Nova mošeja, Carigrad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nova mošeja (Yeni Cami)
Nova mošeja (Yeni Cami) v carigrajski mestni četrti Eminönü
Religija
Pripadnostsunitski islam
Lega
KrajCarigrad,
Zastava Turčije Turčija
Zvezna državaOsmansko cesarstvo
Nova mošeja, Carigrad se nahaja v Istanbul Fatih
Nova mošeja, Carigrad
Lega mošeje na zemljevidu Carigrada
TeritorijCarigrad
Koordinati41°1′1.25″N 28°58′17.3″E / 41.0170139°N 28.971472°E / 41.0170139; 28.971472Koordinati: 41°1′1.25″N 28°58′17.3″E / 41.0170139°N 28.971472°E / 41.0170139; 28.971472
Arhitektura
ArhitektiDavut Ağa, Dalgıç Ahmed Çavuş, Mustafa Ağa
Tipmošeja
Vrsta arhitektureosmanska arhitektura
Glavni izvajalec delsultan Mehmed IV.
Začetek gradnje1597
Konec gradnje1665
Lastnosti
Zunanja višina kupole36 m
Noranji premer kupole17,5 m
Minareti2
Višina minaretov52 m
Materialiapnenec, granit, marmor

Nova mošeja (turško Yeni Cami), prvotno Mošeja valide sultan (turško Valide Sultan Camii) in kasneje Nova mošeja valide sultan (turško Yeni Valide Sultan Camii), je delno rekonstruirana osmanska cesarska mošeja v carigrajski četrti Eminönü, zgrajena v letih 1660 do 1665 v obdobju ženskega sultanata Osmanskega cesarstva. Mošeja stoji ob Zlatem rogu na južnem koncu Galatskega mosta.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mošeja valide sultan[uredi | uredi kodo]

Preddverje Nove mošeje)
Galatsko most in Nova mošeja, fotografija iz poznega 19. stoletja

Gradnja mošeje se je začela leta 1597 po naročilu Safije Sultan, žene sultana Murata III. in kasneje valide sultan (kraljica mati) sultana Mehmeda III.

Prvi arhitekt je bil Davut Ağa, učenec velikega arhitekta Mimarja Sinana. Po Davutovi smrti leta 1599 je njegovo delo nadaljeval Dalgıç Ahmed Çavuş. Gradnja je trajala več kot pol stoletja. Dokončala jo je valide sultan Turhan Sultan, mati sultana Mehmeda IV.

Gradnjo so ovirale politična nepovezanost, lokacija in finančne težave, ki so imele posledice v tožbah na sodišču. Mestna četrt Eminönü je bila najpomembnejše trgovsko središče mesta in dom pretežno judovskega prebivalstva. Z umestitvijo mošeje v to četrt je Safije Sultan upala, da bo razširila islamski vpliv v mestu, pri čemer je izkoristila naraščajoče nezadovoljstvo lokalnih in tujih trgovcev, ki ga je povzročila naraščajoča moč in vpliv njihovih judovskih kolegov. Sultanu je nezadovoljstvo služilo za utemeljitev zaplembe judovskega premoženja. Veliki denarni stroški gradnje so povzročili ostre kritike. Janičarji so še posebej zamerili naraščajočo politično moč sultanije in menili, da je mošeja nepotreben strošek. Safije je bila po smrti Mehmeda III. leta 1603 prisiljena opustiti gradnjo. Novi sultan Ahmed I. jo je zaprl v harem in sultanija ni več imela interesa nadaljevati gradnjo.

Nova mošeja valide sultan[uredi | uredi kodo]

Po letu 1603 je delno zgrajena zgradba postopoma propadala in bila dodatno poškodovana med velikim požarom leta 1660,[1] v katerem je pogorelo več mestnih četrti.[1][2] Kasneje istega leta je cesarski arhitekt Mustafa Ağa predlagal, da Turhan Sultan, mati sultana Mehmeda IV., dokonča gradnjo kot izraz pobožnosti.[3] Turhan je ukazala tudi gradnjo bližnjega bazarja začimb, ki je del külliye Nove mošeje.[3] V zadnjih mesecih leta 1660 se je gradnja mošeje nadaljevala. Hkrati se je začela gradnja sosednjega bazarja začimb.[3]

Mošeja je bila dokončana leta 1663 in slovesno odprta leta 1665. Preimenovali so jo v Nova mošeja valide sultan (turško Yeni Valide Sultan Camii). Ime je bilo sčasoma neuradno skrajšano na Nova mošeja (turško Yeni Cami).

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Zunanjost[uredi | uredi kodo]

Themistocles von Eckenbrecher (1873): Tržnica na dvorišču mošeje
Detajl

Zunanjost mošeje se ponaša s 66 kupolami in polkupolami, postavljenimi v obliki piramide, ter dvema minaretoma. Glavna kupola je visoka 36 metrov in podprta s štirimi bočnimi polkupolami. Načrt kupole Nove mošeje temelji na kupoli mošeje Šehzade, ki jo je zasnoval Mimar Sinan, in mošeje sultana Ahmeda (Modra mošeja) Sedefkarja Mehmeda Age.

