Portal:Literatura/Izbrani pojmi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhiv izbranih pojmov portala Literatura.

Arhiv[uredi kodo]

Znanstvenokritična (tudi znanstvena ali kritična) izdaja nekega, večinoma starejšega, besedila vsebuje uvod, faksimile in različne prepise besedila: diplomatski (starejše: diplomatični), kritični in fonetični prepis, poleg tega pa tudi prevod v sodoben jezik, lahko tudi v druge jezike. Posamezni prepisi v znanstvenokritični izdaji so opremljeni z znanstvenim komentarjem. Komentar opredeli metodo prepisa in ga primerja s predhodnimi prepisi. Del znanstvenokritične izdaje starejšega besedila je lahko tudi (večjezični) slovar. Znanstvenokritična izdaja ni namenjena širši, popularni rabi besedila.

1. faksimile; 2. diplomatski prepis; 3. kritični prepis; 4. fonetični prepis; 5. sodobni prevod. Izseki prikazujejo faksimile in prepise 2. brižinskega spomenika 75–82 (Bernik, 1993).

Več ...


Polonistika je veda o poljskem jeziku in književnosti.

Je študij s področja humanistike, ki raziskuje, dokumentira in razširja poljski jezik in literaturo tako v zgodovinskih kot v sedanjih oblikah. Začetki izvirajo iz zanimanja za poljsko književnost v obdobju razsvetljenstva. Takrat je bil del poljske države vključen v habsburško monarhijo. Še posebej se je zanimanje spodbudilo v obdobju romantike, ko so se na Dunaju, v Ljubljani, Gradcu in Lvovu srečevali slovenski in poljski izobraženci.

Prvi je prišel v stik s poljsko kulturo Martin Kuralt, ki je bil bibliotekar v Lvovu. Pomembno je bilo delovanje Jerneja Kopitarja na Dunaju; še posebej njegovo poznanstvo z grofom Józefom Maksymiljanom Ossolińskim. Njegova zasebna knjižnica se je po preselitvi v Lvov razširila v nacionalno ustanovo, imenovano Ossolineum. Leta 1838 je Kopitar pomagal Emilu Korytku pri navezovanju stikov v Ljubljani. Za tisk je pripravljal poljski jezikovni spomenik Psałterz floriański, v pismu Adamu Mickiewiczu leta 1844 je navedel svoje pripombe na njegova pariška predavanja o slovanskih literaturah. Za prvega slovenskega polonista velja Matija Čop, ki se je poljščine naučil v Lvovu (18221827). Več ...


Naslovnica povesti Trop brez zvoncev Janeza Jalna (1944), ilustracija Evgena Sajovica

Planinska povest je vrsta planinske literature.

Med oblike planinske literature štejemo: pravljice, ljudske povesti, igre, pesmi, planinske monografije, planinske (avto)biografije, almanahe, alpinistično literaturo itd., najpogostejša oblika planinskega leposlovja pa je planinski potopis, ki običajno popisuje en izlet.

Planinska literatura ima pomembno kulturnozgodovinsko sporočilo o pomenu gora za Slovence, saj hribi predstavljajo del slovenske identitete. Planinska povest se uvršča v druge žanre: kmečko povest, športni roman, mladinsko literaturo, humoristično literaturo, pogosto pa je povezana tudi z živalsko tematiko. V knjižnicah planinsko literaturo najpogosteje najdemo v rubriki športna literatura. Najpogostejši žanrski tipi planinske povesti so pastirska povest, lovska povest (znotraj kmečke povesti) in alpinistična povest (v okviru meščanskega športnega romana).

Najpogostejši tip glavne osebe je posebnež – samotar, čudak, odtrgan od vasi, ali pa skrajni individualist, ki v svetu prvobitne gorske divjine išče svoj duševni mir in utrjuje svojo moralo. Več ...


Študije spola je ime za sklop znanstvenih disciplin (sociologija, filozofija, literarna teorija, filmska teorija, antropologija, psihoanaliza, psihologija, feministična teorija), ki analizirajo spol. Kritično obravnavajo že uveljavljene teoretske vzorce in nove perspektive.

Filozofinja Simone de Beauvoir je dejala: »Ne rodiš se kot ženska, ampak to postaneš.« Izraz »spol« se nanaša na družbeno in kulturno razlago ženskosti in moškosti. V središče analize postavljajo zgodovinsko, kulturno in politično obdelavo spolnih in seksualnih razmerij. Družbeno življenje analizirajo skozi optiko spola in seksualnosti.

