Pojdi na vsebino

Osnutek:Dozno volumski histogram

Iz Wikipedije, proste enciklopedije


Dozno volumski histogram (DVH) je bil uveden v osemdesetih letih kot preprost način ocenjevanja pri načrtovanju radioterapije. Gre za 3D prikaz porazdelitve doze tako v tarčnih volumnih kot kritičnih organih v 2D grafičnem prikazu. DVH povezujejo več pomembnih lastnosti 3D porazdelitev doz, ki jih zagotavljajo prikaz izodoz. Koristni so lahko za preverjanje v procesu načrtovanja, če je odmerek na ustrezni ravni ali za razkrivanje prisotnosti in obsega vročih točke v sosednjih zdravih tkivih. DVH se lahko uporabljajo kot predhodni korak pri ocenjevanju načrta zdravljenja ali kot orodje za pregledovanje za izbiro najboljšega ali najbolj sprejemljivega načrta iz skupine načrtov. Pri DVH-ju gre za prikaz grafičnega povzetka porazdelitve sevanja v tarčnih volumnih.

Vrste DVH[uredi | uredi kodo]

Dozno volumski histogram je mogoče prikazati na dva načina in sicer diferencialne DVH in kumulativne DVH. Pri diferencialnem DVH je histogram narisan v skladu z običajno matematično definicijo, kot akumulirano količino tistih volumnov, ki prejema dozo v določenem intervalu sevanja.

Pri kumulativnem DVH se pri izrisu histograma upošteva, ki je določena kot odstotek skupne prostornina struktur, ki prejema dozo znotraj vsakega interval vendar je v nekaterih primerih bolj smiselno navesti absolutno prostornino

Diferencialni DVH in kumulativni DVH sta postala nepogrešljiva orodja za sodobno 3D načrtovanja zdravljenja, njihova uporaba za specifično dozo je običajno omejena.

Slabosti DVH[uredi | uredi kodo]

Od svoje uvedbe pred več kot 40 leti je DVH postal stalnica vrednotenja načrta v radiološki onkologiji. Nobenega dvoma ni, da načrtovanje DVH ima svoje omejitve.

Zaradi same narave DVH pride do izgube prostorske informacije o dozi v obravnavanem volumnu. Pri takšnih analizah so bolj primerni 3D prikazi doz. To pomeni, da DVH ne more biti edino merilo za ocenjevanje obsevalnega načrta. Pri primerjavi konkurenčnih načrtov so takšne informacije o lokaciji vročih in hladnih točk lahko ključnega pomena za določitev učinkovitosti zdravljenja. DVH je lahko le izračunan in njegova obliko je lahko zavajajoče. Natančnost ocene DVH je močno odvisna od vpliva natančnosti tarče in OAR razmerja. Natančna razmejitev tarče in OAR je resen problem pri radioterapiji. Natančnost DVH-ja je odvisen tudi od natančnosti porazdelitve doze, ki jih izračuna sistem za načrtovanje zdravljenja. Na to vpliva več negotovosti, kot so omejitve algoritmov, negotovost v podatkih, ki se uporabljajo za modeliranje žarka, in ostanek razlike med izmerjenim in izračunanim odmerkom. DVH ne opisuje vedno natančne dejanske porazdelitve doze bolnikov. Treba je bolje razumeti posledice majhnih razlik med DVH. To je nujno v današnji RT, ki uporablja novejše tehnike zdravljenja iste tarče.

Avtorji se strinjajo, da uporaba DVH za vrednotenje obsevalnih načrtov ni več primerno ocenjevanje je pa še vedno uporabno. Poudarili so, da uporaba DVH-ja ne sme biti edina metoda za ocenjevanje obsevalnih planov.


Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Njeh, C.F., Parker, B.C. and Orton, C.G. (2015), Evaluation of treatment plans using target and normal tissue DVHs is no longer appropriate. Med. Phys., 42: 2099-2102. https://doi.org/10.1118/1.4903902
  • Niemierko, A. (1997), Reporting and analyzing dose distributions: A concept of equivalent uniform dose. Med. Phys., 24: 103-110. https://doi.org/10.1118/1.598063
  • Drzymala, R. E., Mohan, R., Brewster, L., Chu, J., Goitein, M., Harms, W., & Urie, M. (1991). Dose-volume histograms. International journal of radiation oncology, biology, physics, 21(1), 71-78. https://doi.org/10.1016/0360-3016(91)90168-4