Operna hiša v Oslu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Operna hiša v Oslu
Zemljevid
Splošni podatki
TipUmetniški kompleks
Arhitekturni slogsodobna arhitektura
LokacijaOslo, Norveška
Koordinati59°54′25″N 10°45′13″E / 59.90694°N 10.75361°E / 59.90694; 10.75361Koordinati: 59°54′25″N 10°45′13″E / 59.90694°N 10.75361°E / 59.90694; 10.75361
Dokončano2007
Odprto12. april 2008
NaročnikStatsbygg
Lastnikobčina Oslo
Tehnični podatki
Strukturni sistemPloščata oblika "ledene gore" z nagnjenimi belimi črtami
Projektiranje in gradnja
ArhitektSnøhetta
Nagrade in priznanajaKulturna nagrada Svetovnega arhitekturnega festivala leta 2008 in nagrada Mies van der Rohe leta 2009.[1]
Spletna stran
www.operaen.no

Operna hiša v Oslu (norveško Operahuset) je dom Norveške nacionalne opere in baleta ter nacionalno operno gledališče na Norveškem. Stavba stoji v soseski Bjørvika v središču Osla, na koncu Oslofjorda. Upravlja ga Statsbygg, vladna agencija, ki upravlja nepremičnine za norveško vlado. Struktura vsebuje 1100 sob na skupni površini 49.000 m².[2] Glavni avditorij ima 1364 sedežev, dva druga prostora za predstave pa sprejmeta 200 in 400 sedežev. Glavni oder je širok 16 m in globok 40 m. Nagnjene zunanje površine stavbe so prekrite z marmorjem iz italijanske Carrare in belim granitom, zaradi česar se zdi, da se dviga iz vode. To je največja kulturna stavba, zgrajena na Norveškem, odkar je bil Nidarosdomen dokončan okrog leta 1300.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1999 se je norveški zakonodajalec po dolgi nacionalni razpravi odločil, da bo v mestu zgradil novo operno hišo. Izveden je bil natečaj za oblikovanje in med 350 prejetimi prijavami so sodniki izbrali tisto norveškega arhitekturnega biroja Snøhetta. Gradnja se je začela leta 2003 in je bila dokončana leta 2007, pred rokom in 300 milijoni NOK (~52 milijonov USD) v skladu s proračunom 4,4 milijarde NOK (~760 milijonov USD). Svečane otvoritve 12. aprila 2008 so se udeležili njegovo veličanstvo kralj Harald V. Norveški, danska kraljica Margareta II. in finska predsednica Tarja Halonen ter drugi voditelji. V prvem letu delovanja je skozi vrata stavbe šlo 1,3 milijona ljudi.

Opera House je prejela nagrado za kulturo na svetovnem arhitekturnem festivalu v Barceloni oktobra 2008[4] in nagrado Evropske unije za sodobno arhitekturo leta 2009.

Stavba[uredi | uredi kodo]

Zunanjost operne hiše v Oslu
Notranjost operne hiše v Oslu

Streha stavbe je nagnjena proti nivoju tal in ustvarja velik trg, ki vabi pešce, da se povzpnejo in uživajo v panoramskem razgledu na Oslo. Medtem ko je velik del stavbe pokrit z belim granitom in La Facciato, belim italijanskim carrarskim marmorjem, je odrski stolp oblečen v bel aluminij, v dizajnu Løvaas & Wagle, ki spominja na stare vzorce tkanja.

Avla je obdana s 15 m visokimi okni z minimalnimi okvirji in posebnim steklom, ki omogoča največji pogled na vodo. Streha je podprta s tankimi poševnimi stebri, ki so prav tako zasnovani tako, da ne motijo pogleda.

Notranje površine so prekrite s hrastovino, ki vnaša v prostor toplino v nasprotju s hladnostjo bele zunanjosti. Glavni avditorij ima obliko podkve in ga osvetljuje ovalni lestenec, ki vsebuje 5800 ročno izdelanih kristalov. Sedeži vključujejo monitorje za elektronski sistem libreta, ki občinstvu omogoča spremljanje opernih libretov v norveščini in angleščini poleg izvirnega jezika.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Za notranjost in zunanjost operne hiše je bilo naročenih več umetniških projektov. Najbolj opazna je She Lies, skulptura, ki jo je iz nerjavečega jekla in steklenih plošč izdelala Monica Bonvicini. Trajno je nameščena na betonski ploščadi v zalivu ob operni hiši in lebdi na vodi, ki se premika kot odziv na plimovanje in veter, da gledalcem ustvari nenehno spreminjajoč se obraz. Delo je 11. maja 2010 razkrilo njeno veličanstvo kraljica Sonja.

Perforirano stensko ploščo, ki pokriva strešne nosilce v preddverju, je oblikoval Olafur Eliasson. Ima šestkotno odprtino in je osvetljen od spodaj in zadaj, da ustvari iluzijo talečega se ledu. Drugi umetniki, ki so sodelovali pri gradnji, so Kristian Blystad, Jorunn Sannes in Kalle Grude, ki so zasnovali obliko tlakovcev na dvorišču in strehi; Bodil Furu in Trine Lise Nedreaas, ki sta ustvarila filmski in video projekt; Marte Aas, Talleiv Taro Manum, Tom Sandberg, Gerd Tinglum in Nina Witoszek Fitzpatrick, ki so ustvarili umetniško knjigo Site Seeing; ter Linus Elmes in Ludvig Löfgren, ki sta ustvarila temeljni kamen.[5]

Glavni odrski zastor je delo Paeja Whitea, ki ga je oblikoval tako, da je videti kot zmečkana aluminijasta folija. White je skeniral zmečkan kos folije v računalnik, ki je informacije prevedel na statve, ki so tkale zaveso iz volne, bombaža in poliestra, da bi ustvarila tridimenzionalni učinek. Zaveso je izdelalo nemško podjetje za gledališko opremo Gerriets GmbH.[6] Dokončana zavesa meri 23 m v širino in 11 m v višino ter tehta 500 kg.[7]

Slike iz vhoda in preddverja[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Opera Forlag«. Operaforlag.no. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2015. Pridobljeno 24. maja 2010.
  2. »Om operahuset«. www.operaen.no (v knjižni norveščini). Pridobljeno 25. oktobra 2019.
  3. »Norway's Opera House - Norway official travel guide«. visitnorway.com. 21. april 2010. Pridobljeno 24. maja 2010.
  4. »Oslo Opera House wins international award«. Vårt Land. The Norway Post. 25. oktober 2008. Pridobljeno 25. oktobra 2008.
  5. »H.M. Queen Sonja Takes Part in the Unveiling of She Lies at The Opera«. koro. 11. maj 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2011. Pridobljeno 16. novembra 2010.
  6. David Peskovitz (7. april 2011). »Opera house's fabric curtain looks like crumpled aluminum foil«. BoingBoing.net. Pridobljeno 13. aprila 2011.
  7. »Gerriets Equips New Oslo Opera House«. gerriets.com. 21. oktober 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. maja 2011. Pridobljeno 13. aprila 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]