Ženske študije[uredi kodo]

Izpostavljena tema ženskih študij so feministična teorija, feministična psihoanaliza, feministična politika (feminizem). Vplivale so na razvoj družboslovja in humanistike.

Moške študije[uredi kodo]

So interdisciplinarno polje, posvečeno temam, ki se nanašajo na moške, spol in politiko. Pogosto vključujejo mačistične teorije, moško zgodovino, moško zdravje. Moške študije so vplivale predvsem na družboslovje in humanistiko. Ključni deli, ki usklajujeta razmerje med moško in žensko interpretacijo študij spola, sta Does Feminism Discriminate Against Me avtorjev Warreba Farella in Jamesa Sterba ter delo Roryja Ridley-Duja Gendering, Courtship and Pay Equality. Več ...


Naratologija, teorija pripovedi ali pripovedoslovje je področje literarne teorije.

Termin naratologija je uvedel strukturalist Tzvetan Todorov v delu Grammaire de Décameron, 1969, in ga opredelil kot la science du récit (znanost o pripovedi). Ta pomen potrjuje tudi beseda sama, ki je sestavljenka iz latinskega glagola narrare oz. osnove njegovega namenilnika narratium in starogrške besede logos (beseda, govor, razlaga, pojem, bistvo, nauk). Gre za sistematično raziskovanje, ki svoj objekt preučevanja omejuje na določen tip diskurza, tj. na pripoved.

Osnova njenemu dvoravninskemu konceptu in tako imenovanim binarnim strukturam, na čemer temelji naratološki epistemološki kod, obstaja delno tudi že pri ruskih formalistih. Ti so v kompoziciji literarnih besedil artikulirali binarno opozicijo med fabulo (je področje globinske strukture besedila, je abstraktna stalnica) in sižejem. Razliko med obema pojmoma so opredelili z razporeditvijo posameznih kompozicijskih sestavin na časovni premici, in sicer kot logično urejeno zaporedje dogodkov ter kot enkratno in ne nujno logično razporeditev teh istih dogodkov v konkretnem umetniškem besedilu. V pojmovnem in terminološkem polju se pojavljajo izrazne dvojice in trojice histoire – discours (Tzvetan Todorov), histoire – récit – narration (Gérard Genette), story – discours (Seymour Chatman) ter story – text – narration (Shlomit Rimmon-Kenan), za katere se zdi, da zaradi svoje nejasnosti pravzaprav ne morejo popolnoma nadomestiti pojmov, iz katerih so izšli, torej fabule in sižeja. Fabula je kronološko urejeno zaporedje dogodkov, siže pa je del njegove površinske strukture in je konkreten in spremenljiv. Fabula je neodvisna od pripovedovanja. Več ...


Slovenska izseljenska (zdomska, migrantska) književnost obsega literarna dela slovenskih izseljencev, ki so napisana v slovenskem jeziku. Je ožji pojem od književnosti slovenskih izseljencev, ki zajema tudi njihova literarna dela v drugih jezikih.

Izseljenska literatura (ang. Migrant literature, nem. Emigrantenliteratur) je del tudi drugih nacionalnih kultur in književnosti.

Razen nekaterih jezuitskih misijonarjev slovenskega rodu, ki so delovali na drugih kontinentih že v 2. pol. 17. stoletja, so se Slovenci začeli v večjem številu izseljevati v prekomorske dežele v 1. pol. 18. stoletja Največji val izseljevanja Slovencev (v ZDA, Brazilijo, Argentino, Mehiko itd.) je potekal od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne. Za obdobje po drugi svetovni vojni so značilni trije pomembnejši izseljenski valovi iz Slovenije: v prvem valu (1945) gre za slovensko politično emigracijo (SPE) oz. za politične begunce, ki so prva leta po vojni živeli v Evropi, nato so se večinoma izselili v prekomorske države (Argentina, Kanada, Avstralija); v šestdesetih letih 20. stoletja je sledil drugi val, ko se je v dežele zahodne Evrope zaradi ugodnih ekonomskih razmer izseljevala množica delavcev na začasnem delu v tujini; tretji val predstavlja t. i. »beg možganov« oz. odhajanje strokovnjakov v tujino.

V novih domovinah so se Slovenci združevali v podeželske, mestne ali regionalne skupnosti po verskem, političnem, kulturnem principu. Več ...


