Puščavnik: Razlika med redakcijama
m r2.6.5) (Robot: Dodajanje id:Ankh |
m Bot: Migracija 40 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q189829 |
||
Vrstica 11: | Vrstica 11: | ||
[[ar:ناسك]] |
[[ar:ناسك]] |
||
[[ast:Freru]] |
|||
[[br:Penitiour]] |
|||
[[cs:Poustevník]] |
|||
[[da:Eneboer]] |
|||
[[de:Eremit]] |
|||
[[en:Hermit]] |
|||
[[eo:Ermito]] |
|||
[[es:Ermitaño]] |
|||
[[et:Eremiit]] |
|||
[[fi:Erakko]] |
|||
[[fr:Ermite]] |
|||
[[fur:Rimit]] |
|||
[[gd:Aonaran]] |
|||
[[hr:Pustinjak]] |
|||
[[id:Ankh]] |
|||
[[io:Ermito]] |
|||
[[is:Einsetumaður]] |
|||
[[it:Eremita]] |
|||
[[ja:隠者]] |
|||
[[la:Eremita]] |
|||
[[li:Hièremiet]] |
|||
[[lt:Eremitas]] |
|||
[[nl:Heremiet (monnik)]] |
|||
[[nn:Eremitt]] |
|||
[[no:Eremitt]] |
|||
[[oc:Ermita]] |
[[oc:Ermita]] |
||
[[pl:Eremita]] |
|||
[[pnb:جوگی]] |
|||
[[pt:Eremita]] |
|||
[[ro:Pustnic]] |
|||
[[ru:Отшельничество]] |
|||
[[scn:Rimita]] |
|||
[[sh:Pustinjak]] |
|||
[[sk:Pustovník]] |
|||
[[sq:Eremiti]] |
|||
[[sr:Отшелник]] |
|||
[[sv:Eremit]] |
|||
[[sw:Mkaapweke]] |
|||
[[uk:Пустельник]] |
|||
[[vi:Ẩn sĩ]] |
|||
[[zh:隱士]] |
Redakcija: 17:56, 8. marec 2013
Puščavnik (tudi anahoret; iz grške besede anachorein - umakniti se) je oznaka za osebe, ki so v prvem obdobju krščanstva (3. stoletje) odšli iz civilizacije v puščavo, kjer so se popolnoma predali preučevanju verskih besedil. Bili so predhodniki menihov. Tretji izraz zanj je tudi eremit, kar pride od gr. besede éremos - puščava.
Že v prvih stoletjih krščanstva (3. stoletje) ločimo dva tipa meništva, anahoretski in cenobitski. Anahoreza v grščini pomeni odmik v samoto, zato so anahoreti tisti, ki so se umaknili od sveta. Po navadi so se zatekli v puščavo v Egiptu, čeprav jih srečamo tudi v Palestini in nekoliko kasneje v Evropi. Strogo puščavništvo, tudi eremitstvo, pomeni, da so posamezniki živeli življenje v samoti, strogi askezi, molitvi in razločevanju duhov ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. Puščavske očete poznamo tudi v polanahoretskih skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem bogoslužju in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo), nato pa so se spet razšli v samoto. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo... Za očeta puščavništva velja sv. Anton, poznamo pa tudi nekaj asketinj, puščavskih mater.