Ženski roman: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Redakcija: 22:40, 7. junij 2010

Ženski roman je oznaka dolge pripovedne proze 19. stoletja z žensko glavno osebo.

Nastanek in razvoj ženske književnosti in ženskega romana

V 18. stoletju je s terminom ženska književnost mišljena predvsem književnost za ženske, pri čemer so jo le včasih ženske tudi pisale. Vse od razsvetljenstva so bile ženske pomembno literarno ciljno občinstvo, pisci pa so bili večinoma moški. Ženska književnost je bila sprva deležna znanstvene pozornosti v okviru raziskovanja trivialne literature (npr. ljubezenski in doktorski roman). Termin ženski roman je specifičen pojem znotraj ženske književnosti in izhaja iz nemške literarne vede. Za ustanoviteljico in eno glavnih predstavnic ženskega romana velja Eugenie Marlitt.

Začetki slovenske ženske književnosti

Ženska je bila v tradiciji slovenske pripovedne proze, ki se je začela sredi prve polovice 19. stoletja, najprej glavna oseba v popularnih pripovednih žanrih, v ženski svetniški povesti in v dekliški vzgojni povesti. Literarna zgodovina ženskega avtorstva ni upoštevala, ker se ženske niso odločale za pisanje nacionalno relevantnih žanrov (kmečke in zgodovinske povesti).

Značilnosti slovenskega ženskega romana

Je ljubezenski roman. V njem je glavna oseba in pogosto tudi naslovna oseba mlado, revno in osamljeno dekle meščanskega stanu, ki si je izbralo napačnega partnerja, vendar ji ga do konca romana uspe nadomestiti s primernejšim kandidatom (ljubezenski trikotnik), kar pomeni srečen konec. V njem je spolnost tabuizirana – seksualne odnose prekriva z družinskimi. Prostor dogajanja je ponavadi mestno-grajski. Eno od pogostejših motivacijskih sredstev je bolezen. Prepoznavna značilnost slovenskega ženskega romana je tudi kategorični imperativ ali moralna maksima, ki se ji junakinja brezpogojno podreja v vseh kritičnih trenutkih. O ženskem romanu govorimo le do konca 19. stoletja, od tedaj naprej pa samo še o ženski književnosti.

Avtorici slovenskega ženskega romana

Luiza Pesjak (1828–1898). Njen roman Beatin dnevnik (1887) je značilni predstavnik ženskega romana takratne dobe in je pod močnim estetskim in tematskim vplivom nemškega ženskega romana.
Pavlina Pajk (1854–1901) je napisala 6 romanov, 8 novel in 8 povesti, ki povečini ustrezajo določilom ženskega romana. Romani se dogajajo v podeželski graščini, novele v meščanski vili s parkom, povesti pa na vasi. Njene ženske romane lahko razumemo kot funkcijski ekvivalent določenega tipa pravljic, npr. Pepelke.

Josipina Turnograjska (1833–1854) ni utegnila napisati nobenega daljšega dela. V njeni kratki prozi nastopajo ženske kot božanstva, kot nosilke naravne moči in poguma, nadzemeljske lepote, kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zveze.

Ženska književnost v 20. stoletju

V novejši slovenski prozi so literarne pisave zelo raznolike, pogosto pa z ironijo in sarkazmom razbijajo ustaljene literarne vzorce in polemizirajo s pojmom ženskega v književnosti. Sodobna ženska književnost pogosto prinaša brezobzirno analizo t. i. ženskih vzorcev vedenja in se kritično loteva zlasti v medijih opazne stereotipne podobe ženske. Tudi ženske glavne osebe so drugačne: njihov cilj ni poroka, ampak samostojno, ločeno življenje, zato so v koncu romanov ločene celo tiste ženske, ki so bile na začetku poročene.

Prozaistke v 20. stoletju

Zofka Kveder (prva avtorica ženske umetniške, feministično obarvane literature), Mimi Malenšek, Mira Mihelič, Marjeta Novak Kajzer (njen roman Kristina (1985) prinaša poseben, izrazito ženski pogled na erotiko in čutnost), Berta Bojetu-Boeta (v romanu Filio ni doma (1990) prvič v zgodovini slovenske književnosti pisateljica iz izrazito ženske perspektive spregovori o skrajno brutalni podobi sveta), Nada Gaborovič, Nedeljka Pirjevec, Zlata Vokač, Marija Vogrič, Maja Novak, Katarina Marinčič, Brina Svit, Vesna Milek itd.