Ženski roman je oznaka dolge pripovedne proze 19. stoletja z žensko glavno osebo.

V 18. stoletju je s terminom ženska književnost mišljena predvsem književnost za ženske, pri čemer so jo le včasih ženske tudi pisale. Vse od razsvetljenstva so bile ženske pomembno literarno ciljno občinstvo, pisci pa so bili večinoma moški. Ženska književnost je bila sprva deležna znanstvene pozornosti v okviru raziskovanja trivialne literature (npr. ljubezenski in doktorski roman). Termin ženski roman je specifičen pojem znotraj ženske književnosti in izhaja iz nemške literarne vede. Za ustanoviteljico in eno glavnih predstavnic nemškega ženskega romana velja Eugenie Marlitt, pri nas so veliko brali tudi Hedwig Courths-Mahler.

Ženska je bila v tradiciji slovenske pripovedne proze, ki se je začela sredi prve polovice 19. stoletja, najprej glavna oseba v popularnih pripovednih žanrih, v ženski svetniški povesti in v dekliški vzgojni povesti. Literarna zgodovina ženskega avtorstva ni upoštevala, ker se ženske niso odločale za pisanje nacionalno relevantnih žanrov (kmečke in zgodovinske povesti). Več ...


Ženski svet (19231941) je bil tretji slovenski ženski list za Slovenko (1896-1902) in Jadranko (1921-1923). Kakor Slovenka, je tudi Ženski svet začel izhajati v Trstu, a se je moral z letnikom 1929 preseliti v Ljubljano, kjer je izhajal do 1941.

V začetku dvajsetega stoletja se je v okviru splošnega narodnega preporoda tudi v Trstu močno razvila društvena dejavnost, do katere so se italijanske oblasti vedle zelo različno, a v glavnem tolerantno. Kakor piše Lavo Čermelj, je v tej prvi dobi vladalo načelo o svobodi tiska, zato so oblasti vsaj uradno obsojale »neodgovorne elemente«, ki so vodili gonjo proti slovenskemu tisku in ki seveda niso bili nikoli odkriti. Prva svetovna vojna tega stanja ni veliko spremenila, a po njej so Italijani začeli zvračati sovraštvo, ki so ga čutili do Avstrijcev, na tržaške Slovence. Fašizem je z veliko lahkoto prodrl na Tržaško. Leta 1920 je bil požgan Narodni dom, kar pa ni prekinilo kulturne dejavnosti tržaških Slovencev. Še v začetku leta 1922 je delovalo na Tržaškem okoli 400 slovenskih kulturnih društev. Leta 1921 je začel izhajati ženski list Jadranka (upr. Marica Stepančič Gregorič) in naslednje leto se je v Gorici pojavila spet Slovenka, a oba časopisa sta po dogovoru nehala izhajati v letu 1923. Prva številka drugega letnika (1924) Ženskega sveta prinaša članek, ki poroča o združitvi treh listov. Več ...


Biografski roman je žanrski tip zgodovinskega romana, ki prikazuje življenje pomembne zgodovinske osebe. Kadar pa se loteva sodobnih osebnosti, postane samostojni žanr.

Z oznako biografski roman je označenih 75 slovenskih besedil, ki najpogosteje obravnavajo osebnosti 19. stoletja. Slaba polovica od tega so biografije umetnikov in pesnikov, sledijo kulturnozgodovinske osebnosti, znameniti roparji oziroma rokovnjači, cerkvene in vojaške osebnosti. Zgodbe iz življenja znamenitih Slovencev ohranjajo in utrjujejo njihov sloves, zraven pa skušajo popularizirati tiste osebnosti in poglavja iz slovenska zgodovine, ki jih uradno zgodovinopisje ni dovolj poudarilo.

Seznam slovenskih zgodovinskih povesti se začne z biografsko pripovedjo. O literariziranem življenjepisu znamenitega domačina govorimo že leta 1945, ko je Franc Malavašič napisal povest Erazem iz Jame. Naslovna oseba Erazem Lueger je bil sprva v dvorski službi cesarja Friderika III. V dvoboju je ubil grofa Papenheima in bil zato obsojen na smrt. Pobegnil je na svoj v skalo zidani grad v Predjami pri Postojni in dolgo zdržal obleganje svojega sorodnika, tržaškega glavarja Gašperja Ravbarja, ki ga je imel nalogo izročiti sodbi. Oblegovalce, ki so ga hoteli izstradati, je držal tako, da jim je po vrvi spustil celo pečenega vola in sveže sadje – grad je imel po zaslugi kraškega terena skrivni podzemski izhod na Vipavsko. Pokončali so ga s šestimi topovi na stranišču, potem ko ga je izdal neki tujec. Več ...


