Strukturalizem

Strukturalizem je ena od najpomembnejših intelektualnih in metodoloških smeri 20. stoletja. Temelji na obravnavi kulturnih in družbenih pojavov kot elementov širših struktur, njihov pomen pa je določen glede na medsebojna razmerja, ne pa posamezne lastnosti. Strukturalistična paradigma je razen v filozofiji zelo močna tudi v lingvistiki, sociologiji, antropologiji, zgodovini in ostalih družbenih vedah.

Zgodovina

Začetki strukturalizma v Evropi segajo v začetek 20. stoletja, ko se je uveljavil v okviru strukturalnega jezikoslovja Ferdinanda de Saussurja ter v delovanju Moskovskega, Kopenhagenskega in Praškega lingvističnega krožka.

V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja je v evropskem intelektualnem prostoru prevladoval eksistencializem. Po drugi svetovni vojni pa so številni raziskovalci humanističnih ved postopoma prevzeli Saussurjeve ideje. Med njimi je izstopal francoski antropolog Claude Lévi-Strauss, ki je strukturalno analizo uporabil pri proučevanju družbenih struktur in mitoloških sistemov. K širjenju strukturalističnega pristopa zunaj jezikoslovja je prispeval tudi ruski jezikoslovec Roman Jakobson, zlasti na področjih literarne teorije, antropologije in filozofije.

Proti koncu šestdesetih let so se pojavile temeljne kritike strukturalističnega pristopa. Pojavila se je nova smer, imenovana poststrukturalizem, katere predstavniki so vglavnem francoski intelektualci; Michel Foucault, Jacques Derrida, Louis Althusser in Roland Barthes.

Strukturalizem v posameznih vedah

Jezikoslovje

Ferdinand de Saussure

Za začetnika strukturalizma velja Ferdinand de Saussure (1857–1913). Saussure je bil švicarski jezikoslovec, ki je v času svojega življenja objavil razmeroma malo del; večina njegovih idej je bila zbrana in objavljena šele po njegovi smrti. Saussurjevo prelomno delo je Cours de linguistique générale (Predavanja iz splošnega jezikoslovja), in sicer so to zapiski z njegovih predavanj, ki sta jih leta 1916 objavila njegova študenta Charles Bally in Albert Sechehaye.

Glavne Saussurove postavke glede strukturalnega jezikoslovja so:

1. Jezikovni znak; označevalec in označenec: Znaki jezika so sestavljeni iz označevalca in označenca. Označevalec je beseda, medtem ko je označenec pojem oz. idejna plat znaka.
2. Arbitrarnost znakov: Razmerje med označevalcem in označencem je arbitrarno oz. ne nujno povezano
3. V jeziku so samo razlike: Jezik omogočajo pomensko razločevalne glasovne enote (fonemi). Pri fonemih ni bistvena njihova materialnost (kako se tvorijo na glasovnem traktu itd.), temveč njihove razlike oz. binarne opozicije. Prav te razlike omogočajo razločevalnost.
4. Sinhronija/diahronija: Da bi razumeli, kako jezik deluje, je treba preučevati odnose med znaki v njihovi sinhroni soodvisnosti, ne pa v njihovi diahroni (zgodovinski) razsežnosti.

Antropologija

V antropologiji strukturalizem razlaga, da se pomen znotraj kulture ustvarja skozi različne prakse, rituale in družbene pojave, ki delujejo kot sistemi. Francoski antropolog Claude Lévi-Strauss je v petdesetih letih 20. stoletja proučeval mitologijo, sorodstvene sisteme in pripravo hrane ter iskal globinske strukture človekovega mišljenja. Pri tem je uporabil Saussurjevo razliko med langue (jezikom) in parole (govorom).

Strukturalistični pristop je vplival tudi na antropologe v Veliki Britaniji, Franciji in ZDA ter spodbudil razvoj različic, vključno z združitvijo z marksizmom.

Strukturalizem v Sloveniji

V Sloveniji se je strukturalizem kot paradigma začel uveljavljati konec šestdesetih let, ko so ga k nam prinesli slovenski študenti, ki so študirali v Franciji. Najbolj znani slovenski teoretiki, ki izhajajo iz strukturalizma, so Mladen Dolar, Josip Rastko Močnik ter Slavoj Žižek.

Viri

• Mambrol, N. (2018, 22. december). Structural linguistics. Literary Theory and Criticism.https://literariness.org/2018/12/22/structural-linguistics/

Glej tudi

• Ferdinand de Saussure
• Claude Lévi-Strauss