Martin Krpan z Vrha: Razlika med redakcijama

Po mnenju Jožeta Pogačnika ima junak zgodbe moč, ki jo posoja za tuje koristi, za sebe pa si izgovarja drobne pravice. Krpan mu pomeni podobo nezavedne moči, ki še nima volje, da bi prosto razpolagala sama s seboj. Ko usoda avstrijskega cesarstva visi na nitki, ker je Brdavs uničil vse viteze in tudi cesarjevega sina, je edini up, ki preostane, nenavadna Krpanova moč, na katero cesarja spomni njegov kočijaž. Krpan v dvoboju Brdavsa premaga, s tem reši cesarstvo, kar naj ne bi bilo v interesu bolj zavednega slovenskega človeka. Interesi avstrijske države naj ne bi bili istovetni z interesi enega od slovanskih narodov v tej državi, tako stanje naroda pa je s Krpanovo zmago podaljšano.<ref>Pogačnik: 1958</ref>

 

Ta izjava pomeni, da je pravo pomnjenje edino ljudski (kolektivni) spomin, uradna zgodovina je potvorba, ki služi pragmatičnim ciljem, v resnici pa je večinoma daleč od resničnega toka stvari. Levstik s to Krpanovo izjavo ni dal samo nove opore za svojo pripadnost narodno-folkloristični smeri, ampak se je dvignil tudi do visoke kritične zavesti, ki je imela svoj pragmatistični in politični pomen.<ref>Pogačnik: 1958</ref>