Reformácija je bilo versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve.

Martin Luther

Njen glavni začetnik je nemški duhovnik Martin Luther, ki je 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenberg pribil list s 95 tezami, s katerimi je obsojal tedanje ravnanje rimskokatoliške cerkve. Glavna spodbuda za to dejanje je bilo prodajanje odpustkov in cerkvenih služb, s katerim je Cerkev želela zaslužiti denar za gradnjo Bazilike sv. Petra v Rimu. Luther je sprva zahteval le reformo katoliške cerkve, ker pa ga je ta zavrnila, se je oblikovala nova cerkvena organizacija, luteranska cerkev. Več ...


Študije spola je ime za sklop znanstvenih disciplin (sociologija, filozofija, literarna teorija, filmska teorija, antropologija, psihoanaliza, psihologija, feministična teorija), ki analizirajo spol. Kritično obravnavajo že uveljavljene teoretske vzorce in nove perspektive.

Filozofinja Simone de Beauvoir je dejala: »Ne rodiš se kot ženska, ampak to postaneš.« Izraz »spol« se nanaša na družbeno in kulturno razlago ženskosti in moškosti. V središče analize postavljajo zgodovinsko, kulturno in politično obdelavo spolnih in seksualnih razmerij. Družbeno življenje analizirajo skozi optiko spola in seksualnosti.

Izpostavljena tema ženskih študij so feministična teorija, feministična psihoanaliza, feministična politika (feminizem). Vplivale so na razvoj družboslovja in humanistike. Več ...


Folkloristika je interdisciplinarna veda o folklori (ljudskem duhovnem in materialnem izročilu), povezana z etnologijo in s filologijo.

Slovstvena folkloristika raziskuje slovstveno folkloro, tj. umetnost govorjenega jezika, ki je poleg literature (umetnost knjižnega jezika) sestavina besedne umetnosti. Življenje ji daje tradicija, sporočilo se prenaša ustno, zgolj po spominu, in živi le, če se aktualizira v kratkotrajnih presledkih. Zanjo je značilna variabilnost. Njene terminološke vzporednice, ki so danes že zastarele, so: narodno blago, ustno slovstvo, tradicionalno (tradicijino) slovstvo in ljudsko slovstvo.

Začetek zbiranja ljudskega izročila sega v Veliko Britanijo, v leto 1760, ko je škotski učitelj James Macpherson izdal zbirko Fragments of Ancient Poetry. Nadalje je anglikanski škof Percy objavil dve zbirki izvirnih starih angleških pesmi: Five peaces of unic poetry in Reliques of ancient poetry.

S tujimi pobudami, ki so začele spreminjati odnos do slovstvene folklore, so se srečevali tudi slovenski razsvetljenci. Marko Pohlin je v svoji slovnici Kranjska gramatika (1768) dal pobudo za zbiranje folklornih ljudskih pesmi. Po njegovi zaslugi je Dizma Zakotnik pripravil prvo zbirko ljudskih pesmi. Leta 1788 je Pohlin izdal prvo zbirko ugank (Kratkočasne uganke), njegov zgled pa je pripomogel k prvi zbirki slovenskih pregovorov (Janez Mihelič), vendar so se le-ta izgubila. Tako je najstarejša zbirka pregovorov ohranjena v slovnici (1777) in slovarju (1779) Ožbalta Gutsmana. Več ...


Italijanistika je veda o italijanskemu jeziku, italijanski književnosti in kulturi, ki se študira na univerzitetni ravni.

Eden prvih dokumentov, ki povezuje italijanščino in slovenščino, je italijansko-slovenski slovar Alasia da Sommaripe iz leta 1607.

K izdelavi italijansko-slovenskega in slovensko-italijanskega slovarja so skozi čas prispevali Janko Tavzes (slovar je izšel leta 1941), Anton Debeljak, Vojteh Strnad, Anton Bajec, Anton Grad, Janko Kotnik in Sergij Šlenc. Zadnji italijansko-slovenski slovar je izšel leta 2001 (70.000 gesel), zadnji slovensko-italijanski slovar pa leta 2006 (100.000 gesel). Avtor obeh slovarjev je Sergij Šlenc. Več ...