Portal:Literatura/Izbrani pojmi/22. teden 2010

Naratologija, teorija pripovedi ali pripovedoslovje je področje literarne teorije.

Termin naratologija je uvedel strukturalist Tzvetan Todorov v delu Grammaire de Décameron, 1969, in ga opredelil kot la science du récit (znanost o pripovedi). Ta pomen potrjuje tudi beseda sama, ki je sestavljenka iz latinskega glagola narrare oz. osnove njegovega namenilnika narratium in starogrške besede logos (beseda, govor, razlaga, pojem, bistvo, nauk). Gre za sistematično raziskovanje, ki svoj objekt preučevanja omejuje na določen tip diskurza, tj. na pripoved.

Osnova njenemu dvoravninskemu konceptu in tako imenovanim binarnim strukturam, na čemer temelji naratološki epistemološki kod, obstaja delno tudi že pri ruskih formalistih. Ti so v kompoziciji literarnih besedil artikulirali binarno opozicijo med fabulo (je področje globinske strukture besedila, je abstraktna stalnica) in sižejem. Razliko med obema pojmoma so opredelili z razporeditvijo posameznih kompozicijskih sestavin na časovni premici, in sicer kot logično urejeno zaporedje dogodkov ter kot enkratno in ne nujno logično razporeditev teh istih dogodkov v konkretnem umetniškem besedilu. V pojmovnem in terminološkem polju se pojavljajo izrazne dvojice in trojice histoire – discours (Tzvetan Todorov), histoire – récit – narration (Gérard Genette), story – discours (Seymour Chatman) ter story – text – narration (Shlomit Rimmon-Kenan), za katere se zdi, da zaradi svoje nejasnosti pravzaprav ne morejo popolnoma nadomestiti pojmov, iz katerih so izšli, torej fabule in sižeja. Fabula je kronološko urejeno zaporedje dogodkov, siže pa je del njegove površinske strukture in je konkreten in spremenljiv. Fabula je neodvisna od pripovedovanja. Več ...