Viri

Miran Hladnik (1981). Slovenski ženski roman v 19. stoletju. Slavistična revija 29, št. 33, str. 259-296. (COBISS) ali [1]
Silvija Borovnik (1996). Pišejo ženske drugače. Ljubljana: Mihelač. (COBISS)
Silvija Borovnik (2002). Sodobne slovenske romanopiske. (COBISS) ali [2]
Alenka Šelih (2007). Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma. (COBISS)

Zunanje povezave

Portal:Literatura

Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

Kategorija:Ženski roman

@@ Vrstica 1: / Vrstica 1: @@
-'''Ženski roman''' je del [[pripovedna proza|pripovedne proze]] z žensko glavno osebo.
+'''Ženski roman''' je oznaka dolge [[pripovedna proza|pripovedne proze]] 19. stoletja z žensko glavno osebo.
 __TOC__
 == Nastanek in razvoj ženske književnosti in ženskega romana ==
-V [[18. stoletje|18. stoletju]] je s terminom ženska književnost mišljena predvsem književnost za ženske, pri čemer so jo le včasih ženske tudi pisale. Vse od [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] so bile ženske pomembno literarno ciljno občinstvo. Zanje so najprej pisali moški, nato pa še ženske. Toda ženska književnost dolgo ni bila predmet znanstvenega raziskovanja, ker je veljala je za [[trivialna književnost|trivialno]] (sem so spadali [[ljubezenski roman|ljubezenski]] in [[doktorski roman|doktorski]] šablonski zvežčiči). Termin ženski roman je specifičen pojem znotraj [[ženska književnost|ženske književnosti]] in izhaja iz nemške [[literarna veda|literarne vede]]. Za ustanoviteljico in eno glavnih predstavnic ženskega romana velja [[Eugenie Marlitt|Eugenie Marlitt]].
+V [[18. stoletje|18. stoletju]] je s terminom [[ženska književnost]] mišljena predvsem književnost za ženske, pri čemer so jo le včasih ženske tudi pisale. Vse od [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] so bile ženske pomembno literarno ciljno občinstvo, pisci pa so bili večinoma moški. Ženska književnost je bila sprva deležna znanstvene pozornosti v okviru raziskovanja [[trivialna literatura|trivialne literature]] (npr. [[ljubezenski roman|ljubezenski]] in [[dr.-roman|doktorski roman]]). Termin ženski roman je specifičen pojem znotraj [[ženska književnost|ženske književnosti]] in izhaja iz nemške [[literarna veda|literarne vede]]. Za ustanoviteljico in eno glavnih predstavnic ženskega romana velja [[Eugenie Marlitt|Eugenie Marlitt]].
 == Začetki slovenske ženske književnosti ==
-Ženska je bila v tradiciji [[slovenska pripovedna proza|slovenske pripovedne proze]], ki se je začela sredi prve polovice [[19. stoletje|19. stoletja]], najprej glavna oseba v popularnih pripovednih [[žanr|žanrih]], v ženski [[svetniška povest|svetniški povesti]] in v dekliški [[vzgojna povest|vzgojni povesti]]. [[Literarna zgodovina]] ženskega avtorstva ni upoštevala, ker se niso odločale za pisanje nacionalno relevantnih žanrov ([[kmečka povest|kmečka]] in [[zgodovinska povest|zgodovinska povest]]).
+Ženska je bila v tradiciji [[slovenska pripovedna proza|slovenske pripovedne proze]], ki se je začela sredi prve polovice [[19. stoletje|19. stoletja]], najprej glavna oseba v popularnih pripovednih [[žanr|žanrih]], v ženski [[svetniška povest|svetniški povesti]] in v dekliški [[vzgojna povest|vzgojni povesti]]. [[Literarna zgodovina]] ženskega avtorstva ni upoštevala, ker se ženske niso odločale za pisanje nacionalno relevantnih žanrov ([[kmečka povest|kmečke]] in [[zgodovinska povest|zgodovinske povesti]]).
