Manihejstvo: Razlika med redakcijama
mBrez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 10: | Vrstica 10: | ||
== Literatura == |
== Literatura == |
||
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 2, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 2, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
||
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 3, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
|||
== Reference == |
|||
{{Reflist|1}} |
|||
{{reli-stub}} |
{{reli-stub}} |
||
Redakcija: 20:19, 6. februar 2009
Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je v tretjem stoletju, ki je na svojem vrhuncu obstoja v 4. stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in njegovem obrobju širil prerok Mani (216 - 277). Na vrhuncu obstoja je manihestvo ustrezalo tipologiji svetovne religije, saj je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob Svileni poti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu[1].
Krščanstvo ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko herezije. Ostro so ga kritizirali in preganjali še novoplatonisti[2], perzijski magi, Judje in muslimani[3].
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij (sinkretizem). ... Mani je sam dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je dualizem: vedno obstajata dve enakovredni počeli (dobro in slabo). V manihejstvu ima Jezus status preroka, ki pa ni isti kot trpeči Kristus.
Najbolj znan pristaš je bil Sveti Avguštin, ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo.
Literatura
- Eliade, Mircea, ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 2, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 (COBISS)
Reference
