Porfirogenet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Porfirogenet (grško Πορφυρογέννητος [Porfyrogénnitos], rojen v škrlatu, latinizirano v Porphyrogenitus) je bil bizantinski častni naslov sinov in hčera (Πορφυρογέννητη [Porphyrogénnētē], porfirogeneta), rojenih v času, ko je njihov oče že bil bizantinski cesar.[1] Nosilci naslova so morali poleg rojstva izpolnjevati tudi nekaj drugih pogojev.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Koncept porfirogeneta je znan od 6. stoletja v zvezi z vedno močnejšimi težnjami po dednosti cesarskega položaja. Prva dokumentirana raba naslova je iz leta 846.[1] Naslov se je docela udomačil v 10. stoletju, zlasti v zvezi s cesarjem Konstantinom VII. Porfirogenetom. Njegova raba se je nadaljevalo tudi v obdobju Paleologov.[1]

Porphýra/Škrlatna soba[uredi | uredi kodo]

Ostanki Bukoleonske palače v Konstantinoplu

Cesar Konstantin VII., ki je bil tudi sam porfirogenet, je opisal slovesnosti ob rojstvu porfirogeneta v svojem delu De Ceremoniis aulae byzantinae.[1]

Patriarh Nikolaj Mistik krščuje Konstantina VII. Porfirogeneta

Najpomembnejši pogoj za pridobitev naslova je bilo rojstvo v Porphýri – Škratni sobi, paviljonu v kompleksu Velike palače v Konstantinoplu. Noben otrok, ki ni bil rojen prav tu, naslova ni mogel dobiti. Ana Komnena, tudi porfirogeneta, je Porfirno sobo opisala kot sobo na eni od številnih teras palače s pogledom na Marmarsko morje in Bosporsko ožino, »kjer stojijo kamniti voli in levi«, se pravi v Bukoleonski palači. Imela je obliko kocke in piramidast strop. Stene, tla in strop so bili obloženi s cesarskim porfirjem, ki je bil »škrlatne barve z belimi lisami, kot bi bil posut s peskom«.[2]

Basileus in Augusta[uredi | uredi kodo]

Drug pomemben pogoj za pridobitev naslova porfirogenet je bil, da je bil oče vladajoči basileus, se pravi cesar, in da je bila mati z njim poročena. Mati je morala opraviti tudi posvečen obred, na katerem so jo proglasili za Augusto.

Diplomacija[uredi | uredi kodo]

V bizantinski diplomaciji so s porokami porfirogenetih nevest s tujimi vladarji in obratno včasih potrjevali mednarodne dogovore. Škof in diplomat Liutprand Kremonski, na primer, je leta 968 obiskal Konstantinopel v misiji Otona I. z nalogo, da zagotovi porfirogeneto nevesto za njegovega sina, kasnejšega cesarja Otona II.. Njegova misija je spodletela.[3] Oton II. je leta 971 namesto nje dobil Teofano Skleraino, ki nio bila porfirogeneta.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Porphyrogennetos. The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford University Press, New York & Oxford, 1991, str. 1701. ISBN 0195046528.
  2. Comnena, Anna (2003). The Alexiad. London: Penguin, str. 196, 219, ISBN 0-14-044958-2.
  3. Constanze M.F. Schummer. Liudprand of Cremona - a diplomat? V Shepard J. & Franklin, Simon urednika (1992). Byzantine Diplomacy: Papers from the Twenty-fourth Spring Symposium of Byzantine Studies. Cambridge, marec 1990. Aldershot: Variorum, str. 197.
  4. Liutprand of Cremona. The Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, New York & Oxford, 1991, str. 1241. ISBN 0195046528.