Pavel Diakon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Paolo Diacono)
Pavel Diakon
Portret
Rojstvocca. 720[1][2][…]
Čedad
Smrtcca. 799[1][2][…]
Monte Cassino[d]
Pokliczgodovinar, pesnik, krščanski menih, pisatelj
DržavljanstvoLangobardsko kraljestvo[d]

Pavel Diakon, tudi Paul Warnefried (latinsko Paulus Diaconus, italijansko Paolo Diacono), langobardski benediktinec, diakon in zgodovinar, * ok. 720, Čedad, † ok. 799, Monte Cassino, dandanes znan po njegovi langobardski zgodovini Historia Langobardorum.

Pavel Diakon je bil po rodu Langobard. Vzgojen je bil na kraljevem dvoru, nekaj časa je bil tudi na dvoru Karla Velikega, zadnja leta pa je deloval v samostanu Monte Cassino. Njegovo najpomembenjše delo je Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum): v njej je opisana zgodovina Langobardov od začetkov (560) do konca (740), knjiga vsebuje tudi važne podatke o prvotnem prihodu slovanskih plemen v Beneško Slovenijo, oziroma na najbolj zahodni predel slovenskega naselitvenega prostora. Med drugim, v tej knjigi Pavel Diakon omenja tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670 ob reki Nadiži (Broxas dicitur, non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Pavel Diakon se je rodil v langobardski vojvodini Furlaniji enkrat v časovnem razponu med 720 in 735, saj je kasneje kot mladenič prišel na dvor langobardskega kralja Rathisa v Paviji (južno od Milana), ki je vladal 744–749 in 756–757. Slednji je bil hkrati tudi Pavlov pokrovitelj in mu omogočil pridobitev ustrezne izobrazbe. Koliko časa je ostal v Paviji ni znano, vendar se je kasneje prestavil v Benevent, kamor je najbrž pospremil Adalpergo – hčer Rathisovega naslednika in poslednjega langobardskega kralja Deziderija (757–774) –, ko se je poročila z beneventanskim vojvodo. Kje točno je bil Pavel od 50. pa do 80. let 8. stoletja, ni jasno, se pa 783 pojavi v Franciji, ko je napisal prošnjo frankovskemu kralju Karlu Velikemu, naj pomilosti njegovega brata Arihisa.[5]

784 je napisal tudi delo Dejanja škofov iz Metza (Gesta episcoporum Mettensium) na prošnjo škofa Angilrama iz Metza. Razen tega, nimamo o Pavlovem delovanju v Franciji skoraj nobenega podatka, vemo pa, da tam ni ostal do smrti, saj naj bi se, če se sklicujemo na podatek Pavlovega učenca Hilderika gramatika, Pavel umaknil v samostan na Monte Cassino (Lacij). Kdaj je do tega prišlo, ostaja stvar razprav.[6]

Pavel je, kot nam pove nekrolog Monte Cassina, umrl 13. aprila, medtem ko je leto smrti v stroki odprto vprašanje. Do danes je najbolj konvencionalna letnica ostala 799, saj se v Zgodovini Langobardov ne omenja kronanje Karla Velikega za cesarja, ki pa se je zgodil, kot vemo, na božič 800.

Dela[uredi | uredi kodo]

Izmed številnih del, ki jih je Pavel ustvaril (med njimi lahko izpostavimo njegovo Rimsko zgodovino, Historia Romana, ki jo je posvetil Adalpergi), je daleč najznamenitejša Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum), ki jo je avtor najbrž napisal po svojem umiku na Monte Cassino. Delo je razdeljeno na 6 knjig in obsega zgodovino Langobardov od njihovega (domnevnega) izvora pa do konca vladavine langobardskega kralja Liutpranda 744. Zakaj točno se delo konča z letom 744 ni povsem jasno, kajti langobardsko kraljestvo je padlo šele 774, delo pa s tem izpusti 30 let langobardske zgodovine.

