Podlaščina
| Podlaščina | |
|---|---|
| Etničnost | Podlaši |
| Pisava | latinica |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | – |
| Glottolog | Ni |
 | |
Podlaščina je vzhodnoslovanski jezik, ki temelji na vzhodnoslovanskih narečjih prebivalcev južnega dela Podlaškega vojvodstva na jugu Poljske med rekama Narev in Bug. Akademske razprave o uvrstitvi jezika med jezikoslovci potekajo že leta, k razpravam pa prav tako prispevajo aktivisti, ki jezik uvrščajo bodisi za belorusko narečje z ukrajinskimi prvinami bodisi samo za ukrajinsko narečje.[1]
Po mnenju govorcev lokalnih narečij med rekama Narev in Bug se ta narečja medsebojno razlikujejo.[2] Jan Maksimijuk, avtor pobude za standardizacijo podlaščine, je podlaščino identificiral za belorusko narečje na podlagi 32.000 govorcev jezik, ki so se na poljskem popisu leta 2002 razglasili za Beloruse. Okrog 1.500 ljudi govorcev je po podatkih popisa narodnostnih Ukrajincev.[3] Podlaščino obravnava za robni jezik ukrajinščine, njegov pravopis pa naj bi bil besedno, glasoslovno in oblikoslovno bolj oddaljen od standardne ukrajinščine kot lemkovščina in rusinščina.[4]
Poimenovanje 'podlaščina' je za poimenovanje pravopisno urejenega narečja med rekama kot prvi uporabil Jan Maksimijuk aprila 2005 v reviji Czasopis.[5] V februarski izdaji revije je naznanil uporabo latinice.[6] Zamisel za standardizacijo jezika je dobil v doktorski dizertaciji Jana Pietrzcsuka z naslovom Besedišče vasi Kuraszewo blizu Hajnowke.[7]
Pravopisna osnova podlaščine temelji na bielškem, hajnowškem in siematiškem narečju. Pisna pravila temeljilo na narečjih naselij Narew, Czyze, Bielska, Hajnowke, Boćkija, Siemiatycze, Milejczyc, Nurzec-Stacje, katerim je skupna palatalizacija zobnikov pred /i/ ter trije diftongi: /uo/, /ɨe/ in /ie/.[8] Uraden zapis torej temelji na narečjih z naglaševanjem /xodjitji/, /zjima/, /sjiɫa/, /kuonj/, /rɨeʒe/ in /sjiem/. Maksimijuk jw nekatera narečja krajev, ki sicer ležijo znotraj govornega območja, iz pravopisne osnove izpustil.[9] Maksimijuk je v jeziku prepoznal 8 fonemov, od tega 8 samoglasnikov in 23 soglasnikov. Med samoglasniki sta tudi dva diftonga, ki imata tudi ustrezna alotonga.[9][10]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Sadanowicz, Ewelina (2018). Podlaska wielokulturowość i związane z nią problemy językowe mniejszości narodowych. Pogranicze. Studia Społeczne.
- ↑ Woolhiser, Curt (2018). Linguistic variation, identity and mental maps: exploring the perceptual dialectology of Poland's Podlasie region. Linguistic Regionalism in Eastern Europe and Beyond. Peter Lang. str. 217–256. ISBN 978-3-631-76360-5.
- ↑ Maksimjuk, Jan (2013). »Movna sytuacija biłorusuv Pudlaša«. České vědomí Bělarusi/Чешскае ўсведамленне Беларусі, Univerzíta Karlova v Praze.
- ↑ Maksymiuk, Jan. »Dlaczego po podlasku. Odpowiedź Olegowi Łatyszonkowi. Svoja.org«. Pridobljeno 13. decembra 2020.
- ↑ Maksymiuk, Jan. »Ustawa o mniejszościach a naša pudlaśka mova. Svoja.org«. Pridobljeno 13. decembra 2020.
- ↑ Maksymiuk, Jan. »Pisati po-svojomu. Svoja org«. Pridobljeno 13. decembra 2020.
- ↑ Pietruczuk, Jan. »Słownictwo wsi Kuraszewo koło Hajnówki. Rozprawa doktorska, Uniwersytet im. Marii Curie-Skłodowskiej w Lublinie, 1977. Svoja.org«. Svoja.org. Pridobljeno 13. decembra 2020.
- ↑ S. / A. Obrębska-Jabłońska / J. Siatkowski (1980). Atlas gwar wschodniosłowiańskich Białostocczyzny T. 1 (v poljščini). Zakład Narodowy imienia Ossolińskich - Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk.
- ↑ 9,0 9,1 Maksymiuk, Jan (2014). Dialogue on Dialect Standardization. The standardization of a Latin-based orthography for Podlachian. Cambridge Scholars Publishing. str. 39–55. ISBN 978-1-4438-6661-3.
- ↑ Maksimjuk, Jan (2013). Kodyfikacija pudlaskoji movy jak prôba pudderžki biłoruśkoji identyčnosti v Pôlščy. Studium Carpato-Ruthenorum 5. Prešovská univerzita v Prešove. str. 79–85. ISBN 978-80-555-0946-4.