 2009}}</ref> V tem obdobju je postalo podnebje še bolj sušno in povzročilo propad polpuščavskega nomadstva. Začelo se je tako imenovano »črno tisočletje«, za katero ni nobenega dokaza, da bi na tem ozemlju živeli ljudje.<ref>M. Uerpmann (2002). ''The Dark Millennium—Remarks on the final Stone Age in the Emirates and Oman''. Archaeology of the United Arab Emirates. London: Trident Press. str. 74–81. ISBN 1-900724-88-X.</ref>


==Sklici==
==Sklici==

Redakcija: 06:21, 24. junij 2015

Ubaidsko obdobje
Geografski obsegMezopotamija
Obdobjebakrena doba
Datumiokoli 6500 pr. n. št. — okoli 3800 pr. n. št.
Tipsko nahajališčeTell al-`Ubaid
Glavna nahajališčaEridu
Prednikhalaf-ubaidsko prehodno obdobje
Naslednikuruško obdobje
Karta Iraka z najpomembnejšimi mesti iz ubaidskega obdobja

Ubaidsko obdobje je prazgodovinsko obdobje v Mezopotamiji, ki je trajalo približno od leta 6500 do 3800 pr. n. št..[1] Ime je dobilo po arheološkem najdišču Tell al-Ubaid, kjer sta prva izkopavanja opravila angleški egiptolog in zgodovinar Henry Hall in kasneje britanski zgodovinar Leonard Woolley.[2]

V južni Mezopotamiji je ubaidsko obdobje najstarejše znano obdobje, ki so ga odkrili nad rečnimi naplavinami, vendar se pod njimi verjetno skrivajo ostanki še starejših kultur.[3] Trajalo je približno od leta 6500 do 3800 pr. n. št. in se nadaljevalo z uruškim obdobjem.[4]

V severni Mezopotamiji je trajalo samo približno od leta 5300 do 4300 pr. n. št..[4] Pred njim je bilo halafsko obdobje, za njim pa halafsko-ubaidsko prehodno obdobje, ki se je nadaljevalo s pozno bakreno dobo.

Zgodovina raziskav

Izraz ubaidsko obdobje so skovali na konferenci v Bagdadu leta 1930, na kateri so opredelili tudi džemdet nasrsko in uruško obdobje.[5]

Datiranje in periodizacija

Ubaidsko obdobje se deli v tri glavne faze:

  • Faza Ubaid 1, ki se včasih imenuje Eridu[6] (5300–4700 pr. n. št.), je bila omejena na skrajni južni del Iraka, ki je bil takrat na obali Perzijskega zaliva. V tej fazi, ki kaže jasne povezave s samarsko kulturo na severu, so nastala prva stalna naselja južno od izohiete 125 mm padavin. Prebivalci so utirali pot gojenju žit v izjemno sušnih pogojih, ki so jo omogočali visoki vodostaji rek v južni Mezopotamiji.[7]
  • V fazi Ubaid 2 (4800–4500 pr. n. št.),[6] ki ima ime po istem tipskem najdišču, se je okoli velikih naselij razvilo namakalno poljedelstvo z obširno mrežo namakalnih kanalov, verjetno najprej v Čoga Mami (4700–4600), od koder se je hitro širilo po regiji. Namakalno poljedelstvo je zahtevalo kolektivno delo in centralizirano koordinacijo del.[8]
  • Ubaid 3/4, včasih imenovan tudi Ubaid I in Ubaid II (4500-4000 pr. n. št.)[9] je bilo obdobje intenzivne in hitre urbanizacije in širjenja ubaidske kulture proti severu, kjer jo je privzela tudi halafska kultura.[10][11] Ubaidske artefakte so odkrili tudi vzdolž cele arabske obale, kar kaže na razvoj trgovanja, ki je potekalo od Sredozemskega morja do Omana.[12][13]

Arheološki dokazi kažejo, da se je arabsko/ubaidsko obdobje v vzhodni Arabiji in Omanskem polotoku okoli leta 3800 pr. n. št. nenadoma končalo.[14] V tem obdobju je postalo podnebje še bolj sušno in povzročilo propad polpuščavskega nomadstva. Začelo se je tako imenovano »črno tisočletje«, za katero ni nobenega dokaza, da bi na tem ozemlju živeli ljudje.[15]

Sklici

  1. R.A. Carter, Ph. Graham. Beyond the Ubaid: Transformation and Integration in the Late Prehistoric Societies of the Middle East. Studies in Ancient Oriental Civilization 63, str. 2. The Oriental Institute of the University of Chicago (2010). ISBN 978-1-885923-66-0.
  2. H.R. Hall, C.L. Woolley (1927). Al-'Ubaid. Ur Excavations 1. Oxford: Oxford University Press.
  3. R. Adams, H.T. Wright (1989). Concluding Remarks v E. Henrickson v I. Thuesen, urednika Upon This Foundation - The ’Ubaid Reconsidered. Copenhagen: Museum Tusculanum Press. str. 451-456.
  4. 4,0 4,1 R.A. Carter, G. Philip (2010). Deconstructing the Ubaid. Beyond the Ubaid: Transformation and Integration in the Late Prehistoric Societies of the Middle East. Chicago: The Oriental Institute of the University of Chicago. str. 2.
  5. R. Matthews (2002). Secrets of the dark mound: Jemdet Nasr 1926-1928. Iraq Archaeological Reports 6, Warminster: BSAI, ISBN 0-85668-735-9.
  6. 6,0 6,1 A. Kurt. Ancient near East V1. Routledge History of the Ancient World. Routledge (31. december 1996), str. 22. ISBN 978-0-415-01353-6.
  7. G. Roux. Ancient Iraq. Penguin, Harmondsworth.
  8. K. Wittfogel (1981). Oriental Despotism: Comparative Study of Total Power. Vintage Books.
  9. A. Issar, M. Zohar. Climate change: environment and civilization in the Middle East. Springer, 2. izdaja, str. 87. ISBN 978-3-540-21086-3.
  10. S. Pollock, R. Bernbeck (2009). Archaeologies of the Middle East: Critical Perspectives. str. 190.
  11. Peter M.M.G. Akkermans, Glenn M. Schwartz (2003). The Archaeology of Syria: From Complex Hunter-Gatherers to Early Urban Societies (c.16,000-300 BC). str. 157.
  12. G. Bibby (2013). Looking for Dilmun. Stacey International.
  13. H.E.W. Crawford (1998). Dilmun and its Gulf Neighbours. Cambridge University Press.
  14. A.G. Parker in drugi (2006). A record of Holocene climate change from lake geochemical analyses in southeastern Arabia. Quaternary Research 66 (3): 465–476. doi:10.1016/j.yqres.2006.07.001. [mrtva povezava]
  15. M. Uerpmann (2002). The Dark Millennium—Remarks on the final Stone Age in the Emirates and Oman. Archaeology of the United Arab Emirates. London: Trident Press. str. 74–81. ISBN 1-900724-88-X.