Manihejstvo: Razlika med redakcijama
m slog |
mBrez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Manihejstvo''' je [[gnosticizem|gnostična]] [[religija]], ki jo je v [[3. stoletje|tretjem stoletju]], ki je na svojem vrhuncu obstoja v [[4. stoletje|4. stoletju]] po takratnem [[Sasanidi|Perzijskem cesarstvu]] in njegovem obrobju širil [[prerok]] [[Mani]] (216 - 277). Na vrhuncu obstoja je manihestvo ustrezalo tipologiji [[svetovna religija|svetovne religije]], saj je z [[misjijonarstvo|misijonarsko]] dejavnostjo iz [[Perzija|Perzije]] razširilo vse do [[Sredozemlje|Sredozemlja]] in [[Etiopija|Etiopije]] na zahodu ter preko [[Srednja Azija|Srednje Azije]] ob [[Svilena pot|Svileni poti]] vse do severnih delov [[Kitajska|Kitajske]] na vzhodu<ref>Eliade 1996, str. 234</ref>. |
|||
'''Manihejstvo''' je [[verski nauk]], katerega ga nekateri prištevajo med [[krščanstvo]], drugi pa ga označujejo za samostojno religijo. Ustanovitel ga je [[Mani]] iz [[Perzija|Perzije]], ki je poznal [[heretično krščanstvo]]. |
|||
[[Krščanstvo]] ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko [[herezija|herezije]]. Ostro so ga kritizirali in preganjali še [[novoplatonizem|novoplatonisti]]<ref>Plotin</ref>, perzijski [[zaratustrstvo|magi]], [[Judje]] in [[muslimani]]<ref>Eliade 1996, str. 234</ref>. |
|||
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij ([[sinkretizem]]). ... |
|||
Mani je sam dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je [[dualizem]]: vedno obstajata dve enakovredni [[počelo|počeli]] (dobro in slabo). V manihejstvu ima [[Jezus Kristus|Jezus]] status [[prerok]]a, ki pa ni isti kot trpeči Kristus. |
Mani je sam dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je [[dualizem]]: vedno obstajata dve enakovredni [[počelo|počeli]] (dobro in slabo). V manihejstvu ima [[Jezus Kristus|Jezus]] status [[prerok]]a, ki pa ni isti kot trpeči Kristus. |
||
Najbolj znan pristaš je bil [[Sveti Avguštin]], ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo. |
Najbolj znan pristaš je bil [[Sveti Avguštin]], ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo. |
||
== Literatura == |
|||
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 2, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
|||
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 3, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
|||
{{reli-stub}} |
{{reli-stub}} |
||
Redakcija: 20:18, 6. februar 2009
Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je v tretjem stoletju, ki je na svojem vrhuncu obstoja v 4. stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in njegovem obrobju širil prerok Mani (216 - 277). Na vrhuncu obstoja je manihestvo ustrezalo tipologiji svetovne religije, saj je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob Svileni poti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu[1].
Krščanstvo ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko herezije. Ostro so ga kritizirali in preganjali še novoplatonisti[2], perzijski magi, Judje in muslimani[3].
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij (sinkretizem). ... Mani je sam dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je dualizem: vedno obstajata dve enakovredni počeli (dobro in slabo). V manihejstvu ima Jezus status preroka, ki pa ni isti kot trpeči Kristus.
Najbolj znan pristaš je bil Sveti Avguštin, ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo.
Literatura
- Eliade, Mircea, ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 2, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 (COBISS)
- Eliade, Mircea, ZGODOVINA RELIGIOZNIH VEROVANJ IN IDEJ 3, DZS, Ljubljana, 1996, str. 228-34 (COBISS)
