Obredi Džova

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Obredi Džova
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko周禮
Poenostavljeno kitajsko周礼
Dobesedni pomenObredi Džova
Vietnamsko ime
Vietnamska abecedaChu Lễ
Chữ Hán周禮
Korejsko ime
Hangul
주례
Hanja
周禮
Japonsko ime
Kandži周礼
Kanaしゅらい

Obredi Džova (kitajsko 周禮) z izvirnim naslovon Uradniki Džova (kitajsko 周官, Zhouguan) je kitajsko delo o birokraciji in organizacijski teoriji. Naslov je preimenoval Liu Šin, da bi se razlikoval od poglavja v Knjigi zgodovine Džova z istim imenom. Obredi Džova so skupaj s Knjigo obredov in Knjigo bontona in obredov postali eno od treh starodavnih obrednih besedil (Trije obredi), navedenih med klasiki konfucijanstva.

V primerjavi z drugimi tovrstnimi obredniki vladar, četudi je modrec, ne ustvarja države, temveč le organizira birokracijo. Knjiga Obredi Džova ni mogla biti sestavljena v času Zahodnega Džova in je verjetno temeljila na družbah iz obdobja vojskujočih se držav. Michael Puett in Mark Edward Lewis primerjata sistem dolžnosti in činov s Šang Jangovim legalizmom.[1][2]

Avtorstvo[uredi | uredi kodo]

Čen Hongshou (1638): Gospa Švanven daje navodila o obredih Džova

Knjiga se je pojavila sredi 2. stoletja pr. n. št., ko je bila najdena in vključena v zbirko starih besedil v knjižnici princa Liu Deja (劉德, u. 130 pr. n. št.), mlajšega brata cesarja Han Vuja. Prvi urednik knjige je bil Liu Šin (okoli 50 pr. n. št. – 23 n. št.), ki jo je pripisal vojvodi Džovu.

Knjiga obredov je dobila v 12. stoletju posebno priznanje, ko so jo uvrstili med Pet klasikov kot nadomestilo za dolgo izgubljeno šesto delo Klasika glasbe.

V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so na knjigo pogosto gledali kot na ponaredek. Nekaj poznavalcev še naprej vztraja, da je nastala v Zahodnem Džovu, večina pa jo umešča približno v 3. stoletje pr. n. št. Ju Jingši zagovarja mnenje, da je bila napisana v poznem obdobju vojskujočih se držav. Njegova trditev temelji na primerjavi naslovov v besedilu z ohranjenimi bronastimi napisi in poznavanju koledarja, impliciranem v delu.[3][4][5] V tem pogledu se beseda "Džov" v naslovu ne nanaša na Zahodni Džov, temveč na kraljevo državo Džov vojskujočih se držav. Država je bila majhna in pod neposredno kraljevo oblastjo.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Kipec bronaste kočije, izdelan po opisu v Obredih Džova (刖人使守囿; Yuè rén shǐ shǒu yòu)

Knjiga je razdeljena na šest poglavij:[6][7]

  1. Uradi v nebesih (天官冢宰); splošno o upravljanju
  2. Uradi na zemlji (地官司徒); davki in delitev zemlje
  3. Uradi pomladi (春官宗伯); izobraževanje, socialne in verske ustanove
  4. Uradi poletja (夏官司馬); vojska
  5. Uradi jeseni (秋官司寇); sodstvo
  6. Uradi zime (冬官考工記); prebivalstvo, ozemlje in kmetijstvo

Delo je sestavljeno v glavnem iz shematičnih seznamov birokratov dinastije Džov, ki navajajo, kakšna je funkcija vsakega urada in kdo ga lahko zaseda. Mehanično naštevanje je včasih prekinjeno s filozofsko razlago o tem, kako določena služba prispeva k družbeni harmoniji in uveljavlja univerzalni red.

Delitev poglavij sledi šestim oddelkom vlade dinastije Džov. Birokrati znotraj urada so bili razvrščeni v pet razredov: minister (čing, 卿), svetnik (da fu, 大夫), višji uradnik (šang ši, 上士), srednji uradnik (džong ši, 中士) in nižji uradnik (šja ši, 下士). Minister je bil samo po eden, drugi štirje položaji pa so imeli več nosilcev, zadolženih za specifična področja.

Razen bontona in slovesnosti vsebujejo Obredi Džova eno najzgodnejših omemb treh poslušnosti in štirih vrlin ter nabor načel, namenjenih izključno ženskam, ki so tvorila osrednji del izobraževanja žensk v času Džova.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Benjamin Elman, Martin Kern (2010). Statecraft and Classical Learning: The Rituals of Zhou in East Asian History. st. 17, 41.
  2. ↑ Dingxin Zhao (2015). The Confucian-Legalist State. str. 72.
  3. ↑ »Zhou Ritual Culture and its Rationalization« (PDF). Indiana University. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. marca 2016. Pridobljeno 28. oktobra 2016.
  4. ↑ »Rites of Zhou - Classics of Confucianism«. Cultural China. Shanghai News and Press Bureau. Pridobljeno 28. oktobra 2016.
  5. ↑ Theobald, Ulrich. »Chinese History - Zhou Period Literature, Thought, and Philosophy«. China Knowledge. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2011. Pridobljeno 28. oktobra 2016.
  6. ↑ »Zhouli (Chinese ritual text)«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 25. julija 2011.
  7. ↑ »Cultural Invigoration - Books«. Taipei: National Palace Museum (國立故宮博物院). Pridobljeno 25. julija 2011.
  8. ↑ Kelleher (2005), str. 496.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Jin, Chunfeng (1993). New examinations on the composition of the Zhouguan and on the culture and age reflected in the classic. Taipei: Dongda Tushu Co. ISBN 957-19-1519-X.
  • Lu, Youren (2001). »Summary on Zhouli«. Journal of Henan Normal University (Philosophy and Social Sciences Edition). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2007. Pridobljeno 26. julija 2023.
  • Boltz, William G., 'Chou li' in: Early Chinese Texts. A Bibliographical Guide (Loewe, Michael, ed.), pp. 24–32, Berkeley: Society for the Study of Early China, 1993, (Early China Special Monograph Series No. 2), ISBN 1-55729-043-1.
  • Kelleher, M. Theresa (2005). »San-ts'ung ssu-te«. V Taylor, Rodney L.; Choy, Howard Y.F. (ur.). The Illustrated Encyclopedia of Confucianism. Zv. 2 N-Z. New York: The Rosen Publishing Group. str. 496.
  • Karlgren, Bernhard, 'The Early History of the Chou li and Tso chuan Texts' in: Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquites, 3 (1931), str. 1–59.
  • Nylan, Michael, The Five 'Confucian' Classics, New Haven (Yale University Press), 2001, ISBN 0-300-08185-5, Chapter 4, The Three Rites Canon str. 168–202.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Obredi_Džova&oldid=6096877«