Pokol na Hiosu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pokol na Hiosu
Eugène Delacroix - Le Massacre de Scio.jpg
LokacijaHios, Osmansko cesarstvo
Koordinate38°21′50″N 26°03′47″E / 38.3640°N 26.0630°E / 38.3640; 26.0630Koordinati: 38°21′50″N 26°03′47″E / 38.3640°N 26.0630°E / 38.3640; 26.0630
DatumApril 1822
Smrti42.000–52.000[1]
StorilciOsmanska vojska

Pokol na Hiosu (v grščini: Η σφαγή της Χίου, grška izgovorjava: [i sfaˈʝi tis ˈçi.u]) je bil poboj več deset tisoč Grkov s strani osmanskih čet med grško vojno za neodvisnost leta 1822 na otoku Hios.[2] Grki s sosednjih otokov so prispeli na Hios in spodbudili domačine, naj se pridružijo njihovemu uporu. V odgovor so osmanske čete pristale na otoku in pobile na tisoče. Poboj kristjanov je povzročil mednarodno ogorčenje in povzročil večjo podporo grški stvari po vsem svetu.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Trgovci in lastniki ladij na Hiosu so bili več kot 2000 let pomembni v trgovini in diplomaciji po vsem Črnem morju, Egejskem in Sredozemskem morju. Osmansko cesarstvo je Hiosu omogočilo skoraj popoln nadzor nad lastnimi posli, saj sta jim trgovina z domačini in zelo cenjena rastlina mastika, pridelana samo na Hiosu, zelo koristila. Svetovljanski Hiosčani so bili zelo vidni tudi v Konstantinoplu. Po poboju pa otok ni nikoli več pridobil komercialne veljave.

Otoški vladajoči sloji se niso želeli pridružiti grškemu uporu, saj so se bali izgube varnosti in blaginje.[3] Poleg tega so se zavedali, da se nahajajo preveč blizu turškega središča v Anatoliji, da bi bili varni. Na nekaterih točkah je Hios oddaljen le 6,7 kilometra od anatolske celine.

Pokol[uredi | uredi kodo]

Marca 1822, ko je grški upor zbral moč na celini, je na Hiosu pristalo več sto oboroženih Grkov s sosednjega otoka Samos. Napadli so Turke, ki so se umaknili v citadelo. Tudi mnogi otočani so se odločili, da se pridružijo revoluciji. Vendar velika večina prebivalstva po mnenju vseh ni storila ničesar, da bi izzvala represalije in se ni pridružila drugim Grkom v njihovem uporu proti Osmanskemu cesarstvu.[4]

Okrepitve v obliki turške flote pod vodstvom kapudan paše Nasuhzade Ali paše so prispele na otok v četrtek, 30. marca (julijanski) / 11. aprila (gregorijanski) 1822. Mesto so hitro oropali in oropali. 31. marca / 12. aprila je bil izdan ukaz, da se mesto zažge, v naslednjih štirih mesecih pa je prispelo približno 40.000 turških vojakov. Poleg zažiganja so vojaki ukazali ubiti vse dojenčke, mlajše od treh let, vse moške, stare 12 let in več, ter vse ženske, stare 40 let in več, razen tistih, ki so bile pripravljene sprejeti islam.[5]

Približno tri četrtine 120.000 prebivalcev je bilo ubitih, zasužnjenih ali umrlo zaradi bolezni.[6][7] Ocenjuje se, da je na otoku ostalo 2000 ljudi, potem ko je 21.000 uspelo pobegniti, 52.000 je bilo zasužnjenih in 52.000 pokončanih.[8] Preživeli so se razkropili po Evropi in postali del Hiosenske diaspore. Drugi vir pravi, da je bilo približno 20.000[9][10] Hiosčanov pobitih ali izstradanih. Nekatere mlade Grke, zasužnjene med pobojem, so sprejeli bogati Osmani in jih spreobrnili v islam. Nekateri so se v Osmanskem cesarstvu dvignili do pomembnih položajev, na primer Georgios Stravelakis (pozneje preimenovan v Mustafa Haznadar) in Ibrahim Edhem paša.[11]

Ko so poročali o dogodkih v Evropi[12], je francoski slikar Eugène Delacroix ustvaril sliko, ki prikazuje dogodke, ki so se zgodili; njegovo sliko so poimenovali Scène des massacres de Scio (Prizor masovnega poboja na Hiosu).

Osnutek te slike, ki jo je v njegovem laboratoriju pod nadzorom Delacroixa ustvaril eden od njegovih študentov, je na ogled v Atenskem vojnem muzeju. Leta 2009 je bila kopija slike razstavljena v lokalnem bizantinskem muzeju na Hiosu. Iz muzeja so jo novembra 2009 umaknili v »dobronamerni pobudi« za izboljšanje grško-turških odnosov. Vendar je grški tisk protestiral proti njeni odstranitvi.[13][14] Kopija je zdaj na ogled v muzeju.