Glede tega je stroka precej polarizirana: nekateri raziskovalci to interpretirajo kot znak nedokončanosti dela, drugi pa postulirajo, da je bil zaključek nameren. Še bolj je stroka deljena glede vprašanja o sami tendenci dela, saj je to izredno ambivalentno. Kljub temu, da Pavel piše o zgodovini Langobardov (ter je hkrati tudi sam izhajal iz langobardske družine, kot nam pove v IV.37), na nekaterih mestih pokaže zelo profrankovsko naklonjenost, zaradi česar so mnogi interpretirali, da je bilo delo namenjeno Frankom, ki so se ustalili v Italiji po zmagi 774. Dejansko ne moremo razbirati intenc za samim delom in s tem, ko skušamo opredeliti Pavla tej ali drugi strani, zamegljujemo samo naravo dela, saj je prav ta ambivalentnost omogočila uspeh njegove Zgodovine Langobardov, ki spada med ene izmed najvplivnejših srednjeveških del nasploh (ohranjenih imamo več 100 rokopisov).[7]

Delo je nenazadnje ključno tudi za zgodovino slovenskega prostora, saj Pavel (retrospektivno) omenja slovansko prisotnost v vzhodnoalpskem prostoru konec 6. stoletja, hkrati pa omeni karantansko ime (V.22) in Karniolo (VI.52).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Record #118789961 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. ↑ Capo L. Dizionario Biografico degli Italiani — 2014. — Vol. 81.
  4. ↑ hymnary.org — Calvin Theological Seminary, Christian Classics Ethereal Library.
  5. ↑ Arichis je sodeloval pri neuspešnem uporu furlanskega vojvode Hrodgauda 776, ki nam ga omenjajo Annales regni Francorum. V odgovor na to je Karel Veliki prečkal Alpe, zatrl upor ter v Trevizu praznoval še Veliko noč, preden se je vrnil v Francijo. Pavel je v prošnji Karlu Velikemu omenil, da je minilo že sedem let, odkar je Arichis zaprt, zato se ta prošnja – in posledično Pavlova prisotnost v Franciji – konvencionalno datira v 782/3.
  6. ↑ Glavna literatura za Pavla Diakona: Paolo Chiesa (a cura di), Paolo Diacono : Uno scrittore fra tradizione langobarda e rinnovamento carolingo : Convegno internazionale di studi (Libri e Biblioteche 9, Udine: Forum, 2000); Paolo Diacono e il Friuli altomedievale (secc. VI–X) : Atti del XIV Congresso Internazionale di Studi sull'Alto Medioevo, Cividale del Friuli - Bottenicco di Moimacco, 24–29 settembre 1999, 2 Vols. (Spoleto: Centro di Studi sull'Alto Medioevo, 2001); Walter Pohl, Paulus Diaconus und die „Historia Langobardorum“ : Text und Tradition, v: Anton Scharer, Georg Scheibelreiter (Hgg.), Historiographie im frühen Mittelalter (Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 32, Wien-München: R. Oldenbourg Verlag, 1994), 375–405; isti, Paul the Deacon – between sacci and marsuppia, v: Richard Corradini, Matthew Gillis, Rosamond McKitterick, Irene van Renswoude (Hgg.), Ego Trouble : Authors and Their Identities in the Early Middle Ages (Denkschriften der philosophisch-historischen Klasse 385 – Forschungen zur Geschichte des Mittelalters 15, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2010), 111–123; Rosamond McKitterick, History and Memory in the Carolingian World (Cambridge: Cambridge University Press, 2004), 60–83; Christopher Heath, The Narrative Worlds of Paul the Deacon : Between Empires and Identities in Lombard Italy (Amsterdam: Amsterdam University Press, 2017).
  7. ↑ Več o padcu langobardskega kraljestva 774 in s tem zvezanimi dogodki: Stefano Gasparri (a cura di), 774 : ipotesi su una transizione : Atti del seminario di Poggibonsi, 16-18 febbraio 2006 (Seminari del Centro interuniversitario per la storia e l'archeologia dell'alto medioevo 1, Turnhout: Brepols, 2006).


Stub icon

Ta članek o verski osebnosti je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pavel_Diakon&oldid=6053353«