Kot pri drugih cesarskih mošejah v Istanbulu je tudi pred Novo mošejo na njeni zahodni strani monumentalno kvadratno dvorišče (avlu) s stranico 30 metrov. Na njegovi notranji strani je stebrišče s peristilom, ki ga pokriva 24 majhnih kupol. V središču je eleganten şadırvan (vodnjak za umivanje), ki služi samo za okras. Obredna umivanja potekajo pod pipami na južni steni mošeje. Fasada mošeje pod verando je okrašena z izniškimi ploščicami. Apnenec za gradnjo mošeje je z Rodosa.

Notranjost[uredi | uredi kodo]

Notranjost Nove mošeje
Zasebna loža sultanov
Osrednja zgradba mošeje

Notranjost mošeje je kvadrat s stranico 41 metrov. Osrednji del opredeljujejo štirje veliki stebri, ki so glavni nosilci kupole. Ob straneh in na zadnji strani osrednjega dela so kolonade vitkih marmornatih stebrov, povezanih z loki v različnih slogih. Kupola ima premer 17,5 metra in višino 36 metrov. Tako kot v mnogo drugih osmanskih cesarskih mošejah so na štirih vogalih, kjer se kupola stika z nosilnimi stebri, kaligrafske plošče z imeni prvih štirih kalifov: Abu Bakra, Omarja, Osmana in Alija. Notranji prostor je razširjen s polkupolami vzdolž osi vzhod–zahod stavbe, z manjšimi kupolami nad vsakim vogalom ladje in še manjšimi kupolami nad vogali galerij.

Severovzhodni kot galerije ima pozlačen zaslon, za katerim so lahko bogoslužju prisostvovali člani cesarskega dvora. Sultanova loža je z dolgim dvignjenim prehodom povezana kraljevim paviljonom v severovzhodnem kotu kompleksa mošeje.

Notranjost mošeje je okrašena z modrimi, zelenimi in belimi izniškimi ploščicami, ki veljajo za nekoliko slabše kakovosti od ploščic v prejšnjih cesarskih mošejah. Mihrab je okrašen s pozlačenimi kapniki, minbar pa ima stožčast baldahin z vitkimi marmornimi stebri.

Knjižnico je zgradil Ahmed III. v letih 1724-1725 desno od verande pred grobnico. Struktura, ki ima izmenično kamnito-opečne mrežaste zidove, je kvadratne oblike in pokrita s plosko kupolo z osmerokotnim robom, opremljenim z obeski. V obeskih in kupoli knjižnice so pustili unikatna dela s peresom.

Grobovi[uredi | uredi kodo]

V prvi grobnici je sedemnajst grobov. Obstaja še druga grobnica, imenovana Cedîd Havâtîn, ki je bila dograjena v 16. stoletju. V slednji je enaindvajset grobov: grobovi hčera sultanov Abdulmedžida I. in Abdulaziza, Murata V. in dveh njegovih soprog, hčera in sinov Abdula Hamida II., ki je umrl pred izgonon cesarske družine, in njegove matere Tirimüjgan kadın. Med obnovo v zadnjih letih so v grobnici odkrili sledi sufijskih blagoslovov.[4]

Kompleks[uredi | uredi kodo]

Tako kot druge cesarske mošeje v Istanbulu je bila Nova mošeja zasnovana kot külliye ali kompleks z zgradbami za zadovoljitev verskih in kulturnih potreb. Prvotni kompleks so sestavljali sama mošeja, bolnišnica, osnovna šola in pagalpanska palača.

Od velike tržnice v obliki črke L je danes ohranjen Bazar začimb (znan tudi kot Egiptovski bazar), velika carigrajska turistična zanimivost.

V mavzoleju (türbe) so grobovi sultanije Turhan, njenega sina Mehmeda IV. ter petih kasnejših sultanov (Mustafa II., Ahmed II., Mahmud I., Osman III. in Murat V.) ter več članov dvora.

Tekoča obnovitvena in vzdrževalna dela izvaja turški Generalni direktorat za fundacije.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Baer, Marc David (2004). »The great fire of 1660 and the Islamization of Christian and Jewish space in Istanbul«. International Journal of Middle East Studies. 36 (2): 159–181. doi:10.1017/s002074380436201x. JSTOR 3880030. S2CID 161640738.
  2. »Istanbul Fire Brigade: A chronological list of major fires in the history of Istanbul«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2013. Pridobljeno 27. decembra 2013.
  3. 3,0 3,1 3,2 »Eser: HATİCE TURHAN SULTAN SEBİLİ - Walking İstanbul [Kenti Keşfet]«. 27. september 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2013.
  4. »YENİCAMİ KÜLLİYESİ İstanbul'da XVI. yüzyılın sonlarında inşasına başlanan ve XVII. yüzyılın ikinci yarısında tamamlanan külliye«. İslam Ansiklopedisi. Pridobljeno 11. aprila 2020.

Viri[uredi | uredi kodo]