Neodvisnost otoka[uredi | uredi kodo]

Ko je po podpisu Londonske pogodbe 6. junija 1827 postalo jasno, da Hios ne bi smel pripadati ozemlju neodvisne Grčije, je bil poskus izkoriščanja dobre volje evropskih sil in jim predstavljen boj. Begunci so se odločili financirati ekspedicijo, da bi »povrnili« otok. Poveljstvo je bilo zaupano polkovniku Charlesu Nicolasu Fabvierju. Na Syrosu je bil ustanovljen odbor, ki so ga sestavljali Hiosščani za upravljanje sredstev in usklajevanje akcije z novimi demogeroni, ki so vladali otoku. Ni jasno, ali je takrat grška vlada projekt podprla. Dejstvo je, da se je kasnejša vlada Ioannisa Kapodistriasa akcije ni podprla. Poskus ni uspel. Ekspedicijsko silo so sestavljali pallikaresi, nepravi vojaki, ki jim je Fabvier zaupal. Ni jim mogel preprečiti, da bi plenili zahodna veleposlaništva ali grške hiše. Izplačilo plač je pogosto zamujalo. Grške ladje niso mogle preprečiti, da bi osmanske čete pristale. Vendar so flote zahodnih sil že s svojo prisotnostjo preprečile nov poboj iz leta 1822. Konec novembra 1827 je po bitki pri Navarinu ekspedicijska sila oblegala in zbombardirala grad Chora.

Grčija je postala neodvisna leta 1830, vendar se je Hios z matično državo združil šele leta 1912.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. https://web.archive.org/web/20111002113325/http://www.chioshistory.gr/en/itx/itx25.html
  2. Dadrian, Vahakn N. (1999). Warrant for Genocide: Key Elements of Turko-Armenian Conflict. New Brunswick: Transaction Publishers. str. 153. ISBN 1-56000-389-8.
  3. St. Clair, William (1972). That Greece Might Still Be Free, The Philhellenes in the War of Independence. London: Oxford University Press. str. 79. ISBN 0-19-215194-0.
  4. Shupp, Paul F. (1933). "Review: Argenti, Philip P. The Massacre of Chios". Journal of Modern History. 5 (3): 414. doi:10.1086/236057. JSTOR 1875872.
  5. "Revolution – The massacre of the island of Chios". chioshistory.gr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 October 2011. Pridobljeno dne 30 March 2011.
  6. "Christopher A. Long – The Massacres Of Chios 1822 (2)". christopherlong.co.uk.
  7. "The Chios Massacre Of 1822". Queens Gazette. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2018-11-11. Pridobljeno dne 2013-03-26.
  8. "Η Ιστορία της Χίου και τα Μεσαιωνικά Χωριά της". chioshistory.gr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-10-02.
  9. Massacre at Chios Arhivirano April 13, 2010, na Wayback Machine.
  10. Christopher Long (1998–1999): The Massacres of Chios, Events & Massacres of 1822.
  11. Littell, Eliakim (October 1888). The Living Age. 179. The Living Age Co. str. 614. OCLC 10173561.
  12. Klose, Fabian (2016). The Emergence of Humanitarian Intervention: Ideas and Practice... Clays. str. 175. ISBN 9781107075511. Pridobljeno dne 6 August 2017.
  13. "Eπισκόπηση Τύπου". naftemporiki.gr. 8 November 2009.
  14. Chios Complete Guide Arhivirano 2009-08-29 na Wayback Machine..
  15. Simon, Reeva S.; Mattar, Philip; Bulliet, Richard W. (1996). Encyclopedia of the Modern Middle East. Macmillan Reference USA. str. 1018. ISBN 0-02-897062-4.
  16. Morsy, Magali (1984). North Africa, 1800–1900: A Survey from the Nile Valley to the Atlantic. Longman. str. 185. ISBN 0-582-78377-1.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Christopher A. Long – The Series of Events
  • The Massacres of Chios Described in Contemporary Diplomatic Reports, edited and with an introduction by Philip P. Argenti (London: John Lane the Bodley Head Ltd., 1932).
  • Philip Pandely Argenti: The Massacre of Chios described in contemporary Diplomatic Reports. London 1932
  • Philip Pandely Argenti: The Expedition of Colonel Fabvier to Chios described in contemporary Diplomatic Reports. London 1933
  • Stylianos G. Bios: H Σφαγή της Χίου. 1921
  • David Brewer: The Greek War of Independence. The Struggle for Freedom from Ottoman Oppression and the Birth of the Modern Greek Nation. New York 2001, ISBN 1-58567-395-1
  • Wladimir Brunet de Presle, Alexandre Blanchet: Grèce depuis la conquête romaine jusqu’à nos jours. 1860
  • Richard Clogg: A Concise History of Greece. Cambridge U. P., 1992, ISBN 0-521-37830-3