 == Značilnosti slovenskega ženskega romana ==
-Je [[ljubezenski roman|ljubezenski roman]]. V njem je glavna oseba, in pogosto tudi naslovna oseba, ženska. Gre za mlado, revno in osamljeno dekle meščanskega stanu, ki si je izbrala napačnega partnerja ([[ljubezenski trikotnik|ljubezenski trikotnik]]), vendar ji ga do konca romana uspe nadomestiti s primernejšim kandidatom, kar pomeni srečen konec. V njem je spolnost [[tabu|tabuizirana]] – seksualne odnose prekriva z družinskimi. Prostor dogajanja je ponavadi mestno-grajski. Eno od pogostejših motivacijskih sredstev je bolezen. Prepoznavna značilnost slovenskega ženskega romana je tudi [[kategorični imperativ|kategorični imperativ]] ali moralna maksima, ki se ji junakinja brezpogojno podreja v vseh kritičnih trenutkih. O ženskem romanu govorimo le do konca [[19. stoletje|19. stoletja]], od tedaj naprej pa samo še  o ženski književnosti.
+Je [[ljubezenski roman|ljubezenski roman]]. V njem je glavna oseba in pogosto tudi naslovna oseba mlado, revno in osamljeno dekle meščanskega stanu, ki si je izbralo napačnega partnerja, vendar ji ga do konca romana uspe nadomestiti s primernejšim kandidatom ([[ljubezenski trikotnik|ljubezenski trikotnik]]), kar pomeni srečen konec. V njem je spolnost [[tabu|tabuizirana]] – seksualne odnose prekriva z družinskimi. Prostor dogajanja je ponavadi mestno-grajski. Eno od pogostejših motivacijskih sredstev je bolezen. Prepoznavna značilnost slovenskega ženskega romana je tudi [[kategorični imperativ|kategorični imperativ]] ali moralna maksima, ki se ji junakinja brezpogojno podreja v vseh kritičnih trenutkih. O ženskem romanu govorimo le do konca [[19. stoletje|19. stoletja]], od tedaj naprej pa samo še  o ženski književnosti.
+== Avtorici slovenskega ženskega romana ==
-== Prve slovenske prozaistke ==
 * [[Luiza Pesjak|Luiza Pesjak]] (1828–1898). Njen roman ''Beatin dnevnik'' (1887) je značilni predstavnik ženskega romana takratne dobe in je pod močnim estetskim in tematskim vplivom [[nemški ženski roman|nemškega ženskega romana]].
+* [[Pavlina Pajk|Pavlina Pajk]] (1854–1901) je napisala 6 romanov, 8 novel in 8 povesti, ki povečini ustrezajo določilom ženskega romana. Romani se dogajajo v podeželski graščini, novele v meščanski vili s parkom, povesti pa na vasi. Njene ženske romane lahko razumemo kot funkcijski ekvivalent določenega tipa [[pravljica|pravljic]], npr. [[Pepelka|Pepelke]].
-* [[Josipina Turnograjska|Josipina Turnograjska]] (1833–1854). V njenih delih nastopajo ženske kot božanstva, kot nosilke naravne moči in poguma, nadzemeljske lepote, kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zveze.
-* [[Pavlina Pajk|Pavlina Pajk]] (1854–1901) je bila zelo plodovita. Napisala je 6 romanov, 8 novel in 8 povesti. Romani se dogajajo večinoma v podeželski graščini, novele v meščanski vili s parkom, povesti pa na vasi. Njene ženske romane lahko razumemo kot funkcijski ekvivalent določenega tipa [[pravljica|pravljic]], npr. [[Pepelka|Pepelke]].
+[[Josipina Turnograjska|Josipina Turnograjska]] (1833–1854) ni utegnila napisati nobenega daljšega dela. V njeni kratki prozi nastopajo ženske kot božanstva, kot nosilke naravne moči in poguma, nadzemeljske lepote, kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zveze.
 == Ženska književnost v 20. stoletju ==